Jedro

Tožnica se je poškodovala v nesreči pri delu, ko je pri opravljanju dela vzgojiteljice imela v varstvu otroke od dveh do treh let, sodelavka pa otroke od treh do štirih let. Vzgojiteljici sta vsaka s svojo skupino izvajali igre na zunanjem igrišču. V skupini sodelavke so se otroci igrali z žogami. Ena izmed žog se je prikotalila na del igrišča, na katerem je bila tožeča stranka s svojo skupino otrok. Ko je tožeča stranka stekla proti žogi, da bi jo pobrala, se ji je pod noge prikotalila druga žoga, ob katero se je spotaknila in padla. Delodajalec mora delavce obveščati o varnem delu – o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic (23. člen ZVZD) – tudi na igrišču, ki v izjavi o varnosti tožene stranke ni omenjeno (omenjena je le igralnica). Drugotožena stranka je bila dolžna (ne gre za priporočilo, ampak za obveznost) izdelati tudi navodila za varnost na igrišču. Ker navodil za varnost na igrišču ni sprejela in ker je ta opustitev privedla do nesreče pri delu, je podana njena krivdna odgovornost. Glede na to, da tožnica pri delu ni bila dovolj pazljiva, je tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 20 %.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki II izreka delno spremeni, tako da se prisojeni znesek stroškov postopka zniža na 1.753,93 EUR.

V ostalem se pritožba drugotožene stranke in v celoti pritožba prvotožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da tožeči stranki solidarno plačata znesek 11.944,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2005 do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 18.958,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Prvotoženi in drugotoženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrneta stroške postopka v znesku 2.150,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se v ugodilnem delu in glede stroškov postopka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje prvotožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je podana krivdna odgovornost toženih strank iz treh razlogov: ker drugotožena stranka dela ni organizirala na tak način, da do nesreče ne bi prišlo, ker ni dajala navodil otrokom, da žoge ne smejo prehajati v prostor druge skupine, in ker vzgojiteljica iz druge skupine ni ustrezno vodila in nadzirala igre. Glede teh trditev je sodišče prve stopnje pridobilo mnenje sodnega izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu in Fakultete Univerze v Ljubljani. Ugotovilo je, da je bilo delo organizirano skladno s pravili, saj ni predpisano, da bi moralo biti igrišče, na katerem sta istočasno prisotni dve skupini, ločeno. Poleg tega so bila za igro dana ustrezna navodila, delo je bilo organizirano skladno s pravili stroke, druga vzgojiteljica pa je izvajala ustrezen nadzor nad otroki. Kljub temu ni mogla preprečiti, da žoga ne bi priletela na drugo stran igrišča. Tožeča stranka ustreznih trditev ni podala, sodišče prve stopnje pa drugotoženi stranki očita malomarno ravnanje, češ da niso bila sprejeta in podana ustrezna navodila za varno delo. Ocena tveganja, ki jo je drugotožena stranka sprejela, je napisana skladno z zakonskimi zahtevami. Sodni izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu je navedel, da bi bilo v oceno tveganja lahko vključeno igrišče, vendar bi bilo to več, kot je predpisano. Tudi pedagoška stroka ne ugotavlja povečanega tveganja poškodb zaposlenih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala drugotožena stranka upoštevati nevarnost padcev na igrišču in določiti ukrepe za njihovo preprečevanje, ker se tam zgodi največ nesreč, je zmotna. Posebna ocena tveganja v zvezi z igriščem se ne zahteva, zanjo tudi ni potrebe. Dejstvo je, da se otroci večkrat poškodujejo zunaj, med igro, ne pa vzgojiteljice, za katere veljajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu. Toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Četudi bi jima očitali, da nista imeli ustreznih predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, med njunim ravnanjem in nesrečo pri delu ni podana vzročna zveza. Tožeča stranka je za svoje delo strokovno usposobljena in bi morala računati na nepredvidljivost otrok, zaradi katere na del igrišča, na katerem je izvajala igro, lahko pride žoga. Poleg skrbi za otroke ji je naložena skrb za lastno varnost. V kolikor ne bi stekla za žogo, ampak bi ustavila igro in šele nato poskrbela za žogo, do nesreče ne bi prišlo. Nad otroki v vrtcu je nemogoče imeti popoln nadzor. Podredno prvotožena stranka oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede višine odškodnine. Navaja, da je prisodilo previsok znesek v primerjavi z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisojajo redna sodišča. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sta sodni izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu in fakulteta Univerze v Ljubljani podala enotno mnenje, da je bilo igrišče pri drugotoženi stranki primerno za igro dveh skupin otrok in da ni bilo potrebno fizično ločiti igrišča na dva dela. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotovilo krivdno odgovornost drugotožene stranke za nesrečo, pri čemer je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, da je imela drugotožena stranka pomanjkljivo oceno tveganja, ker je v njej omenjena le igralnica v prostorih vrtca, ne pa igrišče. V tem delu mnenja sodnega izvedenca, v katerem tudi podaja primere z navedbo določenih tveganj in ukrepov, za konkretni primer ni uporabljivo. Poleg tega sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj povzema določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Uradni list RS, št. 56/99 in nadalj.) in Pravilnika o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja (Uradni list RS, št. 30/00). Drugotoženi stranki očita, da bi morala upoštevati večje tveganje pri izvajanju iger na igrišču, še zlasti ker pravila stroke dovoljujejo igranje različnih iger sočasno. Iz tega je razbrati, da ravnanje drugotožene stranke sploh ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, ampak je ta zveza le teoretična. Trditev, da bi se drugotožena stranka, če bi sprejela navodila o ravnanju na igrišču, razbremenila odgovornosti, je neobrazložena. Zato je ni mogoče preizkusiti. Očitek sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka opustila svojo dolžnost sprejemanja ukrepov in dajanja navodil za varno delo, je protispisen (v nasprotju z vsebino okrožnice št. 1-1999/2000 z dne 2. 9. 1999, ki jo sodišče prve stopnje neutemeljeno upošteva v prid navedbam tožeče stranke). Nadalje je nedokazan zaključek sodišča prve stopnje, da je nadzor nad delom otrok izgubila druga vzgojiteljica. Ko je bila zaslišana kot priča, A.A. ni izpovedala, da je prišlo v njeni skupini do nesreče. Poleg tega ni vedela, ali se je proti tožeči stranki kotalila ena žoga ali sta bili dve. Zato je treba šteti, da je opis nesreče, kot ga je podala tožeča stranka, nedokazan. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe zakonite zastopnice drugotožene stranke A.B., ki je opisala delo z otroki. Organizacija dela z otroki in nadzor nad njimi sodi v pedagoško delo, ne na področje varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati odgovornosti drugotožene stranke na podlagi pomanjkljivo izdelane ocene tveganja. Zaključki nimajo opore v materialnem pravu, saj ni predpisano, da morajo biti sprejeta navodila, ki podrobno usmerjajo k ravnanju v vsaki hipotetični situaciji. Tako A.A. kot tožeča stranka imata ustrezno strokovno izobrazbo za delo vzgojiteljice. V oceni tveganja je za vzgojiteljico zapisana igralna dejavnost v prostorih vrtca. Med te prostore ne sodijo samo zaprti prostori, ampak tudi zunanje igrišče. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju prispevka tožeče stranke k nesreči navedlo, da bi lahko spremljala dogajanje okoli sebe, tako bi pravočasno ugotovila, da se proti njej kotali žoga. Na podlagi te ugotovitve se drugotožena stranka ne strinja z zaključkom, da je tožeča stranka le 20 % prispevala k škodi. Pravilen bi bil zaključek, da je za škodo v celoti odgovorna. Tudi ZVZD tožečo stranko kot delavca zavezuje, da mora delati pazljivo, tako da ne pride do nesreč. Ko je sodni izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu opravljal ogled in mu je tožeča stranka pokazala, kam je tekla po žogo, je pokazala, da je bila s hrbtom obrnjena proti skupinama otrok, kar je nedopustno tako z vidika pedagoške stroke kot z vidika varnosti in zdravja pri delu. S takšnim ravnanjem se je sama izpostavila nevarnosti. Poleg tega pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano, da je žogo brcnil otrok iz skupine, ki je bila poleg. Obstoji možnost, da je žogo brcnil otrok iz skupine tožeče stranke, ker je tožeča stranka nad njim opustila dolžni nadzor. Otroci v starosti, kot so bili v vrtcu, so nepredvidljivi, zato je treba nad njimi vršiti skrben nadzor. Organiziranje igre oz. dela spornega dne je bilo popolnoma skladno s pravili stroke. Nesreče pri delu nihče ni videl, sodišče prve stopnje pa je verjelo izključno navedbam in izpovedbi tožeče stranke. Poleg tega je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, da bi morala imeti drugotožena stranka navodila o ravnanju na igrišču, čeprav ji tega predpisi ne nalagajo. Na organizacijo igre na igrišču, se nanaša le Kurikulum za vrtce, poleg tega pa je drugotožena stranka izdala okrožnico št. 1.1999/2000. Z okrožnico je bila tožeča stranka seznanjena, poleg tega je bila deležna rednih izobraževanj s področja stroke in s področja varnosti in zdravja pri delu. Drugotoženi stranki ni mogoče očitati krivde za nastanek nesreče. Med njenim ravnanjem in škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, ni podana vzročna zveza. Mnenje sodnega izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu je treba razumeti zgolj kot priporočilo, v mnenju so navedene situacije, ki se nanašajo na zagotavljanje varnosti otrok in ne vzgojiteljic. Pri tem je sodni izvedenec posegel v stroko, za katero ni usposobljen. Pri poškodbi tožeče stranke gre za nesrečno naključje, za katero drugotožena stranka ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker obrazložitev nasprotuje dokazom v spisu in navedbam, ki so bile podane med postopkom. Drugotožena stranka oporeka izpodbijani odločitvi tudi po višini. Navaja, da je prišlo pri tožeči stranki do zdravstvenih zapletov, za katere drugotožena stranka ne odgovarja. Sodišče prve stopnje bi moralo odškodnino odmeriti glede na običajen potek poškodbe - zvin gležnja. Za telesne bolečine ob takšni poškodbi je glede na sodno prakso bistveno previsoka odškodnina v višini 7.500,00 EUR. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati strahu, povezanega s trombozo. Bistveno previsoka je odškodnina v višini 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Splošno zmanjšanje v višini 5 %, kot ga je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, je pretirano, če se upošteva, da tožeča stranka ni zmožna le hoje ali teka po neravnem terenu. Glede stroškov postopka drugotožena stranka navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov sodne takse za revizijo, za sestavo dveh pritožb in sodnih taks za ti dve pritožbi. Poleg tega bi moralo za ponovljeno sojenje prvo pripravljalno vlogo ovrednotiti enako kot tožbo. Pri stroških pooblaščenca za prihod na narok za glavno obravnavo je upoštevalo zmoten predpis, moralo bi izhajati iz uradne cene 98 oktanskega bencina (in priznati 30 %).

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena. Pritožba drugotožene stranke je delno utemeljena.

O tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo opr. št. Pd 195/2005 z dne 28. 9. 2006, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 1577/2006 z dne 18. 1. 2008. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 321/2008 z dne 27. 9. 2010 obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je treba za pravilno odločitev o odškodninski odgovornosti toženih strank presoditi, ali je drugotožena stranka kot delodajalec ravnala, tako kot se zahteva po pravilih stroke, in ali so v ravnanju druge vzgojiteljice podani elementi civilnega delikta (torej ali je njeno ravnanje povzročilo nesrečo pri delu tožene stranke). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ponovno odločilo s sodbo opr. št. Pd 402/2010 z dne 16. 6. 2011. To sodbo je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 848/2011 z dne 18. 11. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem sodnega izvedenca kljub izrecnemu predlogu tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je – razen glede stroškov postopka – ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

Pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo.

Odškodninska odgovornost delodajalca je bila v času nesreče, ki se je pripetila tožeči stranki, urejena v prvem odstavku 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01). Po prvem odstavku 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da je oškodovanec (tožeča stranka) dolžan dokazati protipravno ravnanje, vzročno zvezo in škodo, povzročitelj (obe toženi stranki) pa je dolžan, da bi se odgovornosti za škodo razbremenil, dokazati, da je ta nastala brez njegove krivde.

Tožeča stranka se je poškodovala v nesreči pri delu dne 1. 2. 2002, ko je pri opravljanju dela vzgojiteljice imela v varstvu otroke od dveh do treh let, sodelavka A.A. pa otroke od treh do štirih let. Vzgojiteljici sta vsaka s svojo skupino izvajali igre na zunanjem igrišču. V skupini A.A. so se otroci igrali z žogami. Ena izmed žog se je prikotalila na del igrišča, na katerem je bila tožeča stranka s svojo skupino otrok. Ko je tožeča stranka stekla proti žogi, da bi jo vrnila, se ji je pod noge prikotalila druga žoga, zaradi katere je padla. Tak potek nesreče pri delu, kot je opisan, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ocene listin v spisu in izpovedb tožeče stranke, zakonite zastopnice drugotožene stranke in priče A.A.. Na podlagi teh dokazov je dejansko stanje v zvezi z nastankom škode popolno in pravilno ugotovilo.

V tožbi z dne 18. 4. 2005 in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah je tožeča stranka navedla, da toženi stranki za škodo krivdno odgovarjata, ker drugotožena stranka ni organizirala dela na način, ki bi bil varen (s čimer je uveljavljala tudi nepopolne predpise s področja varnosti in zdravja pri delu pri drugotoženi stranki), in ker otroci iz druge skupine niso bili deležni ustreznega nadzora.

Sodišče prve stopnje je najprej izvedlo dokaz s sodnim izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu. Na fakulteto Univerze v Ljubljani je naslovilo dopis z dne 17. 3. 2011, ali bi lahko izdelali strokovno mnenje o tem, kako bi morala drugotožena stranka organizirati delo, da bi bilo delo tožeče stranke spornega dne varno. V odgovoru na dopis z dne 30. 3. 2011 je fakulteta Univerze v Ljubljani navedla, da je bila v nesreči poškodovana vzgojiteljica (ne otrok), kar pomeni, da gre za dogodek s področja varnosti in zdravja pri delu, kar pa ni dejavnost fakultete Univerze v Ljubljani. Zato ocenjuje, da niso pristojni za podajo strokovnega mnenja. Kljub temu je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pridobilo tudi mnenje te institucije. V mnenju z dne 22. 5. 2011 je doc. dr. A.C. na podlagi Kurikuluma za vrtce, Zakona o vrtcih (ZVrt; Uradni list RS, št. 12/96 in nadalj.) in Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (Uradni list RS, št. 73/00 in nadalj.) navedla, da se fizično ločevanje igrišč (s čimer bi se preprečilo, da bi žoga od ene skupine prišla k drugi) ne zahteva. Enako izhaja iz mnenja sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu.

Odgovor na strokovno vprašanje, ali je drugotožena stranka kot delodajalec delo organizirala skladno s predpisi o varnosti in zdravju pri delu za delovno mesto vzgojiteljice, sodi na področje varnosti in zdravja pri delu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tako pisno kot ustno podano mnenje sodnega izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu A.D.. Ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2011 je sodni izvedenec izpovedal, da se že trideset let ukvarja z varnostjo v šolah in vrtcih, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka. Glede na takšno izpovedbo je neutemeljeno zavzemanje pritožbe drugotožene stranke, da sodni izvedenec ni seznanjen s specifičnostmi v takšnih ustanovah.

Ker se v tem individualnem delovnem sporu presoja odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je utrpel delavec, je treba pri ugotavljanju dolžnostnega ravnanja izhajati iz določb ZVZD in na podlagi tega zakona sprejetih podzakonskih aktov. Ti urejajo obveznosti delodajalca, ki jih ima v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu delavcev. Če bi šlo za poškodbo otroka, pa bi ugotavljali, ali je drugotožena stranka za varnost poskrbela glede na normative, ki veljajo za organiziranje vrtca. V tem primeru bi šlo za vprašanje, na katerega bi odgovor podala pedagoška stroka.

ZVZD v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v 8. členu pa, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. 23. člen ZVZD delodajalcu nalaga dolžnost obveščanja delavcev o varnem delu z izdajo pisnih obvestil, 14. člen ZVZD pa predpisuje sprejem izjave o varnosti, s katero se določijo način in ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Podrobneje je vsebina izjave o varnosti urejena v Pravilniku o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja.

Drugotožena stranka je izjavo o varnosti sprejela dne 27. 12. 2001. Za delo vzgojiteljice je kot mehanska nevarnost opredeljena le možnost padcev zaradi občasno politih tal ali tal, založenih z igračami. Kot ukrep je predlagano, da se polita tla takoj pobrišejo in da so zaposleni previdni pri gibanju v igralnici. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ni omenjena možnost padca na igrišču in tudi niso predvideni ukrepi, da se to prepreči. S tem v zvezi je pritožba drugotožene stranke neutemeljena. Prav tako neutemeljeno se oporeka nadaljnji ugotovitvi, da se največ padcev oz. nesreč v vrtcu zgodi na igrišču. To je s svojo izpovedbo na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2011 potrdil sodni izvedenec, njegova izpovedba se nanaša tako na nesreče otrok kot vzgojiteljic. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice drugotožene stranke ugotovilo, da so otroci v starostni skupini, kot so bili na igrišču spornega dne, nepredvidljivi, vzgojiteljice pa morajo poleg nadzora tudi sodelovati v igri. Zaradi tega in upoštevaje, da pravila stroke dovoljujejo več iger istočasno na igrišču, ki ni razmejeno, bi drugotožena stranka morala zaznati večjo stopnjo tveganja za nastanek poškodb. Za preprečitev poškodb bi bila dolžna sprejeti navodila, s temi navodili pa bi morala seznaniti vzgojiteljice. Če bi tako ravnala, bi se razbremenila odgovornosti za škodo, ki je tožeči stranki nastala v nesreči pri delu. S takšnim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša. Pritožbene navedbe, ki mu oporekajo, so neutemeljene. Neutemeljeno je sklicevanje na okrožnico št. 1-1999/2000 z dne 2. 9. 1999, ker so v njej navedeni ukrepi za varnost, ki se nanašajo na otroke in ne na vzgojitelje. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo kot listine, s katero bi drugotožena stranka sprejela navodila za varno delo.

Pritožba neutemeljeno navaja, da drugotoženi stranki zakonodaja ne nalaga, da mora v oceno tveganja vključiti igrišče. Igrišče predstavlja prostor za delo vzgojiteljic. Delodajalec mora delavce obveščati o varnem delu – o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic (23. člen ZVZD) – tudi na igrišču, ki v izjavi o varnosti tožene stranke ni omenjeno (omenjena je le igralnica). Drugotožena stranka je bila dolžna (ne gre za priporočilo, ampak za obveznost) izdelati tudi navodila za varnost na igrišču. Vse to je razvidno iz mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Ker navodil za varnost na igrišču ni sprejela in ker je ta opustitev privedla do nesreče pri delu, je podana njena krivdna odgovornost. Med opustitvijo drugotožene stranke in nesrečo pri delu je podana vzročna zveza, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki temu oporekajo, so neutemeljene. V primeru opustitve vzročnost ni naravna, pač pa pravna, pri čemer je treba med posledice opustitve šteti tisto škodo, ki jo namerava preprečiti pravilo oz. obveznost, ki je bila prekršena. V konkretnem primeru je predpisana zahteva po sprejemu izjave o varnosti in o dajanju navodil za varno delo, da se preprečijo nesreče pri delu oz. da delavci delo opravljajo varno, da na določene situacije, ki pri delu nastanejo, varno odreagirajo. Tako bi tožeča stranka, če bi drugotožena stranka sprejela navodila za varno delo na igrišču, lahko ustrezno ravnala in do škode ne bi prišlo.

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je k nesreči prispevala vzgojiteljica, ki je bila zadolžena za skupino otrok, ki so se igrali z žogo (A.A.). Ta vzgojiteljica v trenutku nesreče ni imela popolnega nadzora nad svojo skupino, kot je pravilno na podlagi izpovedbe A.A. ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je takrat tolažila jokajočo deklico. To izhaja tudi iz mnenja sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Za ravnanje vzgojiteljice, to je opustitev nadzora nad otrokom, ki je proti tožeči stranki zakotalil žogo, odgovarja drugotožena stranka na podlagi odgovornosti za delavce, ki je urejena v 147. členu OZ. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da bi žogo proti tožeči stranki lahko brcnil eden izmed otrok iz njene skupine. V dokaznem postopku je bilo dokazano, da je žogo na stran igrišča, na kateri je bila tožeča stranka, brcnil otrok iz skupine druge vzgojiteljice. Sicer pa otroci v skupini tožeče stranke žog niti niso imeli.

Iz določb ZVZD je razvidno, da je skrb za varnost in zdravje pri delu primarno na strani delodajalca. Glede na takšno izhodišče in ob ugotovitvi, da tožeča stranka pri delu ni bila dovolj pazljiva, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je k nastanku škode prispevala v višini 20 %. Pri tem je upoštevalo pravilo o deljeni odgovornosti v 171. členu OZ. Navedbe drugotožene stranke v pritožbi, da je tožeča stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo, so neutemeljene. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na določbe ZVZD, ki delavcu nalagajo skrb za lastno varnost. Delavec je sicer dolžan opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (drugi odstavek 9. člena ZVZD), vendar pa to ne pomeni, da je za nesrečo pri delu sam odgovoren. V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da je škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, povzročila opustitev drugotožene stranke, ker ni sprejela ustreznih navodil za varno delo na igrišču. Ob upoštevanju, da je drugotožena stranka kot delodajalec tista, ki je primarno dolžna skrbeti za varno delo, ni podlage, da bi se ugotovil večji delež prispevka tožeče stranke k nastali škodi.

Pri presoji višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na drugi odstavek 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. A.E. kot izpovedbo tožeče stranke. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino, pri čemer je upoštevalo odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Tožeča stranka je v nesreči pri delu dne 1. 2. 2002 utrpela zvin desnega gležnja. Med zdravljenjem te poškodbe je prišlo do zapleta – poplitealne venske tromboze, kar je zdravljenje podaljšalo, tako da je trajalo do 17. 9. 2002. Četudi je v konkretnem primeru zaradi zapletov pri zdravljenju obseg škode večji, toženi stranki še vedno odgovarjata za celotno škodo. To stališče je v skladu s pravilom o popolni odškodnini, ki je določeno v 169. členu OZ, pri katerem se pri neposlovni odškodninski odgovornosti pri določanju obsega škode upoštevajo tako običajne kot posebne okoliščine. V konkretnem primeru toženi stranki bremeni odgovornost za celotno škodo. Vzrok za nastanek škode je bilo dejanje oz. opustitev drugotožene stranke, saj sicer škode ne bi bilo. Pri odmeri odškodnine oz. ugotavljanju škode je treba glede na sodno prakso upoštevati tožečo stranko kot konkretno oškodovanko, kakršna je, z vsemi posebnostmi, ne pa kot povprečnega oškodovanca, kot zmotno meni pritožba drugotožene stranke. Iz tega razloga tudi niso upoštevne pritožbene navedbe, da bi zdravljenje povprečnega oškodovanca ob zvinu gležnja trajalo bistveno manj časa, da bi bil strah manjši in da nesreča ne bi pustila trajnih posledic.

Upoštevaje vse posledice, ki jih je tožeča stranka utrpela zaradi nesreče, je sodišče prve stopnje priznalo primerno in pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.750,00 EUR (14,76 neto plač): za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 7.500,00, za strah 1.250,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR. Kakšne telesne bolečine, kakšen strah in kakšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je tožeča stranka utrpela, je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem dejstvom tudi pritožbi ne oporekata, drugotožena stranka le navaja, da 5 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot jih je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, ni pravilno in ne opravičuje prisojene odškodnine. Te navedbe niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poleg mnenja sodnega izvedenca, ki je izdelano v skladu s pravili stroke, upoštevalo tudi druga ugotovljena dejstva, zlasti da je tožeča stranka omejena pri nekaterih rekreativnih športih (planinarjenje, igranje tenisa, iger z žogo …), da so pri njej prisotne bolečine v mečih v desni nogi, kadar je izpostavljena toploti, zaradi česar je omejena tudi pri nekaterih sprostitvenih aktivnostih (kopanje v bazenu s termalno vodo, savnanje, sončenje).

V celoti je priznana odškodnina podobna odškodninam v podobnih primerih (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 86/2008, opr. št. II Ips 667/2004, opr. št. II Ips 173/2002, opr. št. II Ips 776/2006). Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno priznalo še premoženjsko škodo zaradi prevoznih stroškov na zdravstvene preglede. Tožeči stranki je ob upoštevanju njenega prispevka k nastanku škode prisodilo 80 % priznane odškodnine.

Pritožba drugotožene stranke utemeljeno navaja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za sestavo dveh predhodnih pritožb (z dne 14. 11. 2006 in z dne 8. 8. 2011: 750 točk in 625 točk) in za plačilo sodne takse za revizijo z dne 16. 5. 2009 (304,06 EUR). Neutemeljeno pa navaja glede stroškov za sestavo revizije, ki so bili priznani, in glede sodne takse za pritožbo z dne 8. 8. 2011, ki ni bila plačana. Tudi pritožbene navedbe glede pripravljalne vloge v ponovljenem postopku niso utemeljene, saj je ta skladno z Odvetniško tarifo (OT; Uradni list RS, št. 67/03) ovrednotena enako kot ostale pripravljalne vloge. Glede stroškov pooblaščenca za prihod na narok je treba upoštevati četrti odstavek 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/03), ki določa, da se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Za te zaposlene se je do uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Uradni list RS, št. 40/12) uporabljala Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uradni list RS, št. 95/06 in nadalj.), ki po četrtem odstavku 2. člena priznava kilometrina, kot je določena z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Uradni list RS, št. 87/97 in nadalj.), to je za vsak prevoženi kilometer v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina (četrti odstavek 2. člena ZPSDP). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati drugotoženi stranki za 1.375 točk več stroškov za zastopanje, kar znaša glede na vrednost točke po OT in skupaj z davkom na dodano vrednost 757,36 EUR. Poleg tega bi ji moralo priznati stroške sodne takse v višini 304,06 EUR in ob upoštevanju, da je bila v marcu 2004 vrednost kilometrine 0,43 EUR za 9,12 EUR več stroškov pooblaščenca za prihod na narok. Skupno znašajo pravilno priznani (prvi odstavek 155. člena ZPP) potrebni stroški postopka drugotožene stranke za 1.070,54 EUR več, glede na uspeh v postopku pa 396,10 EUR. Za ta znesek je pritožbeno sodišče znižalo stroške postopka, ki so bili po načelu uspeha v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP) prisojeni tožeči stranki v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi drugotožene stranke delno ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

Ker v ostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata toženi stranki, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo drugotožene stranke in v celoti pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeni delno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, ker sta s pritožbo uspeli le v neznatnem delu, pa glede tega dela niso nastali posebni stroški.