Jedro

Status stranke - tožnika v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, lahko pridobi položaj tožnika v upravnem sporu le v dveh primerih, in sicer tako, da z izrednimi pravnimi sredstvi v postopku izdaje upravnega akta doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca (v tem primeru lahko ta oseba, tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je nato izdan v obnovljenem postopku) ali da s tožbo izpodbija sklepe, s katerimi ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica v tožbi, ki jo je dne 21. 5. 2016 vložila zoper toženo stranko Občino Piran, navaja, da je tožena stranka A.A., s.p., z odločbo, št. 321-93/2015 z dne 9. 12. 2015 dovolila obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Tožnica je dne 31. 12. 2015 kot stranska udeleženka vložila zahtevo za obnovo postopka ter predlagala, naj se odločba odpravi. Tožena stranka je o zahtevi tožnice odločila s sklepom, št. 321-93/2015 z dne 29. 2. 2016, s katerim je to zahtevo zavrgla. Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo, o kateri pa tožena stranka, kljub dvakratnemu pozivu, ni odločila. Zato sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da o njeni pritožbi odloči v roku 30 dni po prejemu sodbe, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče je ugotovilo, da tožba tožnice ni popolna in jo zato z dopisom z dne 2. 6. 2016 pozvalo, naj sodišču predloži kopijo pritožbe, ki jo je vložila zoper sklep tožene stranke, kopijo poziva, naslovljenega toženi stranki, naj o pritožbi odloči in dokazilo, iz katerega bo razvidno, da je nadaljnji rok sedmih dni za odločitev o pritožbi potekel. 3. Tožnica je, še preden je prejela dopis sodišča, z vlogo z dne 3. 6. 2016 tožbo spremenila. Navaja, da je tožena stranka o njeni pritožbi dokončno odločila ter da zato spreminja svoj tožbeni zahtevek in to tako, da sodišču predlaga, da odpravi odločbo tožene stranke št. 321-93-2015 z dne 9. 12. 2015, torej odločbo, s katero je tožena stranka A.A., s.p., dovolila obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Razloge, zaradi katerih meni, da odločba ni pravilna, v tožbi tudi opisuje.

4. Sodišče je po tem, ko je prejelo spremembo tožbe, tožnico z dopisom z dne 16. 6. 2016 pozvalo, da se v roku 5 dni izjasni ali je sprememba tožbe odgovor na poziv sodišča k odpravi pomanjkljivosti prvotne tožbe, obenem pa jo seznanilo, da bo, kolikor ne gre za odpravo pomanjkljivosti tožbe, vložene zaradi molka upravnega organa, štelo, da se na poziv za odpravo pomanjkljivosti ni odzvala in bo to tožbo zavrglo. Sodišče je tožnico še posebej seznanilo s tem, da v upravnem sporu velja, da lahko tožnik do odločitve sodišča svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je zahteval v tožbi in da torej tožbe ni dopustno spremeniti tako, da tožnik zahteva nekaj povsem drugega, kar temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, saj v takem primeru ne gre za spremembo tožbe pač pa za novo tožbo. Sodišče je tožnico opozorilo, da je tožbo vložila zaradi molka upravnega organa glede pritožbe zoper sklep, s katerim je bila njena zahteva za obnovo postopka zavržena, da pa sprememba tožbe temelji na povsem drugačni podlagi, saj izpodbija odločbo, ki je bila izdana A.A., s.p..

5. Tožnica je, še preden je prejela poziv sodišča z dne 16. 6. 2016, še enkrat spremenila tožbeni zahtevek z vlogo z dne 20. 6. 2016, in to tako, da je predlagala, da sodišče odločbo tožene stranke z dne 9. 12. 2015 odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici v bodoče omogočiti sodelovanje v postopku, podrejeno pa, da se odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Po prejemu dopisa sodišča se je tožnica odzvala še z vlogo z dne 24. 6. 2016. Navajala je, da naj sodišče spremembo tožbe šteje kot odgovor na poziv za odpravo pomanjkljivosti njene prvotne tožbe. Popravljena tožba je sposobna za obravnavo. Sklicuje se na določbo 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem ima stranka, ki je vložila tožbo zaradi molka organa, pravico razširiti tožbo tudi zoper spremenjeni, oziroma nov upravni akt, kolikor ga izda organ med sodnim postopkom. Tožena stranka je drugostopni akt izdala in tožnici vročila dne 31. 5. 2016. 7. Sodišče je tožnico, po prejemu obeh opisanih vlog, z dopisom z dne 29. 6. 2016 še enkrat pozvalo k izjasnitvi. Pojasnilo ji je, kaj pomeni sprememba tožbe in kaj razširitev tožbe v primeru postopka, ki se vodi zaradi molka organa. Seznanilo jo je tudi, da je v primeru, ko gre za upravne akte, ki se sicer nanašajo na isto upravno zadevo, vendar pa odločitve niso utemeljene na isti dejanski in pravni podlagi, treba zoper vsak dokončni akt vložiti samostojno tožbo. Sodišče je zato tožnico pozvalo, naj mu sporoči na kateri dokončni akt razširja tožbo v konkretnem upravnem sporu ter da naj v primeru, kolikor izpodbija več aktov, zoper vsak dokončni akt vloži samostojno tožbo.

8. Tožnica se je na ponovni poziv sodišča odzvala z vlogo z dne 1. 7. 2016 in pojasnila, da vztraja pri spremenjenem tožbenem zahtevku z dne 3. 6. 2016. Sodišču je nato dne 30. 7. 2016 dostavila še poročilo o meritvah hrupa, z vlogo z dne 28. 8. 2016 pa zatrjevala, da so z ravnanjem tožene stranke kršene njene ustavne pravice.

K točki I. izreka:

9. Tožnica je tožbo vložila zaradi molka organa. Tožena stranka je s sklepom, št. 321-93/2015 z dne 29. 2. 2016 namreč odločila, da se tožničina zahteva za obnovo postopka v zvezi z odločbo, št. 321-93/2015 z dne 9. 12. 2015, ki je bila izdana A.A., s.p., za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, zavrže. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navajala, da tožnica ni bila stranka niti stranska udeleženka v postopku izdaje odločbe A.A. ter da tudi ni izkazala pravnega interesa za obnovo postopka.

10. Tožnica je zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 12. 2015 vložila pritožbo, nato pa je zaradi molka drugostopenjskega organa, to je župana Občine Piran, vložila tožbo ter zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži, da o njeni pritožbi odločbi v roku 30 dni od prejema sodbe. Po tem, ko je tožena stranka odločitev o pritožbi sprejela, pa tožnica tožbe ni razširila na ta akt, pač pa tožbo spremenila tako, da je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2015, torej odločbe, s katero je tožena stranka odločila o podaljšanju obratovalnega časa A.A., s.p.. Po tem, ko jo je sodišče z dopisoma z dne 16. 6. 2016 in 29. 6. 2016 seznanilo z določbami zakona o dopustnosti razširitve tožbe, ko je ta vložena zaradi molka organa, kot tudi z določbami zakona, da je treba v primeru aktov, ko gre za odločitve, ki niso utemeljene na isti dejanski in pravni podlagi, zoper vsak dokončni akt vložiti samostojno tožbo, je tožnica izrecno navedla, da spreminja prvotno vloženi tožbeni zahtevek in to tako, kot je navedla v vlogi z dne 3. 6. 2016. Tožnica je torej izrecno opredelila, da zahteva odpravo odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2015, s katero je tožena stranka A.A., s.p. dovolila delo v podaljšanem obratovalnem času, ne pa zoper sklep z dne 29. 2. 2016, s katerim je bila zavržena njena zahteva za obnovo postopka, zaradi katere je tudi sprožila ta upravni spor.

11. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Kolikor pa je bila določeni osebi zahteva za udeležbo v postopku izdaje upravnega akta zavrnjena, ima možnost, da zoper dokončni akt, s katerim je bilo o taki zahtevi odločeno, vloži tožbo (drugi odstavek 17. člena ZUS-1). V slednjem primeru ima torej taka oseba možnost vložiti tožbo le zoper odločitev o tem, da se ji udeležba v postopku ne dovoli, ne pa tudi zoper odločitev o sami stvari, saj ima pravico do vložitve take tožbe le stranka ali stranski udeleženec, ki mu je tak položaj v postopku priznan.

12. Status stranke - tožnika v upravnem sporu je torej pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, lahko pridobi položaj tožnika v upravnem sporu le v dveh primerih, in sicer tako, da z izrednimi pravnimi sredstvi v postopku izdaje upravnega akta doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca (v tem primeru lahko ta oseba, tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je nato izdan v obnovljenem postopku) ali da s tožbo izpodbija sklepe, s katerimi ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, bodisi pred njegovo izdajo bodisi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi ali pa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V drugih primerih oseba, ki ni sodelovala v postopku izdaje upravnega akta, upravnega spora ne more sprožiti (smiselno v sklepih Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 234/2014 z dne 4. 11. 2015 in I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013).

13. Iz odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2015, ki jo tožena stranka s spremembo tožbe izpodbija, kot tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica v upravnem postopku ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranska udeleženka. Iz odločbe je razvidno, da ji ta tudi ni bila vročena. Ta ugotovitev pomeni, da tožnica, skladno s prej opisano določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ni procesno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo z dne 9. 12. 2015 in je zato sodišče njeno tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih točkah, bi tožnica lahko s tožbo izpodbijala le sklep z dne 29. 2. 2016 v zvezi s sklepom župana z dne 23. 5. 2016, s katerim je bila dokončno zavržena njena zahteva za obnovo postopka, vendar pa tega ni storila, pač pa se po zahtevi sodišča izrecno opredelila, da vlaga tožbo zoper odločbo z dne 9. 12. 2015, torej odločbo, s katero je tožena stranka A.A., s.p. dovolila obratovanje v podaljšanem obratovalnem času in za katero ni procesno legitimirana.

14. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe in jo zavrglo, se do ostalih tožničinih navedb v tožbi ter njenih dopolnitvah ni opredeljevalo.

K točki II. izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.