Jedro

Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bila in v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. zoper njegove univerzalne pravne naslednike. Pasivna legitimacija je podana na strani pridobitelja koristi, in ne drži, kar napačno razloguje sodišče prve stopnje, da je pasivno legitimirana tudi prva toženka, darovalka.

Izrek

Pritožbi prve toženke se ugodi, pritožbi druge in tretje toženke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se: - pod točko 1 izreka glede prve toženke tožbeni zahtevek zavrne, - pod točko 2 in 3 izreka tožbeni zahtevek, po katerem sta druga in tretja toženka dolžni v premoženje prve toženke vrniti nepremičnine, ki jih imata v solasti, vsaka do 1/2 in sicer parc.št. 1271/22, vl.št. 192 k.o. R., parc.št. 391/6, vl.št. 333 k.o. H., parc.št. 1679, vl.št. 2416 k.o. P., parc.št. 743 in 1221/8, vl.št. 2009 k.o. P. in parc.št. 1208/3, 1209/1 in 1210/0, vl.št. 2235 k.o. P. ter na ugotovitev, da so te nepremičnine do celote last in sodijo v premoženje prve toženke T.Ž., ter tudi zahtevek, po katerem sta dolžni druga in tretja toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo oz. listino predpisano z zakonom in sposobno za vknjižbo v zemljiško knjigo, s katerim brezpogojno in izrecno dovoljujeta, da se pri navedenih nepremičninah pri njunem solastnem deležu do 1/2 vknjiži lastninska pravica na prvo toženko, ker bo sicer sodba nadomestila listino, zavrne; sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu (točka 1 izreka v odločitvi glede druge in tretje toženke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke nosijo vsaka svoje stroške v postopku na prvi stopnji.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 41.250 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006 do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo pod tč. 1, da je darilna pogodba, sklenjena med prvo toženko kot darovalko in drugo ter tretjo toženko kot obdarjenkama za navedene nepremičnine neveljavna in nima pravnega učinka napram tožeči stranki v delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožnice do prve toženke v znesku 12.662.278,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1998 do plačila, v znesku 11.475.156,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1998 do plačila in v znesku 36.850.305,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 do plačila ter dopustiti, da tožnica poplača te terjatve s prodajo navedenih nepremičnin, pod izvršbo. V tč. 2 je naložilo drugi in tretji toženki, da navedene nepremičnine vrneta v premoženje prve toženke, vsaka do 1/2 ter ugotovilo, da so te nepremičnine last do celote in sodijo v premoženje prve toženke ter je zato naložilo drugi in tretji toženki, da izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino, in dovolita, da se pri navedenih nepremičninah pri njunem solastnem deležu do 1/2 vknjiži lastninska pravica na prvo toženko, ker bo sicer sodba nadomestila to listino, v 15-tih dneh. V posledici neuspeha v pravdi je pod tč. 4 odločilo, da so toženke solidarno dolžne povrniti tožeči stranki 133.688,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo so se toženke pritožile. Uveljavljajo vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi tako, da sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ter priglašajo pritožbene stroške.

Odločitev ni pravilna. Sodišče izhaja iz zaključka, da je prva toženka hčerkama, drugi in tretji toženki podarila vse premoženje in premoženja več nima. To ni res, podarila je le del nepremičnin, v lasti ima nepremičnine, ki so sedaj vpisane v vl. št. 2235 k.o. P. in vrednost podarjenih nepremičnin predstavlja le manjši del vrednosti, ki jih je in jih še ima prva toženka v lasti, približno 15 %, kar izhaja nedvoumno iz javnih listin - vpisa v zemljiški knjigi. Nesprejemljivo je zato vztrajno ponavljanje sodišča v razlogih sodbe, da prva toženka premoženja nima. To ugotovitev opira le na njeno izjavo, ki jo je podala v prošnji za oprostitev plačila sodnih taks. Glavnina vrednosti so nepremičnine, vpisane v vl. št. 2235 k.o. P., ko gre za novo grajeno poslovno stavbo z restavracijo V.A.. Realna vrednost nepremičnine je sedaj še višja, to je bilo tudi leta 1997, ko je bila sklenjena izpodbijana darilna pogodba. V zemljiški knjigi je kot lastnica vpisana prva toženka in hipoteka v korist tožeče stranke. Sodišče najprej izreče darilno pogodbo, ki v izreku ni opredeljena z vsemi podatki, za neveljavno in brez pravnega učinka le napram tožeči stranki in v omejenem obsegu, zatem pa v 2. tč. ugotovi, da so nepremičnine v lasti tožene stranke, tako je ravnalo v nasprotju s čl. 284. ZOR in je izrek v nasprotju s samim seboj. Tudi zemljiškoknjižne označbe nepremičnin, predvsem velja to za tč. 2 in 3 izreka, ki se ne nanaša na stanje ob sklenitvi darilne pogodbe, niso pravilne, posebej ne drži navedba, da gre za parcele 1208/3, 1209/1 in 1210/1 pri vl. št. 235 k.o. P., to ni res, sicer pa o tem v sodbi ni razlogov, čeprav je vse to tožena stranka pojasnila tekom postopka. Ne drži, da ni bil utemeljen ugovor tožene stranke, ko tožeča stranka zahteva vrnitev premoženja v posest prve toženke. Tudi odločitev v tč. 1 ni jasna, saj ni jasno, kdo mora, to niti navedeno ni, dopustiti, da tožnica poplača svojo terjatev s prodajo navedenih nepremičnin. Tudi ni izkazan splošni pogoj iz 280/2 ZOR za izpodbijanje in je odločitev napačna. Najprej zato, ker sodišče šteje, da prva toženka nima premoženja, čeprav je evidentno, da je lastnica navedenih nepremičnin. Protislovnost, ki jo omenja sodišče, ni jasna, sodišče meni, da naj bi toženka sama priznavala, da vrednost podarjenih nepremičnin ne presega 15 % vrednosti tistih, ki so vpisane v vl. št. 2235 k.o. P., po drugi strani pa trdi, da premoženje nesporno ima. Dejstvo je, da ga ima in je ta vrednost bistveno večja kot vrednost podarjenega premoženja in je tožena stranka v postopku trdila, da je vrednost njenih nepremičnin višja on tožničinih terjatev. Ni jasno tudi, kaj sodišče želi povedati o razlogih, ko navaja, da sta sedanji parceli, vpisani v vl. št. 2235 k.o. P., nastali iz parc. št. 556/1 in 556/3 istega vložka, ki pa nista bili navedeni v darilni pogodbi. To je pomembno. Dejstvo je, da z darilno pogodbo prva toženka ni prenesla vseh nepremičnin. Sodišče neutemeljeno ne sledi navedbam toženk v tej smeri, da tožene stranke niso imele namena izogniti se obveznostim prve toženke do upnika in napačno uporabi 3. odst. 281. čl. ZOR. Napačno sodišče navaja, da je upravičen zahtevek tožeče stranke za razveljavitev darilne pogodbe v celoti, ker glede na citirane terjatve z obrestmi nepremičnine iz darilne pogodbe ne zadoščajo za poplačilo terjatve. To razmišljanje je napačno, sodišče bi moralo ugotoviti ali se, ali v kakšnem obsegu tožeča stranka ne bo mogla poplačati iz premoženja, ki je prvi toženki ostalo in vrednosti premoženja sodišče ni niti poskušalo ugotoviti. Sicer pa tožeča stranka ni dokazovala, da je izpodbijanje tako, kot ga opredeljuje 2. odst. 280. čl. ZOR, torej da zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve upnika. Niti ni dokazala, koliko je potrebno za izpolnitev njene terjatve in je zahtevek nesklepčen in v nasprotju s prej navedenimi določbami ZOR in enako velja do odločitev sodišča. Tudi trditve v obrazložitvi sodbe, da je zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe v celoti utemeljen, so v nasprotju s tč. 1 izreka, ko se pogodba razveljavlja le v delu potrebnem za poplačilo terjatve. Tožena stranka je ugovarjala in še vedno ugovarja, da je tožeča stranke del terjatev, ki jih v tem postopku izkazuje do prve toženke, že odstopila tretjim, to je zavarovalni družbi A. d.d. in to je razvidno iz listin in predlaganih dokazil. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija dolžnikova pravna dejanja, torej pravna dejanja prve toženke, glede katere je ugotovljeno, da je dolžnica v razmerju do tožeče stranke. Eno splošnih načel civilnega prava je tudi, da dolžnik odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Vendar pa je možno, da premoženje zmanjšuje zato, da bi škodoval upnikom oz. da bi se izognil izvršbi na to svoje premoženje. Zato materialno pravo pozna tudi institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Le-to je bilo urejeno v prej veljavni zakonodaji v čl. 280 in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika še uporablja - 1060. čl. OZ). Zakon izjemoma dopušča tretjemu, v tem primeru upniku, da poseže v tuje razmerje, torej v darilno pogodbo, ki sta jo sklenili prva toženka kot darovalka in druga ter tretja toženka na drugi strani kot obdarjenki. S tem je varovan upnik. V posledici izpodbijanja se zato lahko upnik, ki se na izpodbijanje sklicuje, poplača tudi iz tistega premoženja, ki ga je dolžnik prenesel na tretjo osebo. 1. odst. 280. čl. ZOR je tako določal, da vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje pa se (2. odst.), da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. 281. čl. ZOR pa je poleg navedenih objektivnih pogojev določil še subjektivni pogoj, tako se lahko odplačno razpolaganje izpodbija le, če je dolžnik tedaj vedel, ali moral vedeti, da s tem škoduje upniku in je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano, pri neodplačnih razpolaganjih (kot v konkretnem primeru) pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje in s temi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče. Da ima upnik terjatve, ki so zapadle, za pritožnice ni sporno. Sporno pa je, ali je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upniku, torej ali dolžnica, prva toženka, zato nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Gre za t. im. neplačevitost dolžnika. Ugotovljeno je v sodbi objektivno stanje, ki izkazuje to neplačevitost, ki jo je tožeča stranka v tožbi zatrjevala in dokazala. Po eni strani dolžnica noče izpolniti svoje obveznosti, potrebne so bile tožbe, tudi izvršbe, pa upnik, kot je ugotovljeno, še ni bil poplačan. Po drugi strani je večkrat zaprosila za odlog, kljub temu obveznosti ni niti delno poravnala. Pomembne so tudi njene navedbe, da dolga ne more plačevati oz. da je njeno premoženjsko stanje celo tako šibko, da ni sposobna plačati niti sodne takse. Vse te okoliščine kažejo na izmikanje upniku v dosegu izpolnitve. Nenazadnje pa dolžnica - prva toženka lahko v vsakem trenutku to negotovost odpravi, izpolni pač tisto, kar dolguje upniku. Zato so nasprotne trditve pritožbe neutemeljene. Navedene ugotovljene okoliščine namreč jasno utemeljujejo zaključek, ki ga je sprejelo sodišče, da zaradi sklenjene darilne pogodbe, s katero je prva toženka odtujila dobršen del svojega premoženja, nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in zato tudi potrebe po ugotavljanju točne vrednosti njenih nepremičnin ni bilo. Trditve, ki jih pritožba ponavlja in jih je podala že v postopku na prvi stopnji, da je glavnina premoženja ostala v lasti prve toženke, pa ostajajo zgolj na ravni posplošenih trditev, enako velja za trditve, da je vrednost podarjenih nepremičnin le 15 % vrednosti vseh nepremičnin, ki jih je imela prva toženka, ki ob tem ne pove npr. niti, kolikšna je ta vrednost glede na upnikove (visoke) terjatve, in le posplošeno trdi , da le te dosega. Tudi ne drži, da sodišče ugotavlja napačno, da prva toženka premoženja več nima, nasprotno, sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da prva toženka določeno premoženje še ima, in sicer nepremičnine, vpisane v vložek 2235 k.o. P. (parc. št. 3208 in 3210 - novograjena poslovna stavba z restavracijo A. - 1. odst. na strani 5. sodbe). S tem v zvezi so sodbeni razlogi jasni in niso med seboj v nasprotju. Pritožba opozarja, da je še vedno vknjižena hipoteka pri premoženju prve toženke, in se sklicuje na podatke zemljiške knjige, a spregleda, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je to sicer res, da pa je kot prvi hipotekarni upnik zavedena tretja oseba, druga banka in ne tožeča stranka, in se bi torej tožeča stranka lahko poplačala šele, ko bi bil prvi upnik poplačan.

Jasni so tudi razlogi, ki se nanašajo na subjektivni pogoj, ko sodišče povzema določbo 3. odst. 281. čl. ZOR. Ugotovljeno je tudi, da sta se druga in tretja toženka odpovedali dedovanju in tudi prvi toženki priznali ločitveni zahtevek iz naslova skupnega premoženja, ter je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da iz tega izhaja celo očiten namen oškodovanja upnikom, pritožba pa le očita sodišču, da ni sledilo navedbam toženk, da niso imele namena izogniti se tem obveznostim, torej obveznostim prve toženke do upnika, pri tem pa ne upošteva, da gre za zakonsko domnevo, (da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku), ki je niso izpodbile in zgolj z negiranjem v pritožbi ne morejo ovreči zaključkov prvostopenjskega sodišča. Po določbi 283. čl. ZOR se izpodbija s tožbo ali z ugovorom in se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bila in v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. zoper njegove univerzalne pravne naslednike (1 in 2. odst.). Jasno je torej, da je pasivna legitimacija podana na strani pridobitelja koristi, in ne drži, kar napačno razloguje sodišče prve stopnje, da je pasivno legitimirana tudi prva toženka, darovalka, ter je v tem delu pritrditi materialnopravno pravilnim razlogom pritožbe, kot tudi tistim razlogom pritožbe, ko poudarja, da v primeru, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, pravno dejanje izgubi učinek le proti upniku, torej tožeči stranki in le toliko kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (284. čl. ZOR), izpodbijanje ima torej le relativne učinke. Iz teh razlogov je odločitev pod tč. 2 in 3 izreka materialnopravno zmotna in je tožba v tem delu bila res nesklepčna ter je zato v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ko se nalaga drugi in tretji toženki, da vrneta premoženje prve toženke, ki je bilo podarjeno in na ugotovitev, da so te premičnine last do celote in sodijo v premoženje prve toženke in ko je bilo drugi in tretji toženki zato tudi naloženo, da izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino. Ob povedanem je sodišče druge stopnje glede prve toženke sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne, torej tudi v odločitvi pod točko 1 izreka (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V preostalem obsegu pa pritožba kot že obrazloženo ni utemeljena. Navedbe v pritožbi, da je terjatev odstopljena zavarovalni družbi A., so zgolj pavšalne, in ne morejo omajati zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na oceni dokazov in sicer, da ne gre za terjatev, ki bi jo uveljavljal upnik, to je tožeča stranka v tej pravdi. Materialno pravo je glede na dejanske ugotovitve, ki jih pritožba ni izpodbila, pravilno uporabljeno. Tudi bistvenih postopkovnih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo, ne drži, da je sodišče prišlo v nasprotje v razlogih, ko navaja, da je zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe v celoti utemeljen, s samim izrekom, kjer se pogodba razveljavlja le v delu, iz razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je zahtevek, kolikor se zahteva razveljavitev darilne pogodbe v delu, potrebnem za poplačilo terjatve, v celoti utemeljen. Glede na navedeno je izrek jasen, po prvostopenjski sodbi so bile napram tožnici očitno v zavezi vse tri toženke, tudi glede dolžnosti, da dopustijo poplačilo iz podarjenih nepremičnin, ni šlo za nasprotja v izreku, pač pa napačno uporabo materialnega prava, po delni spremembi in tudi glede na materialnopravno podlago, ki jo v tem delu pritožba pravilno povzema, sta le obdarjenki, torej druga in tretja toženka tisti, ki sta dolžni dovoliti oz. dopustiti, da se tožnica poplača iz podarjenih nepremičnin ter je bilo, kot že obrazloženo, le materialno pravo zmotno uporabljeno v ugodilnem delu zoper prvo toženko in pod točko 2. in 3. izreka. Pritožbene trditve o napačni številki (vložne številke) predvsem pod tč. 2 in 3 izreka so po delni spremembi sodbe nerelevantne, sicer pa številke zemljiških parcel iz darilne pogodbe niso spremenjene in je npr. zemljiška parcela nepremičnina, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (2. čl. Zakona o zemljiški -1).

Ker sodišče druge stopnje tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Po spremembi sodbe je uspeh tožeče in tožene stranke v postopku delen, približno enak toženke so imele skupnega pooblaščenca, in so postopale skupno, ter je zato sodišče druge stopnje odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka, torej tožeča stranka svoje in tožena svoje (165. in 154. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela v celoti, pač pa le delno, je upravičena do povrnitve dela pritožbenih stroškov, glede na uspeh do polovice. Pritožbeni stroški so odmerjeni po Odvetniški tarifi na 82.500 SIT (nagrada za sestavo pritožbe ter DDV), polovico tega zneska je tožeča stranka dolžna povrniti toženkam, v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006 do plačila.