Jedro

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU, zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi - kar je v tem členu izrecno zapisano - ne glede na katerokoli drugo osebno okoliščino (torej ne samo ne glede na narodnost, raso, spol,...).

Poslovna uspešnost je fakultativna oblika plačila, kar pomeni, da ni zakonska obveznost delodajalca. Gre za stimulativno obliko plačevanja zaposlenih, ki je v prvi vrsti stvar prostovoljne odločitve delodajalca. Posebna davčna ureditev plačila za poslovno uspešnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je namenjena vzpodbujanju delodajalcev k tej obliki plačila. Cilj davčno ugodnejše obravnave izplačil dela plače za poslovno uspešnost pa je bila razbremeniti produktiven in ustvarjalen kader, ki praviloma več prispeva k dodani vrednosti, ustvarjeni v podjetjih. Vendar pa določba 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne posega na področje obračunavanja in plačila prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da se od celotnega plačila za poslovno uspešnost obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost tako delojemalca kot delodajalca, plačilo pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zgolj drugačna davčna obravnava te oblike plačila ter dejstvo, da se običajno plača le enkrat letno, po stališču pritožbenega sodišča njegove narave z delovnopravnega vidika ne spreminja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da v tem delu glasi:

"III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške postopka v znesku 152,95 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na I. stopnji je tožena stranka, in sicer v deležu 56,54 % sodne takse."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača dodatek za poslovno uspešnost v znesku 1.570,82 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.105,97 EUR od 23. 12. 2020 dalje do plačila in od zneska 464,85 EUR od dne 23. 12. 2021 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (še za 570,34 EUR bruto s pp in zakonske zamudne obresti od 22. 12. 2020 oziroma 22. 12. 2021) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača njene pravdne stroške v znesku 342,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na I. stopnji tožena stranka, v deležu 73 %.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče spregledalo, da je tožnica prvotno vtoževani tožbeni zahtevek utesnila. Utesnitev zahtevka lahko pomeni zgolj odpoved temu delu zahtevka ali umik dela zahtevka, v vsakem primeru takšna situacija terja ustrezno odločitev sodišča. Tožena stranka soglasja k delnemu umiku ni podala. Sodišče slednjega ni upoštevalo pri uspehu strank v postopku ter odločitvi o stroških postopka in sodni taksi. Iz izreka sodbe ne izhaja, komu je prisojeni znesek sploh potrebno plačati, niti da je od dosojenih bruto zneskov potrebno odtegniti in plačati davke in prispevke in plačati zgolj neto zneske, izrek je zato nerazumljiv in gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe tudi ni mogoče razbrati, kako je sodišče izračunalo prisojene zneske, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, saj jih je sodišče napačno prisodilo od bruto in ne pravilno od neto zneskov (Pdp 202/2011). Navaja, da sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da je poslovna uspešnost delodajalca neodvisna od prispevka zaposlenih. Poslovna uspešnost je rezultat aktivnega opravljanja dela. Prispevek zaposlenega z opravljanjem dela je bistven element pozitivnih rezultatov družbe. Razlikovanje, ki temelji na delu oziroma na rezultatih dela, je dovoljeno razlikovanje. Tožnica je prejela vse zneske, do katerih je bila (upoštevaje njeno dejansko prisotnost na delu) upravičena na podlagi veljavnih določil podjetniške kolektivne pogodbe. Upoštevaje njeno efektivno prisotnost na delu, je prejela sorazmerni del dodatka za poslovno uspešnost. Kriteriji v podjetniški kolektivni pogodbi so objektivni in nediskriminatorni. Spoštovanje veljavne kolektive pogodbe ne more predstavljati delodajalčeve kršitve načela enakosti. Vse dokler kolektivna pogodba velja, zavezuje toženo stranko, ki se mora ravnati skladno z njenimi določili. Prisotnost na delu ni osebna okoliščina v smislu določb ZDR-1 in ZVarD. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. X Pdp 781/2022. Položaja delavcev, ki so fizično prisotni na delu in delo opravljajo, ter odsotnih delavcev, ki dela iz različnih razlogov ne opravljajo, nista niti enaka niti primerljiva.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbene presoje v tem individualnem delovnem sporu je plačilo dodatka za poslovno uspešnost (božičnice), urejenega v 33. členu podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Slednji določa, da so do božičnice oziroma dodatka za poslovno uspešnost upravičeni vsi, ki imajo na dan izplačila (predvidoma od 19. do 23. decembra v tekočem koledarskem letu) z družbo sklenjeno pogodbo o zaposliti, bodisi za določen ali nedoločen čas, bodisi za polni oziroma skrajšani delovni čas. Največjo mogočo višino božičnice določi direktor družbe. Do največje mogoče višine božičnice so upravičeni vsi tisti zaposleni, ki so delali vse delovne dni po delovnem koledarju družbe tekočega leta, pri čemer se dnevi letnega dopusta ne odštevajo. Odštevajo pa se dnevi, ko je bil zaposleni odsoten z dela zaradi bolniške odsotnosti ali za čas čakanja na delo doma. Vsi ostali zaposleni, ki so delali manj dni, kot je dni v delovnem koledarju družbe tekočega leta, so upravičeni do božičnice, ki je sorazmerna številu dni, ko so v tekočem letu delali. To pravilo pa se smiselno uporablja tudi za tiste zaposlene, ki delajo krajši delovni čas od polnega.

6. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo razlike poslovne uspešnosti za čas, ko je bila tožnica z dela odsotna zaradi bolezni. Presodilo je, da je kriterij za izplačilo poslovne uspešnosti v podjetniški kolektivni pogodbi, ki je vezan na prisotnost na delu oblikovan nevtralno, kot da velja enako za vse delavce, vendar pa postavlja tiste delavce, ki so odsotni z dela zaradi bolezni v slabši, manj ugoden položaj, ki se kaže v nižjem izplačilu poslovne uspešnosti. Zato je presodilo, da kriterij iz kolektivne pogodbe krši prepoved posredne diskriminacije, določen v 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in je zato nezakonit.

7. Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU, zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino.

8. Plačilo za poslovno uspešnost, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi je eden od štirih elementov, ki sestavljajo plačo. Skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je izrecno opredeljeno kot sestavni del plače, in sicer ne glede na to, kako ga poimenujemo (npr. božičnica, 13. plača, letna nagrada, etc.). Določba zakona, ki uvaja institut poslovne uspešnosti je razen tega, da mu podeljuje značaj plače, pomensko prazna, saj vsebine tega instituta ne opredeljuje. Na ravni pravne teorije velja definicija, da plačilo poslovne uspešnosti predstavlja plačilo, ki je vezano na uspešnost poslovanja družbe kot celote. Ta pa se običajno presoja po doseganju načrtovanih ciljev, ki so določeni v planskih aktih družbe (ustvarjeni dobiček, dosežena planirana prodaja, povečan izvoz, povečana proizvodnja in obseg storitev, itd.).

9. Poslovna uspešnost je fakultativna oblika plačila, kar pomeni, da ni zakonska obveznost delodajalca. Gre za stimulativno obliko plačevanja zaposlenih, ki je v prvi vrsti stvar prostovoljne odločitve delodajalca. Posebna davčna ureditev plačila za poslovno uspešnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 je namenjena vzpodbujanju delodajalcev k tej obliki plačila. Cilj davčno ugodnejše obravnave izplačil dela plače za poslovno uspešnost pa je bila razbremeniti produktiven in ustvarjalen kader, ki praviloma več prispeva k dodani vrednosti, ustvarjeni v podjetjih. Vendar pa določba 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne posega na področje obračunavanja in plačila prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da se od celotnega plačila za poslovno uspešnost obračunajo in plačajo prispevki za socialno varnost tako delojemalca kot delodajalca, plačilo pa se všteva v pokojninsko osnovo. Zgolj drugačna davčna obravnava te oblike plačila ter dejstvo, da se običajno plača le enkrat letno, po stališču pritožbenega sodišča njegove narave z delovnopravnega vidika ne spreminja.

10.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi prvič odločalo s sodbo Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 2023. Pritožbi tožene stranke je ugodilo ter tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo s stroškovno posledico, saj se s stališčem prvega sodišča, da je podana posredna diskriminacija ni strinjalo. Navedlo je, da je plačilo iz naslova poslovne uspešnosti sestavni del plače, zato je opravljanje dela po naravi stvari ključen pogoj za izplačilo tega dela plače. Upoštevalo je, da se plača izplačuje za opravljeno delo, delo pa je lahko opravljeno oziroma se lahko izvaja izključno v času, ko je delavec prisoten na delu in dosega določene delovne rezultate. Če v naprej pričakovane rezultate dela, ki so pogoj za izplačilo osnovne plače, preseže, je (lahko) upravičen do dela plače za delovno uspešnost. V tem primeru gre izključno za individualno spremljanje oziroma ocenjevanje kvalitete in kvantitete opravljenega dela posameznega delavca ali skupine delavcev. Štelo je, da delovni rezultati, ki jih delavec doseže, posredno ustvarjajo poslovni rezultat delodajalca in da je torej prispevek delavca predpostavka delodajalčeve poslovne uspešnosti. Na slednjo zagotovo vpliva tudi vrsta drugih dejavnikov (med drugim tržne razmere, poslovne odločitve, etc.), ne more pa biti dvoma, da je prispevek delavcev eden ključnih, saj brez opravljenega dela ni storitve ali produkta, ki bi ga delodajalec lahko lansiral na trg in s svojimi poslovnimi odločitvami vplival na prodajo. Upoštevalo je torej, da delavec v času odsotnosti z dela pri delodajalcu ne ustvarja ničesar. Če vse leto na delo ne bi bilo nobenega delavca (v času pandemije Covid-19 to niti ni bila nerealna možnost), delodajalec zagotovo ne bi dosegel pozitivnega poslovnega rezultata.

11.V konkretnem primeru se je z vidika primerljivosti delavcev poleg gornjega izpostavila tudi okoliščina, da je tožena stranka različno obravnavala delavce, ki so bili odsotni z dela. Tako je na podlagi citirane določbe podjetniške kolektivne pogodbe od celotnega plačila poslovne uspešnosti odštevala (izrecno dneve bolniškega staleža in čakanja na delo), dejansko pa tudi vse ostale odsotnosti, medtem ko časa letnega dopusta (in praznikov) ni odštela. Priča A. A. je namreč pojasnila, da se je izračun poslovne uspešnosti za vse delavce naredil enako, in sicer se je maksimalni znesek poslovne uspešnosti delil z letnim fondom ur, nato pa je vsak delavec prejel izplačilo zgolj upoštevajoč ure rednega dela, letnega dopusta in praznikov. V zvezi z okoliščino, da je tožena stranka za čas letnega dopusta določila, da se ti dnevi ne odštevajo, kljub temu, da delavci tudi v tem času dela ne opravljajo, je bilo izhodišče za presojo pritožbenega sodišča dejstvo, da je pravica do letnega dopusta neodtujljiva in nepogojna pravica iz delovnega razmerja, namenjena počitku in razvedrilu delavcev od dela. Letni dopust, ne glede na to, da je zanj delavec upravičen do nadomestila plače (v višini 100 %) in ne plače, je štelo v okvir opravljenega dela, ker ta pravica v svojem bistvu delavcu pripada zaradi opravljenega dela in v kolikor kot taka ne bi bila upoštevana, noben delavec ne bi bil upravičen do polnega izplačila poslovne uspešnosti. Upoštevalo je tudi, da se morajo ure letnega dopusta, prav tako kot prazniki in dela prosti dnevi, vštevati v letni fond ur, kot da bi delavec dejansko delal (obračunajo se kot plačan delovni čas),

12.Tožnica je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo (opr. št. VIII Ips 9/2024). Vrhovno sodišče ni soglašalo z razlogi, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče, temveč je zavzelo stališče, da je v konkretni zadevi podana ne le posredna diskriminacija (kot je bilo to stališče prvostopenjskega sodišča) temveč neposredna diskriminacija. Izpostavilo je, da je Vrhovno sodišče RS že v sodbi VIII Ips 145/2003 z dne 20. 4. 2004 zavzelo stališče, da je upoštevanje kriterija bolniške odsotnosti okoliščina, na katero delavec nima nobenega vpliva in zato na njegove pravice iz delovnega razmerja ne more in ne sme vplivati. Sodbo pritožbenega sodišča je razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ker se pritožbeno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, na podlagi katerega je ugodilo pritožbi tožene stranke, ni opredelilo do pritožbenih navedb zoper prisojeno višino.

13.Kot zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče v prvem postopku odločitev temeljilo na izhodišču, da položaja delavca, ki dela (ali za katerega se šteje, kot da dela) in položaja delavca, ki ne dela, med seboj ni mogoče primerjati, da torej ta dva delavca že v osnovi nista v podobni ali primerljivi situaciji, zato je utemeljena njuna različna obravnava tudi pri plačilu iz naslova poslovne uspešnosti, kot dela plače, ki delavcu pripada za opravljeno delo. Iz odločitve Vrhovnega sodišča RS pa je mogoče razbrati, da je v primeru, ko se pri delodajalcu izplačuje poslovna uspešnost, a je nekateri zaposleni ne prejmejo zaradi osebne okoliščine, na katero ne morejo vplivati (bolniški stalež), skupno merilo za primerjavo situacij, v katerih bi zaposleni morali biti enako obravnavani glede na merila (kriterije) za pridobitev plačila iz naslova poslovne uspešnosti ne glede na to osebno okoliščino (merila prisotnosti na delu očitno ni sprejelo za pravno sprejemljivega). Po stališču Vrhovnega sodišča RS je bila v konkretnem primeru glede na (preostala) merila za pridobitev plačila iz naslova poslovne uspešnosti tožnica v primerljivem položaju z delavci, ki niso bili bolniško odsotni in so bili posledično pri plačilu za poslovno uspešnost obravnavani bolj ugodno. Višina plačila za poslovno uspešnost je bila namreč, kot je izpostavilo VSRS, v maksimalni možni višini za vse delavce enaka (oziroma sorazmerna trajanju zaposlitve v posameznem letu) in ni bila odvisna od konkretnih prispevkov delavcev na njihovih delovnih mestih, ki so tudi vrednotena različno, pri čemer očitno ni bila upoštevana niti zahtevnost dela, ki je bistvena za določitev višine osnovne plače delavcev. Ker je tožena stranka v skladu z določilom iz podjetniške kolektivne pogodbe dneve bolniškega staleža odštevala od polne odmere plačila za poslovno uspešnost, je po stališču Vrhovnega sodišča RS tožnico na podlagi njenega zdravstvenega stanja obravnavala manj ugodno kot delavce, ki niso bili bolniško odsotni.

14.Pritožbeno sodišče glede na izraženo stališče Vrhovnega sodišča RS, ki v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS) skrbi za enotno sodno prakso, ter sklicujoč se na to stališče, v ponovljenem postopku posledično zavrača pritožbene navedbe tožene stranke, da v konkretnem primeru do tožnice ni ravnala diskriminatorno in v tem delu potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo plačilo iz naslova poslovne uspešnosti tudi za čas, ko je bila z dela odsotna zaradi bolniškega staleža. Glede na izraženo stališče VSRS, se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi X Pdp 781/2022, saj je v citirani zadevi instančno sodišče izhajalo iz povsem enakih izhodišč, kot v tem sporu. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se tožena stranka ne more razbremeniti plačila niti s sklicevanjem na to, da je zavezana ravnati po podjetniški kolektivni pogodbi, saj ta ne sme biti v nasprotju s splošno prepovedjo diskriminacije, kot jo opredeljuje 6. člen ZDR-1.

15.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker iz sodbe ne izhaja, na kakšen način je izračunalo zneske, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki in je zato ni mogoče preizkusiti, ne drži. Kako je sodišče izračunalo zneske, ki jih je dolžna tožnici izplačati tožena stranka jasno izhaja iz 11. in 12. točke obrazložitve, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V 11. točki so navedeni podatki o višini polnega plačila za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021 ter podatki o tem, koliko ur je bila tožnica v letih 2020 in 2021 na delu prisotna ter koliko odsotna zaradi posameznega razloga (bolniški stalež, višja sila, praznik, letni dopust). V 12. točki je sodišče pojasnilo, koliko delovnih ur je znašala polna prisotnost na delu v posameznem letu ter katere ure je upoštevalo pri izračunu dolgovanega zneska (upoštevalo je tako tudi čas bolniškega staleža). Pri izračunu dolgovanega zneska je upoštevalo tudi zneske, ki so bili tožnici iz naslova plačila za poslovno uspešnost že izplačani. Pritožbeno sodišče je izračun preverilo in ugotovilo, da je pravilen, tožena stranka pa tudi sicer drugačnega izračuna ne ponudi. Zgolj dejstvo, da je v izreku (očitno pomotoma) izpadlo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati prisojeni znesek prav tako ne pomeni, da je izrek nerazumljiv, saj je jasno, da se spor odvija med tožnico B. B. in toženo stranko, da je tožena stranka prav tožnici dolžna izplačati prisojeno razliko v plačilu pa izhaja tudi iz obrazložitve.

16.Izrek tudi ni nerazumljiv, ker v njem ni določeno, da je od dosojenih zneskov potrebno odtegniti in plačati davke in prispevke in plačati zgolj neto zneske. Kadar sodišče prisoja denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve (tak je tudi prisojeni znesek, ki sicer ni obdavčen, je pa od njega potrebno odvesti prispevke, zato gre dejansko za bruto znesek), tak dostavek zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev in ne v izrek sodne odločbe. Sodišče skladno z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v izrekih praviloma niti ne navede, ali gre pri prisojenem izplačilu za bruto ali neto znesek, temveč prisodi le dolgovani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne glede na to, da je v konkretni zadevi sodišče v izreku zapisalo, da je tožena stranka dolžna plačati bruto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, to na pravilnost odločitve ne vpliva, saj se skladno z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) tudi od neplačanih davkov in prispevkov plačajo zamudne obresti (96. člen ZDavP-2). Na podlagi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen (in/ali tudi zavezan plačilu prispevkov) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini dolgovanega davčnega odtegljaja z zamudnimi obrestmi, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (v tem delu ne gre za neposredno razmerje med delavcem in delodajalcem), preostali del (neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

17.Pritožba pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Znesek, ki ga je tožnica prvotno vtoževala je znašal 3.952,32 EUR. Tožnica je zahtevek dvakrat utesnila, in sicer prvič z vlogo z dne 22. 3. 2022 na znesek 2.973,21 EUR in drugič z vlogo, ki jo je vložila na zadnjem naroku dne 15. 12. 2022, in sicer na znesek 2.141,16 EUR. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da utesnitev zahtevka glede na določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko predstavlja zgolj odpoved zahtevku ali umik dela tožbe. S slednjim mora tožena stranka soglašati (188. člen ZPP). Odpoved tožbenemu zahtevku mora biti nepogojna, izrecna in jasna. Da bi se tožnica delu zahtevka odpovedala iz spisovnega gradiva ne izhaja. Tožena stranka je na naroku dne 15. 12. 2022 zahtevala, da sodišče odloči o zahtevku, kot je bil prvotno postavljen, zato je jasno, da z umikom ni soglašala. Ker z umikom ni soglašala, bi sodišče o umaknjenem delu zahtevka moralo odločiti meritorno. Sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, temveč je odločilo zgolj o zadnje postavljenem zahtevku. O umaknjenem delu zahtevka pa ni odločilo. V takšnem primeru pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. Vendar pa dopolnilno sodbo sodišče prve stopnje lahko izda le na predlog stranke, ki mora biti vložen v petnajstih dneh od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). Tožena stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podala, tudi če bi njene navedbe v tej smeri šteli za takšen predlog, pa slednji ni podan v predpisanem prekluzivnem roku. Zato se šteje, da je bila tožba, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločalo, umaknjena s soglasjem tožene stranke.

18.V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, kar sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo in na kar tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja. Ker tožnica pritožbe zoper zavrnilni del odločitve ter stroške postopka ni podala, tožena stranka pa odmeri potrebnih stroškov ni ugovarjala, je pritožbeno sodišče sledilo odmeri potrebnih stroškov postopka, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

19.Ob upoštevanju uspeha po fazah ter vrednosti spornega predmeta je v prvi fazi vrednost spornega predmeta 3.952,32 EUR, pri čemer je tožnica glede na uspeh (prisojeni znesek) upravičena do 39,74 % stroškov, tožena stranka pa do 60,26 %. Do delnega umika se tožnici priznajo sledeči stroški: tožba 150 točk, dve pripravljalni vlogi, vsaka po 112,50 točk, kar skupaj z materialnimi stroški (7,5 točk) in 22 % DDV (50,49 EUR) upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Tožena stranka je tožnici upoštevajoč njen 39,74 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 111,27 EUR.

20.Toženi stranki se za to fazo postopka priznajo priglašeni materialni stroški (tiskanje, fotokopiranje in poštnina), in sicer za odgovor na tožbo in dve pripravljalni vlogi, vsakič po 25,00 EUR, skupaj 75,00 EUR. Tožnica je toženi stranki upoštevajoč njen 60,26 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 45,20 EUR. Po medsebojnem pobotu je za to fazo postopka tožena stranka tožnici dolžna plačati 66,07 EUR.

21.V drugi fazi, to je po delnem umiku tožbe, je vrednost spornega predmeta 2.141,16 EUR, tožnica je v tej fazi uspela v višini 73,36 %, tožena stranka pa v višini 26,64 %. Po delnem umiku se tožnici priznajo sledeči stroški: pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo 150 točk, odsotnost iz pisarne 20 točk, materialni stroški 3 točke, kilometrina na relaciji Lucija - Koper - Lucija (2 x 16 km x 0,43 EUR/km) 13,76 EUR, kar skupaj upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 128,78 EUR. Tožena stranka je tožnici upoštevajoč njen 73,36 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 94,48 EUR.

22.Toženi stranki je za to drugo fazo postopka priznalo kilometrino za pristop pooblaščenca na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo na relaciji Zalog - Koper - Zalog v znesku 28,68 EUR. Tožnica je toženi stranki upoštevajoč njen 26,64 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 7,60 EUR. Po medsebojnem pobotu je za to fazo postopka tožena stranka tožnici dolžna plačati 86,88 EUR.

23.Skupaj je tako tožnica upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 152,95 EUR, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

24.Skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pa je, glede na uspeh v obeh fazah postopka, zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na I. stopnji po tar. št. 2311 ZST-1 tožena stranka, in sicer ne v deležu 73 %, kot je odločilo sodišče prve stopnje, temveč v deležu 56,54 %, tj. je v deležu neuspeha v postopku.

25.Ker glede odločitve o glavnem zahtevku (I. točka izreka) niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede stroškovne odločitve pa je pritožbi ugodilo in v točkah III in IV izreka spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela zgolj s pritožbo glede stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Kljub temu, da ima tožnica do odgovora na pritožbo formalno pravico, pa pritožbeno sodišče to vlogo ocenjuje nekoristno in torej nepotrebno, saj argumentacijsko nima dodane vrednosti. Posledično strošek zanjo trpi tožnica sama (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Glej npr. sodba SEU C-13/05 Sonia Chacón Navas proti Eurest Colectividades SA.

2Direktive kot tudi sodbe Sodišča EU sicer resda določajo le minimum pravnega normiranja, ki so ga države dolžne zagotoviti, ne preprečuje pa državam, da bi razširile obseg pravic.

3Skladno s 126. členom ZDR-1 so ostali trije elementi še osnovna plača, del plače za delovno uspešnost in dodatki, vključno z dodatkom za delovno dobo.

4Glej tudi Korpič Horvat E.: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 789.

5Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini- predlog za obravnavo, št. 421-310/2016/74, EVA 2016-16110069.

6144. člen ZPIZ-2, 50. člen ZZVZZ, 10. člen ZSDP-1, 135. člen ZUTD.

730. člen ZPIZ-2, 18. točka 7. člena ZPIZ-2.

8Za ugotovitev diskriminacije mora biti podano naslednje: 1. manj ugodna obravnava določene osebe, 2. razlog za to mora biti povezan z osebno okoliščino in 3. osebe, ki se primerjajo, morajo biti v enaki ali podobni (primerljivi situaciji).

9Boj proti absentizmu na delovnem mestu tudi Sodišče EU priznava kot legitimen cilj v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78, ker gre za ukrep, ki spada na področje politike zaposlovanja (glej npr. sodba SEU C‑270/16 -Carlos Enrique Ruiz Conejero proti Ferroser Servicios Auxiliares SA).

10Delavec bi jih bil dolžan opraviti, če ne bi bil zaradi praznika oziroma delaprostega dne ali zaradi letnega dopusta upravičen do počitka.

11Delavci odsotni zaradi letnega dopusta, praznika ali dela prostega dne.

12V delu, ki se nanaša na primerljivost tožnice z delavci, ki niso bili bolniško odsotni.

13Tako tudi VSRS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, podobno tudi v sodbi in sklepu VSRS VIII Ips 181/2017 z dne 6. 3. 2018.

14Primerjaj odločbe VSRS II Ips 177/2015, II Ips 213/2012, VSL II Cp 1227/2022.

15Pritožbeno sodišče je upoštevalo povprečen neuspeh tožene stranke v postopku glede na obe fazi postopka.