Jedro

Delodajalec v obravnavanem primeru vzgojiteljicam ni bil dolžan dati kakšnih posebnih navodil, kako npr. pobrati kotalečo se žogo, niti jih vzgojiteljice niso potrebovale. Ugotovljeno je bilo, da je igra na zunanjem igrišču vrtca v času, ko je prišlo do tožničinega padca, potekala v skladu s pravili pedagoške stroke. Zahteva, da bi bilo treba vzgojiteljicam zaradi njihove varnosti dati še posebna navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in jim jasno nakazati možnosti, kako naj ga opravijo, pa je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

Dejstvo, da druga toženka ni sprejela posebnih navodil za varno delo na igrišču, tako ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka za obravnavani škodni dogodek. Enako pa velja tudi za ravnanje druge vzgojiteljice. Iz dejanskih zaključkov izhaja, da sta se s tožnico predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, tožnica pa je tudi vedela, da se otroci druge skupine igrajo z žogami. Ker je igra z žogo oziroma z žogami vedno do neke mere nepredvidljiva, še posebej, če se z njimi igra skupina otrok v starosti od treh do štirih let, bi morala tožnica računati tudi s tem, da lahko na njen del igrišča prileti ali se prikotali kakšna žoga, (oziroma bi to celo lahko pričakovala) ter bi zato morala biti pri svojem gibanju bolj pazljiva. Druga vzgojiteljica tega tveganja tudi ob največji možni skrbnosti ne bi mogla preprečiti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi druge toženke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrne.

Spremeni se tudi odločitev o stroških postopka, in sicer tako, da mora

1. prva toženka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.170,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila;

2. tožeča stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.829,19 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 272 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je 1. 2. 2002 nastala zaradi poškodbe pri opravljanju dela vzgojiteljice. Tožbo utemeljuje z odškodninsko odgovornostjo druge toženke kot delodajalca, ki je imel v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri prvi toženki. V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče že odločalo, in sicer je s sklepom VIII Ips 321/2008 z dne 27. 9. 2010, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da sta prva in druga toženka nerazdelno dolžni plačati tožnici 11.944,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2005 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska 18.958,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede temelja odškodninske obveznosti je presodilo, da odgovornost tožene stranke sega do višine 80 odstotkov, tožnica pa nosi 20-odstotni delež odgovornosti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge toženke delno ugodilo in spremenilo odločitev glede pravdnih stroškov, v ostalem pa je pritožbo druge toženke in v celoti pritožbo prve toženke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Na predlog druge toženke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 110/2012 z dne 26. 2. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja obstoja vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti druge toženke.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba glede pojmovanja vzročnosti (da v primeru opustitev vzročnost ni naravna, ampak pravna) odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se pri tem sklicuje na odločitve v zadevah II Ips 153/2007, II Ips 730/2005, VIII Ips 272/1999, II Ips 269/2008 in II Ips 572/2002, iz katerih izhaja stališče, da brez naravne vzročnosti praviloma ni pravne vzročnosti, ter pojasnjuje, da kršitev določbe 14. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVDZ) v zvezi z izdelavo ocene tveganja ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in posledično z vtoževano škodo. Enako velja za ravnanje druge vzgojiteljice, ki kljub vsej skrbnosti škodnega dogodka ne bi mogla preprečiti.

6. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, ker meni, da je bila le-ta vložena prepozno, podrejeno pa prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija je pravočasna in utemeljena.

8. Revizija je bila sodišču prve stopnje poslana po pošti priporočeno 9. 4. 2013, kot to izhaja iz dohodne štampiljke sodišča prve stopnje, in ne šele 11. 4. 2013, kot v odgovoru na revizijo zmotno navaja tožnica. Glede na to, da je bil sklep o dopustitvi revizije drugi toženki vročen 25. 3. 2013, je revizija vložena znotraj 15-dnevnega roka (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Revizijsko sodišče se z revizijskimi navedbami, ki presegajo tako začrtane meje revizijskega preizkusa, ni ukvarjalo in njihove vsebine tudi ne povzema.

10. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je bila tožnica s svojo skupino otrok v starosti od dveh do treh let na zunanjem igrišču vrtca, na katerem je bila istočasno tudi druga vzgojiteljica s svojo skupino otrok v starosti od treh do štirih let. Vzgojiteljici sta se predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, in sicer je tožnica s svojo skupino izvajala igro „ptički v gnezdu“, ki je potekala tako, da so otroci tekali iz enega mesta na drugega, kot se je z njimi dogovorila tožnica, druga skupina otrok pa je v dveh skupinah izvajala igre z žogo – ena skupina je kotalila žogo, druga pa si je žogo podajala. Tožnica se je poškodovala med tem, ko je pobirala žogo, ki se je prikotalila na del igrišča, na katerem so se igrali otroci njene skupine. Stekla je proti tej žogi, ki se je kotalila po tleh, takrat pa ji je z druge strani pod nogo priletela še ena žoga, zato je padla, se udarila v levo nogo ter si poškodovala desni gleženj. Tekom zdravljenja zvina desnega gležnja je prišlo do zapleta – poplitealne venske tromboze.

11. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki vsebinsko enako kot Zakon o delovnih razmerjih v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca. Le-ta mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Ena od štirih temeljnih predpostavk odškodninske obveznosti je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delodajalca in škodo, ki je nastala delavcu. Ker pojem vzročne zveze ni zakonsko podrobneje opredeljen, je vprašanje, kdaj se šteje, da je vzročna zveza podana, prepuščeno sodni praksi.

12. Po teoriji conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija) je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so povezane z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice.

13. Naravna in pravna vzročnost se v večini primerov prekrivata (tako, da je naravna vzročnost dejanski substrat pravne vzročnosti). Ravnanje, ki je naravni (in neposredni) vzrok škode, je vsaj praviloma tudi pravni vzrok. Vendar je skoraj vselej tako, da je škoda posledica več vzrokov, ki delujejo istočasno, ali pa v časovnem zaporedju - in ki imajo tudi različen pomen in različno težo, oziroma različno stopnjo usodnosti (vpliva) glede nastanka škodne posledice (1). Nekateri vzroki so neposredni, odločilni, drugi so po svoji dejanski naravi samo okoliščine, ki ustvarjajo ugodne razmere za škodljivo delovanje neposrednih (glavnih, odločilnih) vzrokov. Take okoliščine imenujemo pogoje za nastanek škode in so pomembne zato, ker predstavljajo temeljni predpogoj, da sploh lahko govorimo o vzročni zvezi. Ni namreč vzročne zveze, če določeno ravnanje ni niti pogoj za nastanek škode (teorija conditio sine qua non). Pogoj pa je lahko pravno relevanten vzrok samo, če ga na to raven povzdigne pravna norma - in s tem umetno vzpostavi vzročno zvezo. Pri iskanju vzročne zveze je treba zato najprej identificirati vzroke nastanka škode in jih razmejiti od pogojev. Gre za pravno vrednotenje, ki naj upošteva življenjske izkušnje o tem, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.

14. Sodišči druge in prve stopnje sta vzrok škode videli v ravnanju druge toženke, ki ni sprejela ustreznih navodil za varno delo na igrišču, in pa v ravnanju druge vzgojiteljice, ki v trenutku nesreče ni imela ustreznega nadzora nad otroki svoje skupine, ker je takrat tolažila jokajočo deklico. Revizijsko sodišče soglaša z revizijskimi navedbami druge toženke, da nobeno od teh dejstev ni v vzročni zvezi z obravnavano škodno posledico. Ne gre namreč za naravne vzroke tožničinega padca, pač pa le za manj pomembne okoliščine, ki so (v verigi dogodkov in med seboj povezanih okoliščin) prispevale k škodnemu dogodku.

15. Pritrditi velja stališču nižjih sodišč, da je za varnost in zdravje pri delu v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ki je dolžan sprejeti tudi ustrezna navodila za varno delo, vendar pa je treba to dolžnost delodajalca razlagati s pravo mero in na razumen način. Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vsekakor terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja (2).

16. Kot je bilo pojasnjeno že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 321/2008, dejavnost varstva in vzgoje otrok v starosti dveh do štirih let ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prav tako niso nevarne v tem okviru organizirane dejavnosti z žogo. Gre za igre oziroma za otrokov razvoj koristne gibalne dejavnosti, ki so povsem običajne in vsakodnevne. Delodajalec zato v obravnavanem primeru vzgojiteljicam ni bil dolžan dati kakšnih posebnih navodil, kako npr. pobrati kotalečo se žogo, niti jih vzgojiteljice niso potrebovale. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je igra na zunanjem igrišču vrtca v času, ko je prišlo do tožničinega padca, potekala v skladu s pravili pedagoške stroke. Zahteva, da bi bilo treba vzgojiteljicam zaradi njihove varnosti dati še posebna navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in jim jasno nakazati možnosti, kako naj ga opravijo, pa je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

17. Dejstvo, da druga toženka ni sprejela posebnih navodil za varno delo na igrišču, glede na zgoraj pojasnjeno tako ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka za obravnavani škodni dogodek. Enako pa velja tudi za ravnanje druge vzgojiteljice. Iz dejanskih zaključkov izhaja, da sta se s tožnico predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, tožnica pa je tudi vedela, da se otroci druge skupine igrajo z žogami. Ker je igra z žogo oziroma z žogami vedno do neke mere nepredvidljiva, še posebej, če se z njimi igra skupina otrok v starosti od treh do štirih let, bi morala tožnica računati tudi s tem, da lahko na njen del igrišča prileti ali se prikotali kakšna žoga, (oziroma bi to celo lahko pričakovala) ter bi zato morala biti pri svojem gibanju bolj pazljiva. Druga vzgojiteljica tega tveganja tudi ob največji možni skrbnosti ne bi mogla preprečiti.

18. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da je pravno relevanten vzrok za obravnavani škodni dogodek na strani tožnice ali pa se ji je primerilo nesrečno naključje. V nobenem primeru pa za škodni dogodek ni odgovorna druga toženka. Le-ta v reviziji tako utemeljeno graja presojo nižjih sodišč, da so podane vse temeljne predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Ker je šlo le za zmotno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

19. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi ugoditve reviziji ter spremembe izpodbijane sodbe odločilo o stroških celotnega pravdnega postopka. Ker je glede na spremenjeno odločitev v revizijskem postopku druga toženka v tej pravdi uspela v celoti, ji je tožnica dolžna povrniti vse njene za pravdo potrebne stroške. Revizijsko sodišče je drugi toženki priznalo 300 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije, 600 točk za sestavo revizije, 18 točk (2 %) za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 503,98 EUR. Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 5. točki tar. št. 15, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev. Tožnica je dolžna drugi toženki povrniti tudi njene stroške postopka na prvi stopnji, ki sta jih sodišči druge in prve stopnje odmerili na 3.829,19 EUR (2.758,65 EUR po odmeri sodišča prve stopnje in dodatnih 1.070,54 EUR po odmeri sodišča druge stopnje), in njene pritožbene stroške, ki znašajo 272 EUR (500 točk za sestavo pritožbe, 10 točk (2 %) za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve). Revizijsko sodišče je tako drugi toženki priznalo 4.605,17 EUR pravdnih stroškov. Navedeni znesek mora tožnica plačati drugi toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Posledica spremenjenega pravdnega uspeha tožnice v razmerju do druge toženke je tudi, da mora prva toženka po medsebojnem pobotanju tožnici povrniti 3.873,86 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji.

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 153/2007 z dne 13. 3. 2008. Op. št. (2): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 252/2009 z dne 8. 9. 2011.