Jedro

Tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu, temveč mu je prenehalo že pred nastankom invalidnosti III. kategorije in pred priznanjem pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo, v času nastanka invalidnosti pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba brez pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu višini 50 % osnove in ne v višini 80 % osnove, kot uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se odločbi toženca, opr. št. … z dne 27. 12. 2006 in št. … z dne 11. 9. 2006 spremenita tako, da se tožniku odmeri nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za čas od 26. 11. 1998 dalje v višini 80 % od osnove v višini 267,21 EUR, z upoštevanjem vseh kasnejših uskladitev pokojnin, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska razlike med nadomestilom v višini 80 % osnove in že plačanim nadomestilom v višini 50 % osnove, od dne zamude s plačilom dalje do dne plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se prej citirani odločbi odpravita ter da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje. Enako je zavrnilo tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je izdani sklep (pravilno sodba) skopo obrazložen ter da se sodišče ni opredelilo do nobenega pravno relevantnega dejstva. Sodba nima razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju med seboj in z listinami v spisu. Po mnenju tožnika je s tem podana kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Obrazložitev sodbe v veliki večini vsebuje zgolj povzemanja navedb strank. Sodišče tudi ni argumentirano odgovorilo na vse ugovore in samo tolmačenje Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ), kot ga je podal tožnik. Napačno je bilo uporabljeno zlasti določilo 126. člena ZPIZ, ki določa, v kakšnem odstotku od osnove se odmeri nadomestilo plače. V 1. alineji 126. člena je določeno, da se nadomestilo odmeri v višini 80 % in se nanaša na vse redno zaposlene osebe v Republiki Sloveniji. 2. alineja, skladno s katero se nadomestilo plače odmeri v višini 50 % osnove, pa velja le za osebe iz 21. in 22. člena ZPIZ, torej za primere, ko gre za posebne oblike zavarovanja, predvsem za začasna in občasne dela in ne za redno zaposlitev. Ker je bil tožnik redno zaposlen v Republiki Sloveniji ter ni spadal v nobeno od izjem po 21. in 22. členu ZPIZ, je upravičen do odmere nadomestila v višini 80 % osnove. Potrebno je namreč ločiti med generalnim pravilom, ki velja za večino primerov ter izjemami, ki pa morajo biti jasno opredeljene in taksativno naštete, kar pa v ZPIZ nedvomno so. Za odločitev v zadevi je tudi bistveno določilo 124. člena ZPIZ, ki ga citira tudi toženec v izpodbijani odločbi. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da se je tožnik prijavil v času 30-dnevnega roka, ob tem pa to dejstvo pojasnjuje z ugotovitvijo, da je tožniku delovno razmerje neodvisno od njegove volje prenehalo dne 30. 11. 1997, na Zavodu RS za zaposlovanje pa se je prijavil dne 3. 12. 1997. Pravico do nadomestila je tako tožnik brez kančka dvoma pridobil na podlagi 124. člena ZPIZ, kar je ves čas med strankama nesporno. Zavarovanci, ki so pridobili pravice na podlagi 124. člena ZPIZ, pa imajo pravico do nadomestila, odmerjenega v višini 80 % osnove. Sodišče omenjenega ni upoštevalo, temveč se je postavilo na stališče, da gre v primeru tožnika za zavarovanca po 23. členu ZPIZ. V tem delu je sodba nejasna. Sodišče ugovore tožnika zavrne zgolj z navedbo, da ne gre za spor o pravici do nadomestila, pač pa za spor o višini nadomestila in naj bi torej pravno podlago za odločitev predstavljal zgolj 126. člen ZPIZ. Po mnenju tožnika je podlaga, ki je bila osnova za podelitev pravice, odločilna tudi pri odločanju o višini nadomestila. Sodišče je pri presoji uporabilo analogijo, ki velja za zavarovance iz 21. in 22. člena. Takšna argumentacije pa je napačna. Po mnenju tožnika takšna interpretacija niti ni potrebna, saj je tožnik pravico do nadomestila pridobil na podlagi 124. člena ZPIZ. 23. člen ne ureja določene nove kategorije oseb, pač pa pojasnjuje, da osebe, ki so bile obvezno zavarovane za vse primere zavarovanja, še vedno ohranijo pravice iz zavarovanja in tako ni mogoče teh oseb jemati kot posebno kategorijo. Še vedno morajo izpolnjevati pogoje, kot jih morajo izpolnjevati ostali „redni“ zavarovanci. Zaradi tega tudi niso posebej navedeni v 126. členu ZPIZ. Bistveno pri določanju pravice je namreč dejstvo, koliko časa je bila oseba vključena v zavarovanje. 50 % nadomestilo je določeno za osebe, ki nikoli niso vplačevale zavarovanje, 80 % pa za tiste, ki so že imeli status zavarovanca. Po stališču tožnika v spornem primeru tudi ne gre za pravno praznino, kar pomeni, da tudi uporaba 111. člena ZPIZ, na katerega se sklicuje sodišče, ni ustrezna. Podredno tožnik še opozarja na dejstvo, da 23. člen ZPIZ veže pridobitev pravic brezposelnih oseb na trenutek nastanka invalidnosti in ne na trenutek, ko je takšna invalidnost priznana. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj je pri tožniku nastala invalidnost in je kot nesporno dejstvo štelo, da je invalidnost nastala takrat, ko je bila invalidnost s sodbo sodišča priznana. Invalidnost pa je nastala dosti prej, torej še v času, ko je bil tožnik v delovnem razmerju, kar pomeni, da je upravičen do denarnega nadomestila, odmerjenega v višini 80 %. Tožnik je bil namreč ob nastanku invalidnosti v rednem delovnem razmerju in kot tak zavarovanec po 8. členu ZPIZ. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep (pravilno sodbo) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ki se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja tudi v socialnih sporih.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. … z dne 27. 12. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr št. … z dne 11. 9. 2006. Z navedeno odločbo je toženec tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v znesku tedanjih 32.017,10 SIT na mesec od 26. 11. 1998 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Odločeno je še bilo, da se izplačani zneski akontacije nadomestila poračunajo ter da se nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, izplačuje za mesece, v katerih se je zavarovanec redno javljal Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov v mesečnih zneskih za nazaj. V zadevi je sporna odmera nadomestila, kajti toženec je nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev odmeril v višini 50 % osnove, medtem ko tožnik uveljavlja odmero nadomestila v višini 80 % osnove.

ZPIZ v 125. členu določa, da je osnova za odmero nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu, pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Glede odmere nadomestila pa je nadalje v 126. členu določano, da se nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem delu odmeri v višini: 80 % osnove za zavarovanca iz 8., 9., 10., 11., 12., 13., 16. in 124. člena tega zakona, 50 % osnove za zavarovanca iz 21. in 22. člena tega zakona.

Pri tožniku je invalidnost nastala dne 26. 11. 1998 (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 68/2001 z dne 21. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 157/2006 z dne 24. 5. 2006). Glede na citirano pravnomočno sodbo so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi invalidnost pri tožniku nastopila že pred omenjenim datumom. Tudi pravica do premestitve je bila s prej citirano pravnomočno sodbo priznana od 26. 11. 1998 dalje. Na pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo pa se navezuje tudi pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, o kateri je odločal toženec s sporno odločbo. Pri odločitvi o odmeri (višini) nadomestila pa je odločilen odgovor na vprašanje, kako je bil tožnik zavarovan v času nastanka invalidnosti.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, pa tudi iz izpovedbe tožnika, zaslišanega kot stranka v postopku, tožnik na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen. Iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba … z dne 25. 8. 2006 izhaja, da je bil tožnik prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, med drugim tudi v relevantnem obdobju, ki je odločilno za presojo predmetne zadeve, torej v času od 3. 12. 1997 do 5. 3. 2000. Iz fotokopije delovne knjižice, ki se nahaja v upravnem spisu je razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri podjetju G. prenehalo 30. 11. 1997, datum ponovne zaposlitve pa je 6. 3. 2000. Glede na navedeno pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu, temveč mu je prenehalo že pred nastankom invalidnosti, torej pred priznanjem pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo. To pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje po 124. členu ZPIZ, na katerega se sklicuje tožnik. V navedenem členu je namreč določeno, da pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ima tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Res je, da se je toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede priznanja same pravice skliceval na omenjeni člen, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča gre v tem primeru za materialno podlago, ki se nanaša na odločitev o sami pravici. Omenjeno pa nikakor ni šteti kot dejstvo, ki bi bilo nesporno med strankami. Nenazadnje je toženec v odgovoru na tožbo izrecno izpostavil, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na drugem ustreznem delu in da torej ne gre za stanje, kot je opredeljeno v prej citiranem 124. členu ZPIZ.

Ob dejstvu, da je bil tožnik v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do zaposlitve na drugo ustrezno delo prijavljen na Zavodu za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, pri čemer iz potrdila ne izhaja, da bi bil tedaj prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sta tako toženec, kot tudi sodišče prve stopnje pravilno štela, da gre v tem primeru za takoimenovano pasivno zavarovanje, kot je opredeljeno v 23. členu ZPIZ. V navedenem členu je določeno, da osebe, ki so bile obvezno zavarovane za vse primere zavarovanja, so zavarovane za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja oziroma lastnosti, na podlagi katere so bile obvezno zavarovane, če ob nastanku invalidnosti oziroma telesne okvare izpolnjujejo pogoje pokojninske dobe za pridobitev pravic ali so uživalci starostne ali invalidske pokojnine. Navedeni člen torej rešuje primere, ko je bil nekdo v preteklosti dalj časa vključen v obvezno zavarovanje, kasneje pa statusa aktivnega zavarovanca nima več, ker je prekinil delovno razmerje, prenehal opravljati samostojno dejavnost oziroma je izgubil lastnost, na podlagi katere je bil vključen v obvezno zavarovanje. V bistvu enako določbo (29. člen) vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1).

126. člen izrecno ne določa odstotka odmere nadomestila zavarovanca po 23. členu. V tem primeru gre za pravno praznino, kot to ugotavlja tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi pod opr. št. VIII Ips 467/2006 z dne 18. 12. 2007. Sodišče v omenjeni zadevi posebej poudarja, da gre v primerih zavarovanja iz 21., 22. in 23. člena ZPIZ za ožji obseg zavarovanja določenih kategorij zavarovancev: za invalidnost, za telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pri zavarovancih iz 23. člena pa pod določenimi pogoji tudi za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela. Ker določba 126. člena ZPIZ izrecno ne vključuje zavarovancev iz 23. člena ZPIZ, je v tem primeru glede na stališče vrhovnega sodišča potrebno upoštevati določbe ZPIZ, ki urejajo podobne primere. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot na primer opr. št. Psp 167/2006 z dne 20. 6. 2007, Psp 174/96 z dne 20. 2. 1997, Psp 111/98 z dne 14. 4. 2000 zavzelo stališče, da je izhajajoč iz temeljnega pravnega načela, da je potrebno bistveno enake primere obravnavati enako, različne pa različno, glede odmere nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, med drugim tudi za zavarovance iz 23. člena, nadomestilo potrebno odmeriti v višini, kot velja za zavarovance, zavarovane po 21. in 22. členu zakona, torej v višini 50 % osnove. V že citirani sodbi vrhovno sodišče opozarja na primerljive določbe, ki urejajo nadomestilo plače za čas, ko zavarovanec čaka na pravice, ki so mu priznane iz naslova invalidnosti. Tako je ureditev podobna (glede višine nadomestila tudi enaka), ko gre za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo (110. in 111. člen ZPIZ) in za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev (126. člen ZPIZ). Nadomestilo je za posebne primere zavarovanja nižje, kot pa za zavarovance iz obveznega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.