Jedro

V konkretnem primeru je bila tožba z več zahtevki, od katerih prvi temelji na različni pravni podlagi od ostalih dveh in z njima ni povezan, vložena zoper tri tožene stranke, ki niso enotne, pač pa navadne sospornice: zoper vsako od njih je mogoče spor rešiti na različen način. V takšnem položaju bi morala tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek zoper vsako od toženih strank.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. T. Ž. je mati K. Ž. in S. Ž. Z darilno pogodbo z dne 11. 7. 1997 jima je podarila nepremičnine, vpisane v vl. št. 192 k.o. ..., 333 k.o. ... ter 2009, 2235 in 2416 k.o. ... Hkrati pa je prva toženka upnica tožeče stranke: za razliko od svojih in zapustnikovih hčera, ki sta se dedovanju odpovedali, odgovarja za dolgove svojega pokojnega moža A. Ž.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, (1) da je prej navedena darilna pogodba neveljavna in nima pravnega učinka proti tožeči stranki v delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožeče stranke do prve toženke v znesku 12,662.278,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 1998 dalje, v znesku 11,475.156,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 1998 in v znesku 36,850.305,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 1997 dalje ter dopustiti, da tožeča stranka poplača te svoje terjatve s prodajo nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe, (2) da sta druga in tretja tožena stranka dolžni T. Ž. vrniti podarjene nepremičnine, za katere se ugotovi, da so v celoti last T. Ž. in (3) da sta druga in tretja tožena stranka dolžni prvi toženi stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, ki so bile predmet darilne pogodbe, vpisala kot lastnica.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjo toženo stranko, da sta dolžni prvi toženki vrniti nepremičnine, ki so bile predmet darilne pogodbe ter na ugotovitev, da so le-te v celoti last T. Ž. in da sta ji dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njih lahko vpisala kot lastnica; v preostalem delu je sodbo prvostopenjskega sodišča (ki je bila s pritožbo izpodbijana v celoti) potrdilo.

4. Druga in tretja tožena stranka sta vložili revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča v tistem delu, s katerim je njuna pritožba zavrnjena in potrjena sodba prvostopenjskega sodišča. 5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo zadnje novele Zakona o pravdnem postopku 1. 10. 2008 (ZPP-D). Zato je revizijsko sodišče dovoljenost revizije presojalo na podlagi prej veljavnega besedila istega zakona (ZPP-C).

8. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi vrednost spornega predmeta označila z zneskom 14.605,24 EUR (prej 3,500.000 SIT).

9. ZPP v 41. členu določa, da se če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov; če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

10. V konkretnem primeru je bila tožba z več zahtevki, od katerih prvi temelji na različni pravni podlagi od ostalih dveh in z njima ni povezan, vložena zoper tri tožene stranke, ki niso enotne, pač pa navadne sospornice: zoper vsako od njih je mogoče spor rešiti na različen način. V takšnem položaju bi morala tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek zoper vsako od toženih strank.

11. Za vse zahtevke zoper vse tri tožene stranke je tožeča stranka navedla le eno, nediferencirano vrednost spornega predmeta. Nobena od toženk med postopkom ni zahtevala pravilne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je takšno možnost imela (tretji odstavek 44. člena ZPP). Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ima enake posledice kot opustitev navedbe vrednosti spornega predmeta: po ustaljeni sodni praksi si nobena stranka v postopku ni zagotovila pravice do revizije.

12. Ker je revizija druge in tretje toženke nedovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).