Jedro

Prvostopenjsko sodišče je obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljilo na 26. členu Ustave RS. Ugotovilo je, da je Vlada RS ravnala protipravno, ker ni hkrati z določitvijo cene premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil določila tudi primerno nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije, s čimer je kršila 6. člen Zakona o cenah.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom delno v 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.670.749.100,00 SIT za čas od 01. 01. 2002 dalje, od zneska 397.793.600,00 SIT za čas od 22. 11. 1998, kolikor obračunane presegajo znesek 397.793.600,00 SIT in od zneska 8.631.870,32 EUR za čas od 01. 01. 2007 dalje, se zavrne.“

2. V preostalem nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

3. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

4. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom v zvezi s popravnim sklepom je prvostopenjsko sodišče dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka – sklep), in s sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 8.631.870,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2007 in zakonske zamudne obresti od zneska 1.670.749.100,00 SIT od 08. 03. 1998 do 31. 12. 2006 in od zneska 397.793.600,00 SIT od 22. 11. 1998 do 31. 12. 2006 v 15 dneh (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 12.947.805,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2007 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneskov 1.388.935.155,00 SIT od 31. 12. 1995 do 07. 03. 1998, od zneska 1.350.000.473,00 SIT od 31. 12. 1996 do 07. 03. 1998, od 1.437.935.365,00 SIT od 31. 12. 1997 do 07. 03. 1998, od zneska 994.482.515,00 SIT od 30. 06. 1998 do 21. 11. 1998, od zneska 2.506.122.150,15 SIT od 08. 03. 1998 do 31. 12. 2006 in od zneska 596.889.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 1998 do 31. 12. 2006 je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (4. točka izreka).

Zoper sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu (3. in 4. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka smiselno predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Zoper sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu (2. in 4. točka izreka) se je pritožila tudi tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in stroškovno posledico ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

O pritožbi tožene stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljilo na 26. členu Ustave RS. Ugotovilo je, da je Vlada RS ravnala protipravno, ker ni hkrati z določitvijo cene premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil (v nadaljevanju OZAOOV) določila tudi primerno nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije, s čimer je kršila 6. člen Zakona o cenah (Ur.l. RS, št. 1/91 – v nadaljevanju ZC).

Pritožnica neutemeljeno oporeka protipravnosti ravnanja tožene stranke s trditvijo, da Vlada RS nadomestila po 6. členu ZC ni določila, ker je ocenila, da se z ukrepom maksimiranja zavarovalne premije za OZAOOV niso bistveno poslabšali pogoji poslovanja, pri čemer je po njeni presoji treba pravni standard „bistvenega poslabšanja pogojev poslovanja“ razumeti v kontekstu celotnega poslovanja zavarovalnice in ne le v posamezni zavarovalni vrsti. Pritožnica zmotno meni, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno navedeni pravni standard presojalo preozko, ker je vpliv ukrepa tožene stranke presojalo zgolj na segmentu obveznih zavarovanj avtomobilske odgovornosti. Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim stališčem ne soglaša. O vprašanju širše ali ožje razlage pravnega standarda bistvenega poslabšanja pogojev poslovanja je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr.št. III Ips 56/2009 z dne 22. 02. 2011 v točki 17 obrazložitve. Menilo je, da je na mestu ožja razlaga presoje poslabšanja pogojev poslovanja. Bistvo argumentacije Vrhovnega sodišča RS v navedeni odločbi je, da naj izgubo zaradi predpisanega ukrepa določitve cen (premij za OZAOOV) krije nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije cenovno regulirane storitve (zavarovanja). Sicer pa pritožnica ne pojasni, na podlagi katerih podatkov je Vlada RS sploh ocenjevala, da se zaradi ukrepa določitve cen zavarovalnih premij za OZAOOV zavarovalnicam ne bodo bistveno poslabšali pogoji poslovanja.

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je zaradi določitve cen zavarovalnih premij OZAOOV toženi stranki nastala izguba. Te ugotovitve je prvostopenjsko sodišče temeljilo na izvedenskem mnenju družbe D. d.o.o. iz Ljubljane, iz katerega izhaja, da bi morala biti raven cen premij, ki v okviru dejavnosti tožeče stranke pokrivajo stroške enostavne reprodukcije takšna, da predvidi 82 % delež izgube, ki je opredeljen kot razmerje med merodajnimi škodami in merodajnimi premijami brez upoštevanja morebitnega popravka za popuste. Delež izgube tožeče stranke v obdobju, na katerega se nanaša predmetni spor, pa je močno presegel navedenih 82 %, upoštevaje kot primerno predpostavko stroškov v višini 25 % in ob predpostavki ustvarjenega 10 % letnega donosa na oblikovane tehnične rezervacije. Iz izvedenskega mnenja je torej prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je zaradi ukrepov določitve cen premij OZAOOV tožeči stranki v vseh letih, na katera se predmetni spor nanaša, nastala škoda. Pritožnica neutemeljeno izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja glede samega nastanka škode. Meni, da izvedensko mnenje ni verodostojno, ker izvedenec ni odgovoril na vprašanja tožene stranke v njenih pripombah zoper prvotno mnenje, ker v njem niti ni odgovoril na vprašanja sodišča pod točko 4 in 6 iz sklepa z dne 05. 10. 2000. Iz slednjega (list. št. 111) pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče od izvedenca terjalo odgovor na vprašanje, kolikšna je bila od leta 1991 struktura zavarovalniških poslov in kolikšen delež je zavzemala v tej strukturi dejavnost obveznega avtomobilskega zavarovanja (točka 4) in ali je tožeča stranka v spornem obdobju skrbela za ustrezno racionalizacijo stroškov na področju avtomobilskega zavarovanja (točka 6 sklepa). Odgovor na vprašanje iz 4. točke sklepa glede na že zgoraj opredeljeno ozko razlago poslabšanih pogojev poslovanja le v zavarovalni podvrsti OZAOOV je zato nerelevanten, glede stroškov zavarovanj pa je izvedenec upošteval pri presoji (ne)ustreznosti z ukrepom Vlade RS določene višine premij le upravičeno višino stroškov 25 % od premije, zato je vprašanje dejanske racionalizacije stroškov brezpredmetno. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne more biti sporen obstoj oziroma nastanek škode zaradi spornih vladnih ukrepov maksimiranja premij za OZAOOV, s tem pa tudi ne vzročna zveza med navedenimi ukrepi in nastalo škodo, saj je le-ta z izvedenskim mnenjem dokazana.

Določbo 216. člena ZPP je prvostopenjsko sodišče uporabilo pri odmeri višine odškodnine, ne pa pri ugotavljanju nastanka škode. Uporaba prostega preudarka glede odmere višine škode po 216. členu ZPP pa ne sme biti arbitrarno. Sodišče mora upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora v smislu natančnega matematičnega izračuna, v določeni meri pa zadevo razjasnjujejo. Tak dokaz, ki ga je prvostopenjsko sodišče presojalo, pa je izvedensko mnenje. Prav zato, ker je tudi izvedensko mnenje zaradi pomanjkanja podatkov, ki jih tožeča stranka glede na takrat veljavno zakonodajo ni imela in tudi ni mogla imeti, izvedenec pa je mnenje izdelal na podlagi mednarodno priznanih metod in modelov za zavarovalništvo, je prvostopenjsko sodišče sprejelo strokovno utemeljeno oceno izvedenca, da bi bilo potrebno v spornem obdobju premijo za OZAOOV zvišati za 40 % in ne za 100 %, kot je to od tožene stranke zahteval Slovenski zavarovalni biro. Ocenjujoč izvedensko mnenje je zato prvostopenjsko sodišče pri presoji višine škode pravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP. Nesprejemljiv je pri tem pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o neizčrpanem dokaznem postopku, ker ni postavilo novega izvedenca po predlogu tožene stranke. Če se namreč stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja, to še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče meni, da ob pomanjkanju podatkov, ki jih tožeča stranka nima in jih tudi ni bila dolžna po zakonu imeti, nov izvedenec ekzaktnejšega mnenja niti ne bi mogel izdelati.

Tožeča stranka, ki je opravljala dejavnost OZAOOV, ni bila zaradi ukrepov Vlade RS o maksimiranju premij dolžna omejevati svojega poslovanja v tej zavarovalni dejavnosti, da bi zmanjševala škodo. Njeno kontrahirno dolžnost pri sklepanju obveznega avtomobilskega zavarovanja je predpisoval Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94) v 5. členu, zaradi česar so neutemeljene pritožbene trditve o soprispevku tožene stranke k višini škode in njeni obveznosti zmanjševanja škode v smislu 192. člena ZOR.

Ob povedanem se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje v sodbi ugotovljenega temelja in višine škode. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev tako glede vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, torej tako po temelju, pa tudi po višini obrazložilo tako, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Pač pa tožena stranka utemeljeno izpodbija prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu, sklicujoč se pri tem na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Drugače povedano: za obligacijska razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, zamudne obresti za čas od 01. 01. 2002 dalje, torej od uveljavitve OZ in njenega 376. člena ne tečejo več, če so dotlej že dosegle ali presegle glavnico. Ker je prvostopenjsko sodišče od zneska 1.670.749.100,00 SIT tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 08. 03. 1998 do 31. 12. 2006 in od evrske protivrednosti tega zneska za čas od 01. 01. 2007 dalje, po izračunu zamudnih obresti pritožbenega sodišča pa so zamudne obresti do 31. 12. 2001 že presegle glavnico, je pritožbeno sodišče tek zamudnih obresti omejilo do 31. 12. 2001. Iz izračuna zamudnih obresti pritožbenega sodišča prav tako izhaja, da zakonske zamudne obresti od zneska 397.793.600,00 SIT za čas od 22. 11. 1998 do 31. 12. 2001 sicer še niso dosegle glavnico, so jo pa v času od 01. 01. 2002 do novele OZ-A, ko je še veljal 376. člen OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Oba izračuna pritožbenega sodišča sta sestavni del obrazložitve te sodbe. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v 2. točki izreka v obrestnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. členom ZPP) potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da kljub delni ugoditvi pritožbi tožene stranke v odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka ni posegalo, ker v zvezi z obrestnim delom zahtevka posebni stroški v prvostopenjskem postopku toženi stranki niso nastali.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sicer za zavrnjeni znesek glavnice 2.609.992,47 EUR (625.458.595,51 SIT). Meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo sprejeti izračun izvedenca o višini odškodnine 2.694.000.000,00 SIT, torej 11.241.862,79 EUR. S takim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša, saj je izvedenec izhajal pri navedenem izračunu iz višine glavnice 6.380.000.000,00 SIT (ki naj bi jo s tožbo uveljavljala tožeča stranka), ne pa iz dejansko s tožbo uveljavljane višine odškodnine 5.171.353.508,00 SIT (izvedensko mnenje priloga C2 – stran 19, točka 3). Prvostopenjsko sodišče zato ni moglo sprejeti navedenega izračuna izvedenca. Šele v pritožbi pa pritožnik pojasnjuje, da s tožbo ni zahteval odškodnine v višini 100 % povišanja premije in se pri tem sklicuje na konkretne izračune primanjkljaja, priložene tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priloženih izračunov (priloga A3) ni mogoče sklepati na drugačen izračun odškodnine, pojasnila pa ga v svojih vlogah tožeča stranka ni, pa tudi ni oporekala izvedenskemu mnenju v delu, v katerem izvedenec ugotavlja uveljavljanje odškodnine v višini 100 % povišanja premije. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo razloga za dvom v tožnikovo metodo izračuna odškodnine, kot jo navaja izvedenec.

Prvostopenjsko sodišče pa je tudi zavrnilo del obrestnega dela zahtevka tožeče stranke, ker je štelo, da je bil dolžnik v zamudi šele s potekom časa za izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki ga je tožeča stranka nudila toženi stranki po vloženih zahtevkih za plačilo odškodnine (po pozivu tožeče stranke za plačilo za leta 1995, 1996 in 1997 od toženkinega prejema zahtevka in poteka roka za plačilo ter za leto 1998 od prejema zvišanja tožbenega zahtevka v sodnem postopku in poteka roka za plačilo). Zmotno je materialnopravno stališče pritožnika, da je po 186. členu ZOR zamudne obresti treba priznati od trenutka nastanka škode, ker se od tedaj dalje šteje odškodninska obveznost za zapadlo. To je po stališču pritožnice ob zaključku leta, za katerega je ob vsakoletni bilanci ugotovila primanjkljaj v konkretni zavarovalni vrsti. Tožnik tudi sam navaja, da je ugotovil škodo in njeno višino šele v izdelani bilanci (uspeha), to pa po splošno znanih dejstvih, da se le-te ne izdelujejo prvega januarja za predhodno leto dokazuje, da ob koncu koledarskega leta, v katerem je prišlo do škodnega ravnanja toženca, niti tožnik še ni vedel, ali in v kakšni višini mu je škoda nastala. Tako se pokaže, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode ni bila jasno opredeljena. Pravica do povračila škode (zahtevek) ni enaka konkretizirani in v vseh pogledih individualizirani odškodninski denarni terjatvi, ki bi dolžniku šele omogočila ustrezen preizkus. Zahtevek za povračilo škode, ki ni konkretiziran, tudi ni iztožljiv (primerjaj komentar OZ, 1. knjiga, stran 934, določba 165. člena OZ je enaka določbi 186. člena ZOR). V obravnavanem primeru to pomeni, da četudi bi tožena stranka zagotovila denarno nadomestilo do ravni cene premije, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije v skladu s 6. členom ZC, bi to terjalo od tožeče stranke uveljavljanje tega nadomestila pri toženi stranki. Čim pa je tako, po presoji pritožbenega sodišča opredelitev zapadlosti odškodninske obveznosti ne pomeni, da je dolžnik v zamudi z njeno izpolnitvijo. Prvostopenjsko sodišče je zato zapadlost odškodninske obveznosti tožene stranke pravilno vezalo na tožnikov poziv na plačilo obveznosti in potek roka za prostovoljno izpolnitev toženkine obveznosti.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica dejstva, da s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa tudi ni prispevala k rešitvi zadeve.