Jedro

Po tožbenih trditvah naj bi bil razlog za odškodninsko odgovornost notarke to, da ni telefonično preverjala pristnosti listine, na podlagi katere je opravila overitev. Iz take trditve ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 75.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter mu povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s 318. členom ZPP, kajti ne drži, da tožeča stranka ni navedla dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Izpodbijana sodba je navedbe v tožbi ocenila, tu pa gre za pravno stališče sodišča, ne pa za pomanjkljivost tožbe. Sodišče bi zato moralo izdati redno sodbo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka kot notarka je kršila 6. člen Zakona o notariatu - ZN, ker svojega dela ni opravila vestno in v skladu s predpisi. Kršila je 42. člen ZN, ker tožnika ni opozorila na tveganje, da je predložena darilna pogodba lahko ponarejena oziroma vsaj ni pristna. Običajna notarjeva dolžnost je, da preveri v zastavo dane listine. Če notar v vsakem primeru zahteva izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnine, ki so vpisane v zemljiško knjigo in ki so predmet notarjevega opravila, potem mora za nepremičnine, ki niso vpisane, na drug primeren način ugotoviti pristnost listin, ki jih je stranka namesto izpiska iz zemljiške knjige predložila notarju kot dokazila o lastništvu.

Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je tožeča stranka tožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede zmotne uporabe materialnega prava, kajti zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. odstavek 338. člena ZPP). Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je tudi materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja, da dejstva, navedena v tožbi, ne dajejo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nosilni razlog tožbe je trditev o dejstvu, da notarka ob overitvi ni preverjala pristnosti v hrambo vzetih listin, kar bi lahko storila tako, da bi po telefonu poklicala notarja, ki je overil darilno pogodbo, v zvezi s katero je nato ona opravila overitev. Taka dolžnost naj bi izhajala tudi iz 5.a člena ZN, ki pravi, da je za potrebe notarskih storitev notar dolžan, sam pridobiti podatke oziroma dokazila iz uradnih evidenc. V času zapisa notarskega zapisa bi bila tožena stranka dolžna preveriti pristnost in veljavnost v hrambo sprejetih listin.

Pritožbeno sodišče se strinja, da iz takih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v zvezi s kršitvijo notarkine dolžnosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, notarska dolžnost ne zajema dolžnosti preverjanja pristnosti listin na način, kot to zatrjuje tožba. Ne gre za situacijo iz 5.a člena ZN, na katerega se tožba sklicuje, ko naj bi bil notar sam dolžan pridobiti podatke iz uradnih evidenc, kajti iz tožbenih trditev ne izhaja, za kakšne uradne evidence naj bi šlo. Tudi ne gre za to, da bi izpodbijana sodba ocenjevala navedbe v tožbi tako, kot trdi pritožba, pač pa gre za pravilno oceno, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbe. Sklicevanje na primerjavo med zemljiškoknjižnim izpiskom in listinami ni ustrezno. Tudi zemljiškoknjižni izpisek je listina, tako kot so listine dokumenti, o katerih je govor. Od notarja se ne zahteva, da preverja, ali zemljiškoknjižni izpisek morda ni ponarejen.

Ločeno od tega, le kot obrobno pa so v konkretnem primeru tudi dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Iz tožbe izhaja, da je notarska opravila opravila toženka in listine sprejela v hrambo, medtem ko iz priloge A 2 izhaja, da je v konkretni zadevi deloval notarski namestnik, v zvezi s tem pa tožba o odgovornosti notarke nima nobenih trditev.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.