Jedro

Do očitka, da tožnik po tem, ko je ugotovil, da v izmeni ne bo odpremljena zadostna (planirana) količina plaščev, ni ukrepal in ni obvestil nadrejenega, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča niti v dejanskem (zakaj ga ni obvestil, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih ga upravičeno ni obvestil itd.) niti v pravnem pogledu (ali je takšna tožnikova obveznost obstajala in ali je bila kršena). Gre za očitek samostojne kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti, od obstoja katere je lahko odvisna zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče soglaša s presojo, da bi bilo bilo v primeru, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o obstoju navedene kršitve, prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 1. 10. 2020 in do tega dne, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 15. 4. 2020 do 15. 5. 2020, tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z zapadlimi zneski plač, zmanjšanimi za prejeta nadomestila za brezposelnost. Tožniku je prisodilo denarno povračilo v znesku treh plač. Višje zahtevke je zavrnilo. Presodilo je, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo utemeljeno, saj tožnik vizualne kontrole plaščev dne 12. 6. 2019 ni opravil na predpisan način oziroma v skladu s standardi toženke, torej temeljito, z uporabo obeh rok, temveč ga je opravljal z eno roko, medtem ko je v drugi roki držal telefon in se pogovarjal. Ni pa bil utemeljen očitek kršitve delovne obveznosti, da 31. 1. 2020 ni poskrbel za dosego plana, konkretno skladiščenja 2872 poltovornih plaščev z oznako MRT, saj so bili za to po ugotovitvah sodišča prve stopnje odgovorni vsi trije vodje izmen in ne le tožnik.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Ni se strinjalo s presojo, da tožnik ne more odgovarjati za to, da 31. 1. 2020 ni bilo skladiščenih 2872 poltovornih plaščev z oznako MRT, saj bi moral poskrbeti za skladiščenje le tiste količine plaščev, ki se je zahtevala od njegove, tretje izmene, in slediti ustnim navodilom nadrejenega, če so bila ta dana. Zato se ni strinjalo s tem, da ni pomembno, ali mu je nadrejeni kakšna ustna navodila res dal (da lahko poseže za dosego plana tudi po plaščih, ki še niso bili vzorčno pregledani, t.i. „bafru“1); če so takšna navodila bila in bi jim tožnik sledil, mu ne bi bilo mogoče očitati kršitve. Nadalje pa je ugotovilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker se sodišče ni opredelilo do v odpovedi navedenega očitka, da bi moral o tem, da ni pravočasno odpremil poltovornih plaščev in ukrepal, obvestiti nadrejenega A. A., česar ni storil. Prav zaradi te bistvene kršitve, za katero je sodišče druge stopnje ocenilo, da je ne more samo odpraviti, ker pomeni kršitev dolžnosti obveščanja samostojno pravno celoto, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Dodalo je še, da ob navedenem ostaja odprto tudi vprašanje možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji).

3. Zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, ker meni, da bi moralo sodišče druge stopnje ugotovljene pomanjkljivosti samo odpraviti. Navaja, da ponovno obravnavanje pred sodiščem prve stopnje ni potrebno, saj bi sodišče druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov lahko dopolnilo dejansko stanje in sprejelo končno odločitev. V postopku je zatrjeval, da nadrejeni A. A. ob telefonskem razgovoru na začetku izmene ni dovolil odpreme nepregledanih poltovornih plaščev, ponoči pa ga ni mogel klicati, ker je klicanje po 23.00 uri prepovedal, teh navedb pa toženka ni prerekala. Ravno zaradi tega je ta dejstva sodišče prve stopnje štelo kot nesporna in se do njih ni posebej opredeljevalo. Zato bi sodišče druge stopnje lahko le ugotovilo, da med strankama ni sporno, da A. A. tožniku ni dovolil, da po 2.00 uri zjutraj lahko skladišči tudi plašče iz „bafra“, posledično pa dokončno odločilo, da odpoved ni utemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ki izjemoma omogoča razveljavitev v primeru, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ocenilo je, da ne more samo prvič odločati o samostojnem sklopu dejanskih in pravnih vprašanj, ki se nanašajo na očitek, da bi moral tožnik o tem, da ni pravočasno odpremil poltovornih plaščev, obvestiti nadrejenega A. A., pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je ta sklop dejanskih in pravnih vprašanj spregledalo.

6. Če je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kljub temu, da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala, ali dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona predlagala v pritožbi, sodišče druge stopnje praviloma ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje, ampak na podlagi tretjega odstavka 347. člena ZPP razpiše obravnavo. Na njej odpravi ugotovljene pomanjkljivosti in dokončno odloči o zadevi.

7. Sodišče druge stopnje lahko le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, in sicer po sodni praksi Vrhovnega sodišča tedaj, če pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva (če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje)2. Prav slednje je bilo razlog, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

8. Med strankama sicer ni bilo sporno, da tožnik nadrejenega ponoči ni obvestil o tem, da ni pravočasno odpremil poltovornih plaščev. Sporne pa so okoliščine, zaradi katerih tega ni storil. Tožnik je zatrjeval, da mu ob začetku izmene nadrejeni A. A. ni dovolil odpreme nepregledanih poltovornih plaščev in mu prepovedal klicanje po 23.00 uri, medtem ko je toženka to v odgovoru na tožbo (drugi odstavek na 4. strani) izrecno prerekala. Predlagala je zaslišanje A. A., ki je izpovedal o možnostih ukrepanja in o tem, da bi ga tožnik lahko kadarkoli, tudi sredi noči, poklical (s tem se izkažejo pritožbene navedbe o nespornosti navedenih dejstev za netočne).

9. Do očitka, da tožnik po tem, ko je ugotovil, da v izmeni ne bo odpremljena zadostna (planirana) količina plaščev, ni ukrepal in ni obvestil nadrejenega, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča niti v dejanskem (zakaj ga ni obvestil, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih ga upravičeno ni obvestil itd.) niti v pravnem pogledu (ali je takšna tožnikova obveznost obstajala in ali je bila kršena). Gre za očitek samostojne kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti, od obstoja katere je lahko odvisna zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Zaradi navedenega vrhovno sodišče soglaša s presojo, da bi bilo bilo v primeru, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o obstoju navedene kršitve, prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče RS na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP zavrnilo.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Pravilno: buffer, angl. „Buffer stock“ po razlagi Zveze RFR Slovenije pomeni varnostno zalogo, ki omogoča želeno stopnjo varnosti preskrbe glede na možne spremembe dobavnih rokov in količin (glej spletno stran: https://www.zvezarfr.si/pripomocki/slovar?pojem=varnostna%20zaloga). 2 Prim. sklep VS RS Cp 20/2020 z dne 17. 7. 2020.