Jedro

Pritožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela priznanega statusa stranke oziroma stranske udeleženke. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je tak predhodno priznan status v upravnem postopku pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe.

V upravnem sporu se izpodbija tisti akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tak akt v izreku vsebuje meritorno odločitev, to je vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Praviloma bo to prvostopenjski upravni akt, drugostopenjski pa le tedaj, če bo z njim odločitev upravnega organa prve stopnje na podlagi ugodene pritožbe spremenjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 321-93/2015 z dne 9. 12. 2015, ker ni bila stranka postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa. Pojasnjuje, da je toženka s sklepom št. 321-93/2015 z dne 29. 2. 2016 zavrgla tožničino zahtevo za obnovo postopka v zvezi z odločbo št. 321-93/2015 z dne 9. 12. 2015, saj tožnica ni bila stranka niti stranska udeleženka v postopku izdaje navedene odločbe, prav tako ni izkazala pravnega interesa za obnovo postopka. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, nato pa zaradi molka drugostopenjskega organa tožbo. Po tem, ko je tožnica prejela odločitev tožene stranke o pritožbi in po seznanitvi s strani sodišča prve stopnje z določbami ZUS-1 o dopustnosti razširitve in spremembe tožbe, je tožbo spremenila tako, da je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2015, s katero je tožena stranka A. A., s. p., dovolila delo v podaljšanem obratovalnem času. V postopku izdaje tega upravnega akta pa tožnica ni sodelovala kot stranka ali stranska udeleženka, kar izhaja tako iz omenjene odločbe z dne 9. 12. 2015 kot iz tožbenih navedb, prav tako ji odločba ni bila vročena.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) v pritožbi zoper navedeni sklep, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločati meritorno, saj je bila procesno legitimirana za vložitev tožbe. Nadalje navaja, da je v upravnem postopku pravočasno predlagala obnovo postopka izdaje prvostopne odločbe in uveljavljala položaj stranske udeleženke z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi. Meni, da je pravilno izpodbijala prvostopno odločbo tožene stranke, saj je ta nezakonito ni vabila že na prvi stopnji. Toženka bi morala dovoliti obnovo postopka, zato ni smiselno, da bi morala izpodbijati njeno drugostopenjsko odločbo. S tem, ko je vztrajala pri odpravi prvostopenjske odločbe, je izpodbijala tudi vse kasnejše odločbe tožene stranke. Navaja še, da jo je sodišče prve stopnje v zadevi III U 225/2015, ki teče med istima strankama glede podaljšanja obratovalnega časa, seznanilo, da stranka, ki s pritožbo ni uspela, s tožbo lahko izpodbija le akt organa prve stopnje, in jo tako zavedlo, da je ravnala v skladu z nezakonitimi navodili sodišča. K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna pritožničina aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper dovoljenje z dne 9. 12. 2015 A. A., s. p., za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo, saj pritožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela priznanega statusa stranke oziroma stranske udeleženke. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je tak predhodno priznan status v upravnem postopku pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe.(1)

6. Stranke v upravnem sporu so določene v 16. členu ZUS-1, in sicer so to tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Po drugem odstavku istega člena lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena. V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

7. Iz predloženega spisa je razvidno, da je pritožnica s spremenjeno tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 9. 12. 2015 in pri tem vztrajala tudi v svoji vlogi z dne 1. 7. 2016 (l. št. 19). Ker ni sporno, da pritožnici v omenjenem postopku ni bil priznan položaj stranske udeleženke, so za odločitev nepomembne pritožbene navedbe, da je pravočasno predlagala obnovo postopka in uveljavljala položaj stranske udeleženke ter da so bile z ravnanjem tožene stranke kršene njene ustavne pravice.

8. Neutemeljena je trditev, da je ravnala v skladu z nezakonitimi navodili sodišča. Pritožnica namreč ne pojasni, v čem vidi nezakonitost pozivov sodišča prve stopnje, ki so bili usmerjeni v odpravo nejasnosti njenih vlog v tem upravnem sporu glede vprašanja predmeta obravnavanja (kateri upravni akt je izpodbijan(2)). V tem pogledu so pozivi sodišča, ki jih je naslovilo na pritožnico v drugi zadevi (III U 225/2015), nepomembni. Ob tem ji Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da se v upravnem sporu izpodbija tisti akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tak akt v izreku vsebuje meritorno odločitev, to je vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.(3) Praviloma bo to prvostopenjski upravni akt, drugostopenjski pa tedaj, če bo z njim odločitev upravnega organa prve stopnje na podlagi ugodene pritožbe spremenjena. Poleg omenjenih aktov so predmet presoje zakonitosti tudi drugi akti, vendar le, če tako določa zakon (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), npr. sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

9. Vendar v obravnavanem primeru omenjeni postopkovni vidik ni bil problematičen, saj tožba ni bila zavržena iz razloga, ker je bil izpodbijan prvostopenjski akt, pa bi moral biti drugostopenjski, ampak zato, ker pritožnica ni bila udeleženka postopka, v katerem je bilo izdano sporno dovoljenje z dne 9. 12. 2015. 10. Ker glede na obrazloženo pritožbene navedbe, bistvene za odločitev, niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 131/2014. (2) Npr. poziv z dne 29. 6. 2016 (l. št. 17).

(3) Tako E. Kerševan v: Breznik J. in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 31.