Jedro

Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK. V 101. členu Uredba (ES) št. 1083/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena Uredbe. Že zaradi navedenega je tako napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi za znesek 304.514,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2014 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.725.583,00 EUR od 18. 8. 2014 do 30. 12. 2015. II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne (za zamudne obresti od 13. 8. 2013 do 17. 8. 2014).

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka potrdi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 6.120,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki v roku 15 dni naložilo plačilo 1.725.583,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 (I. točka izreka), v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (v višini 304.514,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti za znesek 1.725.583,00 EUR od 13. 8. 2013 do 30. 12. 2015) (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke, o višini katerih bo izdalo sklep po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper II. točko izreka (zavrnilni del) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev prijavljenih in priznanih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v II. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka je pritožbo vložila zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi glede zneska 1.725.583,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2015 (I. točka izreka) in tožeči stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka (III. točka izreka), oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pravdnega in pritožbenih postopkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili in predlagali njuni zavrnitvi ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

**6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.** **Ugotovljeno dejansko stanje in dosedanji potek postopka**

7. Tožeča stranka zahteva plačilo finančnega popravka v višini 10% sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in državnih razvojnih sredstev (v nadaljevanju: kohezijska sredstva), ki jih je tožena stranka prejela na podlagi Pogodbe o sofinanciranju, sklenjene s tožečo stranko dne 13. 7. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju), za izvedbo projekta „...“. Po zaključku projekta je Evropska komisija (v nadaljevanju: EK) izvedla revizijo postopka javnega naročanja za izbiro izvajalca in po ugotovitvi nepravilnosti v tem postopku tožnici naložila plačilo finančnega popravka v višini 1.725.583,00 EUR, ki ga je tožnica dne 28. 12. 2015 tudi plačala. Evropska komisija je v Poročilu o reviziji (A6, A26) ugotovila, da je bila v javnem razpisu uporabljena takšna tehnologija točkovanja, da je bilo vsem cenam, ponujenim pod predvideno ceno, dodeljeno enako število točk. Uporabljena metoda točkovanja ni zagotavljala enake obravnave ponudnikov, kršeno pa je bilo tudi načelo gospodarnosti in dobrega finančnega poslovodenja.

8. V tej zadevi je bilo izdanih že več odločb sodišč. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke najprej v celoti zavrnilo (sodba VIII Pg 3/2016 z dne 28. 10. 2016) in višje sodišče sodbo potrdilo (sodba in sklep I Cpg 273/2017 z dne 9. 5. 2016). Nato je Vrhovno sodišče s sklepom (III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019) tožničini reviziji ugodilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje. To je ponovno zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sodba I Cpg 316/2019 z dne 20. 11. 2019). Vrhovno sodišče je nato odločalo o novi reviziji tožeče stranke in s sodbo in sklepom (III Ips 20/2020 z dne 3. 10. 2020) reviziji ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje in novo sodbo višjega sodišča spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino tožbenega zahtevka izdalo izpodbijano sodbo.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pojasnilo je, da je tožbeni zahtevek delno zavrnilo v višini 304.514,64 EUR, saj se ta del nanaša na višino prispevka Slovenije k sofinanciranju po Pogodbi o sofinanciranju, EK pa je zahtevala finančni popravek financiran zgolj iz EU proračuna (1.725.583,00 EUR) in ne skupnega zneska (iz EU proračuna in slovenske udeležbe, skupno 2.030.097,64 EUR). Ker je v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ugotovilo, da so imele ugotovljene kršitve možnost posrednega finančnega vpliva na proračun Evropske unije, ne pa na proračun države članice, je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Pri tem je priznalo zamudne obresti po pravilu iz 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki veljajo za poštenega pridobitelja, od dneva vložitve tožbe dalje. Glede preostalih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor in ugovor zastaranja tožene stranke.

**O pritožbi tožeče stranke** _Glede višine_

10. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v zvezi s 15% slovenskim delom udeležbe materialno pravno zmotna. Neupravičeni javni izdatek, ki ga mora tožena stranka vrniti tožeči stranki ne predstavlja le zneska EU (85%), ampak tudi pripadajočih 15% slovenske udeležbe, saj so izdatki upravičencu (toženi stranki), skladno s Pogodbo o sofinanciranju, vedno izplačani v znesku, ki je sestavljen iz EU in slovenskega dela. EK v skladu s svojimi pristojnostmi v poročilu navaja le EU del (85%) skupnega zneska, vendar je dejstvo, da je bila nepravilnost ugotovljena v zvezi z izdatki, ki so bili izplačani v 100% vrednosti, ki ne zajema samo 85% EU del zneska, temveč tudi 15% slovenski del. Pravilo kohezijske politike je, da stopnja sofinanciranja iz EU skladno z Uredbo (ES) št. 1083/2006, prilogo III, ne more biti višja od 85%. V 7. členu Pogodbe o sofinanciranju se je tožena stranka zavezala, da je v primeru nenamenske porabe sredstev dolžna izplačana sredstva povrniti v svoje breme skupaj z zakonskimi obrestmi. Tožeča stranka je že v tožbi pojasnila izračun finančnega popravka, ki je skladno s Pogodbo o sofinanciranju sestavljen tako iz 85% EU dela, kot tudi iz 15% slovenske udeležbe.

11. Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK.1 V 101. členu Uredba (ES) št. 1083/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena Uredbe. Že zaradi navedenega je tako napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.2 Zato se kot nepomembne izkažejo navedbe pravdnih strank v zvezi s tem, ali je tožeča stranka EK vrnila znesek finančnih popravkov in ali je imela tožena stranka možnost opredelitve do pravnih naziranj tožeče stranke v postopku pred EK.

12. Utemeljeno tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila nepravilnost ugotovljena v zvezi z izdatki, ki so bili izplačani v 100% vrednosti, ki ne zajema samo 85% EU del zneska, temveč tudi 15% slovenski del, kar je tožena stranka pojasnila že v tožbi (list. št. spisa 15), tožena pa tega konkretizirano ne prereka. Ker gre torej za ločen postopek od postopka pred EK, ni ovire, da tožeča stranka v tem postopku zahteva tudi vračilo 15% slovenskega dela sofinanciranja v skladu s Pogodbo o sofinanciranju.

13. Kot utemeljene se zato izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožbeni zahtevek za znesek 304.514,64 EUR (del slovenske udeležbe) zavrnilo.

_Glede zakonskih zamudnih obresti_

14. Tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ta materialno pravno zmotna. Že v tožbi je pojasnila, da zakonske zamudne obresti zahteva od 13. 8. 2013, ker je takrat izvedla plačilo na TRR tožene stranke (pri čemer navaja, da je to dejstvo ostalo neprerekano). Najkasneje pa je tožena stranka v zamudi s plačilom obveznosti od 13. 8 .2014, saj je takrat prejela zahtevek za vračilo prejetih sredstev. Sodišče je zmotno uporabilo 193. člen OZ, ki velja za neupravičeno pridobitev, saj se je Vrhovno sodišče že opredelilo, da ne gre za zahtevke na pravni podlagi neupravičene obogatitve.

15. Utemeljeno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti napačno presojalo po pravilu o neupravičeni obogatitvi. Vrhovno sodišče v 9. točki sodbe in sklepa III Ips 10/2020 resda govori o vračilu koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja, vendar nadalje navaja, da je to vračilo koristi predvideno v zakonodaji in sodni praksi ter podzakonskih aktih, ki so postali tudi del pogodbenega prava. Možnost vrnitve finančnih popravkov pa sta pravdni stranki tudi vključili v Pogodbo o sofinanciranju (7. člen). Finančni popravki se zato v (tej) pravdi izražajo kot podlaga za dajatveni zahtevek za povrnitev že izplačanih nepovratnih sredstev na podlagi pogodbe.3

16. OZ v drugem odstavku 299. člena določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 17. Tožeča stranka se v zvezi z začetkom teka zakonskim zamudnih obresti sklicuje na dva datuma. Primarno na 13. 8. 2013, ker je takrat izvedla plačilo na račun tožene stranke (pri čemer navaja, da je to dejstvo ostalo neprerekano).4 Navedeni datum po mnenju pritožbenega sodišča ni tisti, od katerega je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti, saj takrat tožena stranka o kršitvi še ni bila seznanjena.

18. Drugi datum, ki ga v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti navaja tožeča stranka, pa je datum, ko je tožena stranka prejela zahtevek za vračilo finančnega popravka, kar je po mnenju pritožbenega sodišča tudi datum, od katerega je treba glede na določilo drugega odstavka 299. člena OZ šteti zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka navedeni opomin prejela 13. 8. 2014. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz trditev tožeče stranke na prvi stopnji ne izhaja, kdaj je navedeni opomin prejela, temveč zgolj, da je bil poslan 29. 7. 2014, tožena stranka pa ga je 18. 8. 2014 zavrnila (str. 9 prve pripravljalne vloge tožeče stranke). Tožena stranka je tako najkasneje 18. 8. 2014 prejela opomin, zato je treba zakonske zamudne obresti šteti od navedenega datuma dalje. Tako se tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede zakonskih zamudnih obresti, izkažejo kot utemeljene.

**O pritožbi tožene stranke** _Glede temelja_

19. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s finančnim vplivom na proračun EU nanašajo na temelj zahtevka, o katerem je že pravnomočno odločilo Vrhovno sodišče (sodba in sklep III Ips 10/2020). Prav tako se na temelj zahtevka nanašajo pritožbene navedbe v zvezi z delno odgovornostjo tožene stranke. Toženka v pritožbi sicer očita, da je Vrhovno sodišče v obrazložitvi navedene odločbe (točka 15) uporabilo frazo _„vsaj v tej fazi“_, zato bi se moralo prvostopenjsko sodišče ukvarjati tudi z delno odgovornostjo tožeče stranke. Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve pri svoji odločitvi o utemeljenosti temelja tožbenega zahtevka oprlo na dejstvo, da nižji sodišči nista ugotovili, da bi država dajala napačna navodila pri kritični točki javnega razpisa, ki bi jim bila toženka dolžna slediti, saj je ta postopek javnega naročila pripravila in vodila sama, k čemur se je tudi pogodbeno zavezala (točka 15 obrazložitve). Ker vprašanje odgovornosti tožeče stranke spada pod temelj tožbenega zahtevka, o katerem je že bilo odločeno, se pritožbeno sodišče do navedenih pritožbenih navedb ni bilo dolžno opredeljevati.

_Glede višine_

20. Glede višine tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine zadeve, da izrečen popravek več kot očitno ni skladen z načelom sorazmernosti, prav tako ni pojasnilo, na kakšni podlagi je glede na vse izpostavljene okoliščine priznalo stopnjo popravka v višini 10% in ne 5%, za kar se je zavzemala tožena stranka in za to podala številne dokaze, katerim tožeča stranka ni nasprotovala. Tudi EK je popravek v očitnem nasprotju z lastnimi ugotovitvami o neobstoju finančnih učinkov odmerila pavšalno in kršila načelo sorazmernosti, kar bi morala tožeča stranka izpodbijati. Ker sodišče ni odločalo o teh ugovorih tožene stranke, ji je bila kršena pravica do obravnavanja po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Držijo sicer pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do navedenih ugovorov tožene stranke ni opredelilo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub temu odločitev sodišča prve stopnje glede upoštevanja višine pavšalnega popravka 10% pravilna, ugovori tožene stranke pa so neutemeljeni.

22. Tožeča stranka se je pri določitvi višine popravka sklicevala na poročilo in finančni popravek določen s strani EK. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primerih, ko izhaja nepravilnost iz sfere upravičenca (kar je ugotovilo tudi v obravnavanem primeru), ni videti prave podlage za razkorak ali prekvalificiranje finančne nepravilnosti, kot jo je ugotovila EK, v drugo.5

23. EK je v obravnavanem primeru določila pavšalni popravek, skladno s Smernicami COCOF.6 Te v 9. točki (kamor spada v tej zadevi ugotovljena kršitev) določajo možnost finančnega popravka v višini 25%, ki pa se lahko ustrezno zmanjša na 10% ali 5%, odvisno od resnosti kršitve. Neutemeljeno zato tožena stranka v pritožbi navaja, da je EK kršila načelo sorazmernosti, ko je popravek odmerila pavšalno. To možnost ji namreč nalagajo Smernice COCOF, saj s storjeno kršitvijo niso nastale neposredne finančne posledice (zato ni mogoče izračunati natančnega zneska). Pri tem je ob upoštevanju načela sorazmernosti (preklic celotnega zadevnega izdatka bi bil po mnenju EK nesorazmeren) in ob upoštevanju možnosti zmanjšanja popravka (točka 9 Smernic COCOF) glede na resnost kršitve določila finančni popravek v višini 10%. Neutemeljeni so zato očitki tožene stranke, da niso bila upoštevana merila, povezana z naravo in resnostjo nepravilnosti ter finančno izgubo sklada, kot tudi načelo sorazmernosti (v zvezi s katerimi se sklicuje na zadevo C-743/18).

24. Glede na navedeno je tožeča stranka s sklicevanjem na poročilo in finančni popravek določen s strani EK zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožena stranka bi tako morala konkretizirano zatrjevati, zakaj bi morala tožeča stranka uporabiti popravek v višini 5% in ne 10% (predvsem glede na odločitev EK o 10% in glede na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za resno kršitev veljavnih pravil na področju javnih naročil).

25. Zadeva T-145/15, na katero se sklicuje tožena stranka v zvezi s pavšalno odmero finančnih popravkov ni primerljiva, saj se nanaša na vprašanje ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic z naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije in temelji na določilih Uredbe EU št. 1306/2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in ne na določilih Uredbe (ES) št. 1083/2006, uporabljive v obravnavani zadevi.

_Glede zastaranja_

26. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom III Ips 10/2020 pravnomočno že odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Ker ugovor zastaranja sodi med ugovore, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, ta po pravnomočnosti vmesne sodbe ni več mogoč.7 Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb v zvezi z zastaranjem ni opredeljevalo.

_Glede oblikovanja zahtevka_

27. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral biti zahtevek tožeče stranke oblikovalen. Kot rečeno, so finančni popravki zahtevki države za povrnitev že izplačanih nepovratnih sredstev na podlagi pogodbe, zato gre za dajatvene zahtevke.8 **Odločitev o pritožbah**

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen in 5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_O pritožbenih stroških_

29. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (pri čemer ni uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu), zato ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna tožeči stranki povrniti še njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 2.500 točk9 za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 7.500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1) in 2% materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj torej 6.120,00 EUR.

1 VSRS Sklep III Ips 61/2018, tč. 12 in 16 obrazložitve. 2 Glej tudi VSRS Sklep II Ips 217/2018, tč. 19 obrazložitve. 3 Glej tudi F. Seljak, Finančni popravki pri koriščenju sredstev iz evropskih kohezijskih skladov, Pravosodni bilten, 2/2021, str. 100. 4 Ne glede na pritožbene navedbe, da so tožbene trditve o začetku teka zamudnih obresti od 13. 8. 2013 ostale neprerekane, gre pri presoji zamudnih obresti za materialno pravo, ki ga sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. 5 Glej VSRS Sklep II Ips 42/2021 (točka 26 obrazložitve). 6 Navodila za določanje finančnih korekcij za strukturne sklade in kohezijski sklad v primeru kršitev zakonodaje o javnem naročanju, dokument COCOF 07/0037/02-EN z dne 21. 11. 2007 (v nadaljevanju Smernice COCOF). 7 Glej na primer VSRS sklep II DoR 186/2013, sodba in sklep II Ips 102/2003, sklep II Ips 491/2000, ki se sklicujejo na Pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 18.12.2001. 8 F. Seljak, Finančni popravki pri koriščenju sredstev iz evropskih kohezijskih skladov, Pravosodni bilten, 2/2021, str. 100. 9 Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 7.250 točk, temveč 2.500 točk, saj toliko znaša preračun po tar. št. 22/1 OT glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela (304.514,64 EUR).