Jedro

Sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je predmetno zemljišče v naravi dvorišče, v izmeri 27 m2 in predstavlja del funkcionalnega zemljišča stanovanjske hiše na parceli št. 6880/1, ki ne vsebuje objektov komunalne infrastrukture ter po podatkih zemljiškega katastra predstavlja le 2,22% delež celotnega zemljišča, tožničin zasebni interes, da do razlastitve ne pride, ne pretehta javnega, ki bo za lokalno prebivalstvo nastal z racionalno in optimalno postavitvijo javne ceste v kompleksu zazidljivih parcel, kot je predvidena v zazidalnem načrtu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s I. točko izpodbijane odločbe ugotovila, da je javna korist za izgradnjo občinske ceste skupaj s komunalno infrastrukturo na nepremičnini parc. št. 6880/3 k.o. …, izkazana z Odlokom o zazidalnem načrtu za območje ZS-11-Lehte v Sežani (Uradni list RS, št. 56/99 in naslednji, v nadaljevanju Odlok). Z II. točko izreka je odločila, da se uvede postopek razlastitve pri navedeni nepremičnini, ki je v tožničini lasti, po predlogu Občine Sežana (razlastitvene upravičenke in prizadete stranke v tem upravnem sporu) z dne 9. 7. 2012. S III. točko izreka je odločila, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z navedeno nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja. S IV. točko je odločila, da se po dokončnosti te odločbe pri navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka v korist Občine Sežana in s V. točko, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

Toženka v obrazložitvi navaja, da je podlaga za uvedbo razlastitvenega postopka Odlok, ki ga je občina sprejela na podlagi Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (ZUNDPP), veljaven tudi po uveljavitvi ZPNačrt, saj vsebuje izrecno določbo, ki podaljšuje njegovo veljavnost. Poudarja, da je Odlok veljaven podroben prostorski akt lokalnega pomena, sprejet in objavljen na predpisan način. Razlastitveni namen iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 je izkazan v 2. členu Odloka (izgradnja objekta gospodarske javne infrastrukture), obseg ureditvenega območja pa je določen v 6. členu Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka (Uradni list RS, št. 33/2010), in v katerem se v celoti nahaja predmetna nepremičnina. Navedeno nepremičnino je mogoče identificirati v zemljiškem katastru, območje predlagane razlastitve pa ne presega meje, določene z Odlokom, kar je skladno z drugim odstavkom 98. člena ZUreP-1. Pojasnjuje, da je predmetna nepremičnina v Odloku predvidena kot javno dostopna cesta, nahaja pa se v trasi nove občinske javne ceste. Potek in obseg cestne trase je tekstovno opisan v razlastitvenem elaboratu, ki ga je razlastitvena upravičenka skladno z 98. členom ZUreP-1 predložila hkrati z zahtevo za razlastitev, ter je grafično razviden iz grafičnih prilog Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka. Razlastitev predmetne nepremičnine se zahteva z namenom izgradnje občinske ceste skupaj z izgradnjo komunalne infrastrukture-uličnega sistema in kanalizacije v soseski Lehte v Sežani. Na podlagi delnega gradbenega in uporabnega dovoljenja je izvajalec del že pričel z deli in jih končal, razen na območju, kjer leži predmetna nepremičnina. Na podlagi navedenih dejstev toženka ugotavlja, da je z Odlokom izkazan razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izgradnja objekta gospodarske javne infrastrukture, v konkretnem primeru izgradnja javne dostopne občinske ceste, ki je po Zakonu o cestah v javnem interesu in predstavlja objekt gospodarske javne infrastrukture, skupaj z dokončanjem komunalne infrastrukture (kanalizacije in signalizacije v Lehtah), ki je objekt lokalne gospodarske infrastrukture ter grajeno javno dobro lokalnega pomena (19. točka 2. člena ZUreP-1). S tem je za razlastitev nepremičnine na parceli številka 6880/3 k.o. … izkazana javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. V nadaljevanju je še preveril, ali je poseg v zasebno lastnino z razlastitvijo nujno potreben za dosego javne koristi in ali za dosego cilja obstaja način, ki manj posega v pravico razlastitvene zavezanke. Ugotavlja, da je iz elaborata razvidno, da je razlastitev predmetne nepremičnine nujno potrebna z vidika njene lokacije, saj se nahaja v sami terasi predvidene nove občinske ceste. Izgradnje javne ceste in komunalne infrastrukture ni mogoče doseči drugače, saj je načrtovana tako, da omogoča ustrezno in varno odvijanje prometa ter varen dostop do stanovanjskih hiš in objektov na območju Leht. Tega razlastitvena upravičenka ne more doseči z drugo nepremičnino. Ugotavlja še, da ima javna korist razlastitvenega namena večjo težo kot poseg v tožničino zasebno lastnino. Ta bi z razlastitvijo izgubila le majhen del dvorišča, medtem ko bi na drugi strani prebivalci Leht in ostali pridobili javno cesto, vključno s komunalno infrastrukturo, ter s tem večjo prometno dostopnost in prometno varnost. Z izgradnjo občinske ceste bo naselje Lehte v nizu dvosmernih ulic dobilo še dvosmerno cesto v ulici Avgusta Černigoja z dostopom z zgornje in spodnje strani, po kateri bo potekal lokalni promet, kar pomeni, da se bo prometna obremenitev enakomerno porazdelila med ulicami na celotnem naselju, enako pa se porazdelijo tudi vrednosti hrupa ter stopnje onesnaženosti zraka. Z izjavami stanovalcev ulice Avgusta Černigoja, v katerih izjavljajo, da ne glede na nedokončano ulico do svoje nepremičnine nemoteno dostopajo, pa po presoji toženke izražajo svoj zasebni interes, saj so stanovalci ulice Avgusta Černigoja še naprej zainteresirani, da bo to slepa ulica in bo služila le njim, ne pa, da bi po njej potekal dvosmerni lokalni promet. Zaradi specifične lokacije zahtevane nepremičnine, ki leži v cestni trasi predvidene občinske ceste, razlastitveno upravičenka dejansko ne razpolaga z nobeno drugo primerno nepremičnino, obseg in potek trase pa je v konkretnem primeru že določen z veljavnim lokacijskim načrtom občine, torej cestne trase ni mogoče premikati in spreminjati. Razlastitev predmetne nepremičnine je torej nedvomno nujna za dosego javne koristi, torej za izgradnjo občinske javne ceste, javna korist pa je dosegljiva le s pridobitvijo lastninske pravice na predmetni nepremičnini. Glede tehtanja med posegom v tožničino zasebno lastnino in dosego javne koristi toženka ugotavlja, da predstavlja predmetno zemljišče v naravi dvorišče v izmeri 27 m2 in del funkcionalnega zemljišča stanovanjske stavbe, ki se nahaja na skrajnem robu parcele številka 6880/1. Na parceli številka 6880/1 stoji stanovanjska hiša v izmeri 153 m2 ter dvorišče v izmeri 1211 m2 ki obkroža stanovanjsko hišo. Zaradi skrajne lege predmetne parcele bo v primeru njene razlastitve le neznatno omejena uporaba stanovanjske hiše in dvorišča, saj predstavlja predmetna parcela po podatkih iz zemljiškega katastra le 2,22% navedenega zemljišča. Na predmetni parceli pa tudi ni objektov, ki predstavljajo minimalno komunalno opremo. Na podlagi navedenega ocenjuje tudi, da je poseg tožničino lastninsko pravico nujen, saj toženka ne razpolaga z drugo nepremičnino in je sorazmeren z javno koristjo, ki jo zasleduje izgradnja občinske ceste, vključno s komunalno infrastrukturo.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da gre za izgradnjo ulice v naselju v mejah sprejetega podrobnega občinskega prostorskega načrta, ki glede na vse izdelane strokovne podlage predstavlja najoptimalnejšo celovito prostorsko ureditev. V skladu s strokovnimi podlagami cesta poteka po več parcelah in delih parcel in je povezana z drugimi cestami, parcele pa si v nizu sledijo, zato je že s tega stališča razumljivo, da je nadaljnji potek ceste v določeni meri že določen. Upoštevati je treba, da gre za izvedbo zazidalnega načrta določenega območja, sestavljenega iz več parcel, zaradi česar je za izvedbo potrebnih več postopkov in vanje vključiti številne lastnike nepremičnin. Predmetna obrazložitev javne koristi pomeni dopolnitev obrazložitve izpodbijane odločbe.

Iz javne koristi, izkazane s sprejetim občinskim podrobnim načrtom, izhaja obstoj ostalih pogojev dopustnosti razlastitve. Parcela leži v območju Odloka na določeni zgrajeni cesti in je edina, ki še ni bila uporabljena za gradnjo, zaradi namena izgradnje ulice Avgusta Černigoja. Zato je razumljivo, da občina ne razpolaga in ne more razpolagati z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Ker je parcela navedena kot območje zazidalnega načrta za izvedbo določenega namena, ulica pa je z izjemo predmetne parcele že zgrajena, je za dosego javne koristi, dokončanja izgradnje ulice Avgusta Černigoja, tudi nujno potrebna. Glede na navedeno je javna korist izgradnje predmetne ceste najmanj v sorazmerju s posegom zasebno lastnino. Upravni organ druge stopnje meni, da je upravni organ prve stopnje primerno utemeljil svojo odločitev, predmetna obrazložitev odločitve upravnega organa druge stopnje pa prvostopna obrazložitev še dopolnjuje in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pogoji nujnosti, sorazmernosti in dopustnosti v predmetni zadevi niso izpolnjeni. Pri tem opozarja, da se razlastitvena upravičenka ne more sklicevati na vsebino razlastitvenega elaborata saj ga je priložila le kot obvezno prilogo, njegova vsebina pa ne more nadomestiti trditvene podlage iz zahteve za razlastitev. V zahtevi za razlastitev pa razlastitvena upravičenka utemeljuje javni interes zgolj na podlagi Odloka, kar pa ne zadošča. Po mnenju tožnice zgraditev vaške ulice ne predstavlja javne koristi, s katero bi se lahko posegalo v ustavno varovano lastninsko pravico. Izpodbijani odločbi tudi očita, da meša standarde iz tretjega in drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, saj zaključuje, da je poseg v lastninsko pravico razlastitvene zavezanke z razlastitvijo predmetne nepremičnine nujen, ker upravičenka ne razpolaga z drugo nepremičnino. O tem, da razlastitev ni dopustna, če občina razpolaga z drugo nepremičnino, govori tretji odstavek 92. člena, drugi odstavek 92. člena pa govori o tem, da mora biti razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna. Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve pojma nujnosti in se je zato ne da preizkusiti. Poleg tega se toženka ni opredelila do vseh tožničinih navedb, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Že v vlogi z dne 7. 8. 2012 je namreč opozorila, da razlastitvena upravičenka namerava zgraditi pločnik na delu njene parcele številka 6880/1 k.o. …, kar pomeni, da bo tožničino zemljišče še manjše. Poleg tega je v isti vlogi izpostavila dogovor, ki ga je sklenila z razlastitveno upravičenko, s katero je bilo dogovorjeno, da bo po izvedeni parcelaciji, ki je bila izvedena v skladu z zazidalnim načrtom, tožnica sicer izgubila sedanjo parcelo 6880/3, vendar bi v zameno pridobila nekaj bližnjih parcel, predvsem parcelo številka 2282/17 k.o. …. Občina se tega dogovora ni držala. Glede odločbe upravnega organa druge stopnje pa navaja, da iz nje ne izhaja, v čem je bila odločba upravnega organa prve stopnje pomanjkljiva. Samo v tem primeru bi lahko dopolnil postopek in pomanjkljivosti odpravil in se pri tem skliceval na prvi odstavek 251. člena ZUP. Obrazložitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega se sklicuje na 248. člen ZUP in ne specificira, na kateri odstavek. Predlaga odpravo odločb ter vrnitev zadeve upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka Občina Sežana v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje in ne odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

V obravnavanem primeru je upravni organ druge stopnje razloge upravnega organa dopolnil v skladu z določbo tretjega odstavka 248. člena ZUP, čeprav se je nepravilno skliceval na prvi odstavek 251. člena ZUP. Po prvem odstavku 251. člena ZUP namreč ravna organ, ko ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, pri čemer je za odpravo navedenih pomanjkljivosti potrebna dopolnitev postopka. V obravnavanem primeru pa upravni organ druge stopnje navedenih pomanjkljivosti ni ugotovil, pač pa je ob ugotovitvi, da je upravni organ prve stopnje primerno utemeljil svojo odločitev, obrazložitev še dopolnil, pri čemer postopka ni dopolnil. Tožbeni ugovor, da sklicevanje upravnega organa druge stopnje na prvi odstavek 251. člena ZUP nima obrazložitve, je zato utemeljen, kar pa ni vplivalo na odločitev, saj je, kot rečeno, upravni organ druge stopnje podlago za dopolnitev obrazložitve imel v tretjem odstavku 248. člena ZUP.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Postopek razlastitve določa ZUreP-1, ki v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna, in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju z posegom v zasebno lastnino. Pogoje za dopustnost razlastitve ureja že ustava. Ta v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Iz navedene določbe izhaja troje; da je razlastitev, odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini dopustna le zaradi javne koristi in proti nadomestilu ali odškodnini, in da pogoje za razlastitev določa samo zakon. To pomeni, da jih ni mogoče določati niti s podzakonskim aktom, niti s predpisom občine.

Ker gre pri razlastitvi za poseg v lastninsko pravico kot eno od človekovih pravic, je treba upoštevati načelo sorazmernosti. Elementi tega načela so vgrajeni v drugi in tretji odstavek 92. člena ZUreP-1. V drugem odstavku je vsebovan pogoj, ki ga sicer vsebuje že ustava, to je, da je razlastitev dopustna le zaradi javne koristi. Obstoj javne koristi je torej tisto, kar daje razlastitvi legitimnost. Vendar njen obstoj še ne zadostuje za ustavno dopustnost razlastitve. Zato je zakonodajalec v drugem odstavku tega člena vgradil še dva elementa načela sorazmernosti, nujnost razlastitve za dosega javne koristi ter sorazmernost med pomenom (težo) razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico. V tretjem odstavku navedenega člena pa je vsebovan še en pogoj dopustnosti razlastitve, in sicer razlastitev ni dopustna, če je mogoče javno korist (ki bi sicer pomenila razlastitveni namen) doseči brez razlastitve, ker država ali občina že razpolagata z nepremičnino, ki je za doseg načrtovane javne koristi ustrezna.

V zadevi ni sporno, da predmetna nepremičnina po 6. členu Odloka sodi v njegovo področje urejanja in se nahaja v območju, predvidenem za gradnjo občinske javne ceste (na sami trasi ceste) in komunalne infrastrukture, saj tožnica tej ugotovitvi toženke v tožbi ne ugovarja. Ker gre pri gradnji občinske javne ceste in komunalne infrastrukture za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, kar tudi ni sporno, je javna korist izkazana na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v povezavi s 109. členom ZPNačrt, saj je predmetna nepremičnina v grafičnem delu zazidalnega načrta določena tako, da jo je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Sporno pa je, ali so podani ostali pogoji za razlastitev iz 92. člena ZUreP-1, in sicer ali je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Prav tako je sporno, ali je razlastitev dopustna v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZUreP-1. Po presoji sodišča je toženka v zadostni meri utemeljila, zakaj so poleg javne koristi v obravnavani zadevi izpolnjeni tudi ostali pogoji za razlastitev iz 92. člena ZUreP-1. Nujna potrebnost razlastitve pomeni, da je lahko razlastitev izvedena le kot „ultimum remedium“. To pomeni, da mora predlagatelj razlastitve izkazati razloge, da je projekt načrtovan prav na določenem zemljišču oziroma dokazati, da nima v lasti drugih primernih zemljišč. Sodišče pritrjuje toženki, da glede na dejansko situacijo, ko je ulica (Ulica Avgusta Černigoja), kot del zazidalnega načrta, z izjemo dela, ki ga predstavlja predmetno zemljišče, že zgrajena in predmetna nepremičnina predstavlja traso predvidene ulice, izkazana nujna potrebnost razlastitve prav navedene tožničine nepremičnine. Tožbeni ugovor, da odločba toženke ne vsebuje obrazložitve glede navedenega pogoja zato ni utemeljen. Brez razlastitve tožničine nepremičnine namreč Ulice Avgusta Černigoja ne bi bilo mogoče do konca zgraditi, kljub temu, da je javna korist za izgradnjo navedene javne ceste in komunalne opreme izkazana. Glede na opisano dejansko situacijo pa je že po naravi stvari jasno, da za dosego istega namena (dokončanje izgradnje Ulice Avgusta Černigoja) ni mogoče uporabiti druge nepremičnine, kar pomeni, da tudi ne gre za primer iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1, kar je prav tako pravilno pojasnila toženka Sorazmernost v ožjem smislu je najstrožja zahteva, ki se ji ustreže s tehtanjem javnega in zasebnega interesa. Sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je predmetno zemljišče v naravi dvorišče, v izmeri 27 m2 in predstavlja del funkcionalnega zemljišča stanovanjske hiše na parceli št. 6880/1 k.o. …, ki ne vsebuje objektov komunalne infrastrukture ter po podatkih zemljiškega katastra predstavlja le 2,22% delež celotnega zemljišča, tožničin zasebni interes, da do razlastitve ne pride, ne pretehta javnega, ki bo za lokalno prebivalstvo nastal z racionalno in optimalno postavitvijo javne ceste v kompleksu zazidljivih parcel, kot je predvidena v zazidalnem načrtu. Nestrinjanja z umestitvijo občinske ceste, kot jo predvideva Odlok, pa v tem upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati.

Kaj mora vsebovati zahteva za razlastitev, izhaja iz 98. člena ZUreP-1. Med drugim mora vsebovati tudi razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene podlage. Navedeno pomeni, da mora biti javna korist utemeljena v razlastitvenem elaboratu in ni obvezna sestavina vloge še posebna obrazložitev javne koristi, kot zmotno meni tožnica. Kaj takega iz zakona ne izhaja. Utemeljitev javne koristi pa mora izhajati tudi iz odločbe o razlastitvi.

Ker je upravni organ druge stopnje jasno navedel, da se do tožničinih ugovorov, ki se nanašajo na poseg v njeno parcelo št. 6880/1 zaradi izgradnje pločnika ne bo opredelil, ker razlastitev navedene parcele ni predmet izpodbijane odločbe, je neutemeljen tožbeni ugovor, da se toženka do teh navedb ni opredelila. Glede tožbenega ugovora, da se toženka ni opredelila do tožničinih navedb o dogovoru, ki ga je imela z Občino Sežana, pa sodišče ugotavlja, da tožnica ne navaja, kako bi lahko te navedbe vplivale na odločitev. Zato morebitna neopredelitev do njih ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadete stranke za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.