Jedro

Tožnica zahteva škodo v višini tržnih najemnin za celotno nepremično in za vse sobe v objektu, tako za zasedene kot za nezasedene. Višina škode tako velja za neprerekano dejstvo. Ravno tako je neprerekana trditev, da je razlog za nemožnost oddaje sob to, da so bile nezakonito zasedene. Iz predpravdnega izvedenskega mnenja izvedenke, ki ga je treba upoštevati kot del tožničine trditvene podlage, pa izhajajo navedbe, da tudi sicer nezasedenih sob ni mogla tržiti ravno zaradi nezakonito vseljenih uporabnikov. Ta neprerekana navedba pa utemeljuje obstoj vzročne zveze med nerazumno dolgim trajanjem pravd za izselitev najemnikov in izpadom najemnin tudi za nezasedene sobe.

Tožnica je škodo zaradi izostanka najemnin zatrjevala tudi za obdobje po pravnomočnosti vseh sodb za izselitev najemnikov, ki je nastopila 7. 5. 2003, in sicer vse do 31. 12. 2005. V zvezi s tem ostajajo neprerekane navedbe, da je bila tožnica v letu 2003 zaradi dotedanjega izostanka najemnin in onemogočene izterjave terjatev zoper obstoječe najemnike ekonomsko že v tako slabi situaciji, da ni več zmogla stroškov njihovih deložacij po sodnih izvršiteljih. To utemeljuje tudi vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo po 7. 5. 2003, saj je nepremičnina še vedno ostajala deloma zasedena z nezakonitimi najemniki in - glede na neprerekane navedbe - kot taka v celoti neprimerna za trženje.

Izrek

Reviziji se v delu, še odprtem za odločanje, ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tem obsegu v njeni 2. točki izreka spremeni tako, da se pritožba proti zamudni sodbi zavrne glede zneska 1,451.681,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 347,880.867,00 SIT od 1. 1. 1998 do 31. 12. 1998 ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.847,25 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 3,303.739,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za izdajo zamudne sodbe predpisuje 318. člen Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je zavzelo naslednja stališča: (1) da je škoda tožeči stranki nastala s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, (2) ker tožeča stranka ni mogla razpolagati s svojo nepremičnino prosto oseb in stvari od 1. 1. 1998, ter (3) da je prepočasno obravnavanje pravdnih zadev (115 tožb na izpraznitev prostorov) protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.

2. S sklepoma VIII Pg 668/2007-22 in VIII Pg 668/2007-23 z dne 24. 9. 2008 je sodišče prve stopnje zavrglo odgovor toženke na tožbo in popravilo očitno pisno pomoto v sodbi v odločitvi glede obrestnega dela zahtevka.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. točka izreka) ter v preostalem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 1,847.976,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 406,849.182,20 SIT od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 (2. točka izreka). V delu, kjer je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je zavzelo stališče: (1) da tožba ni sklepčna v pogledu utemeljitve višine izgubljenega dobička iz naslova izpadlih najemnin ter (2) da ni vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo iz naslova obveznosti plačil J. K. in E. G. ter poslabšanjem objekta zaradi onemogočanja njegovega vzdrževanja. Pritožbi zoper oba sklepa z dne 24. 9. 2008 pa je ugodilo in ju razveljavilo (3. točka izreka).

4. Tožnica je zoper 2. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Vrhovno sodišče je 29. 3. 2011 s sodbo III Ips 123/2009 revizijo zavrnilo z obrazložitvijo, da ravnanje (opustitev) toženke ni bilo protipravno, saj protipravno ravnanje in s tem odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave utemeljuje le kršitev dolžnosti do vnaprej določene ali določljive osebe ali kroga oseb, medtem ko gre v primeru sistemsko pogojenih sodnih zaostankov za opustitev do neopredeljenega kroga oseb.

7. Ustavno sodišče je 10. 1. 2013 z odločbo Up-695/11 ugodilo ustavni pritožbi tožnice, sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje z obrazložitvijo, da je stališče Vrhovnega sodišča glede razlage 26. člena Ustave z vidika ustavne pravice do povračila škode nesprejemljivo.

8. Vrhovno sodišče je v ponovljenem postopku 26. 4. 2013 z odločbo III Ips 9/2013 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo še glede zneska 150.225,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostanku je revizijo zavrnilo (II. točka izreka) z obrazložitvijo, da je od predpostavk odškodninske odgovornosti sicer podana protipravnost ravnanja toženke, da pa tožba ni sklepčna glede predpostavke obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo (domnevnim izgubljenim dobičkom zaradi izpada najemnin in škodo, ki naj bi nastala v zvezi z neplačevanjem obveznosti do J. K. in E. G. ter zaradi onemogočenega vzdrževanja objekta).

9. Ustavno sodišče je 9. 7. 2015 z odločbo Up-642/13-24 ugodilo ponovni ustavni pritožbi tožnice, sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo v II. točki njenega izreka v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček, in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje z obrazložitvijo, da odločitev Vrhovnega sodišča glede izgubljenega dobička temelji na očitno napačni ugotovitvi o nesklepčnosti tožbe, s čimer je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Relevantne tožbene navedbe glede dejanskega stanja

10. Iz tožbe in iz priloženih izvedenskih mnenj (ki se v skladu s sodno prakso upoštevajo kot del trditvene podlage) v zvezi z zahtevki, ki so predmet obravnave v revizijskem postopku, izhajajo naslednja dejstva: - tožnica je 19. 12. 1995 od družbe T. p. o. kupila D. na naslovu ..., v katerem je 198 enoposteljnih, dvoposteljnih in triposteljnih sob s skupno neto površino 2.819,25 m2; - sobe so bile ob nakupu zasedene z najemniki, ki niso plačevali najemnin - ob nakupu je bilo takih najemnikov 125, ob koncu leta 1996 pa 115; - zaradi nezakonito vseljenih najemnikov objekt ni bil primeren za trženje; - v letih 1996 in v prvih dneh leta 1997 je tožnica zoper vseh 115 najemnikov vložila tožbe za izpraznitev in izročitev prostorov oziroma sob; - vse zadeve so bile po zakonu nujne, s sklepom Personalnega sveta Okrožnega sodišča v Kranju pa 2. 2. 1998 tudi določene kot prednostne; - v prvih petih letih in pol v več kot 100 zadevah narok za glavno obravnavo sploh ni bil razpisan; - v vseh pravdah se je potrdilo, da so bili zahtevki utemeljeni, o izselitvi enega najemnika je bilo odločeno 13. 6. 2001, o izselitvi 83 najemnikov s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2056/2002 z dne 7. 5. 2003, drugi pa naj bi se bili pred tem prostovoljno izselili iz sob; - če bi sodišče sodilo brez nepotrebnega odlašanja, bi bile te pravdne zadeve končane - z deložacijo vred - najkasneje 1. 1. 1998; - če bi bile deložacije do 1. 1. 1998 opravljene, bi tožnica sobe lahko oddala drugim najemnikom po tržni najemnini; skupna višina tako izgubljenih najemnin, izračunana za vse sobe v objektu in zmanjšana za stroške, ki bi pri tem nastali tožnici, pa bi za čas do 31. 12. 2005 znašala 347,880.867,00 SIT (preračunano 1,451.681,13 EUR); - v letu 2003 je bila tožnica zaradi onemogočenega pridobivanja tržnih najemnin in onemogočene izterjave denarnih terjatev zoper obstoječe najemnike ekonomsko že v tako slabi situaciji, da visokih stroškov deložacij (po sodnih izvršiteljih) ni več zmogla; - najemniki v času, ko so tekle omenjene pravde, niso plačevali obveznosti do J. K. (skupaj 3,810.829,60 SIT, to je 15.902,33 EUR) in E. G. (6,584.058,20 SIT, to je 27.474,78 EUR), zato so te obveznosti bremenile tožnico. Od 1. 1. 1998 je tožnica z najemniki vodila tudi celo vrsto sodnih sporov, kjer so ji nastali stroški v višini 3,267.016,40 SIT, to je 13.633,05 EUR. Teh stroškov od najemnikov ne bo mogoče izterjati. Okoliščina, da je bil objekt zaseden s številnimi nezakonitimi najemniki, je tudi onemogočala njegovo redno vzdrževanje, zaradi česar je na objektu nastala škoda v znesku 45,306.421,00 SIT, to je 189.060,30 EUR.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008 - ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo).

12. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

13. Zamudno sodbo, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, je mogoče izdati, če njegova utemeljenost izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pravilnost preizkusa sklepčnosti tožbe je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

14. Vrhovno sodišče v ponovljenem sojenju o reviziji odloča le v obsegu, v katerem je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013, torej glede izgubljenega dobička v znesku 1,451.681,13 EUR. V tem delu je Vrhovno sodišče dolžno opraviti ponovno materialnopravno presojo glede sklepčnosti tožbe. Glede ostale škode v skupnem znesku 246.070,46 EUR, ki naj bi nastala v zvezi z neplačevanjem obveznosti do J. K. in E. G. ter zaradi onemogočenega vzdrževanja objekta, pa ostaja v veljavi odločitev Vrhovnega sodišča z dne 26. 4. 2013, vsebovana v nerazveljavljenem delu II. točke izreka odločbe III Ips 9/2013 (revizija je bila v tem delu zavrnjena).

15. Elementi odškodninske odgovornosti toženke, glede katerih je treba presoditi sklepčnost tožbe, so: protipravnost ravnanja (opustitve), obstoj in višina škode ter vzročna zveza med njima. Krivda povzročitelja škode se namreč domneva.

16. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da je bilo ravnanje (opustitev) toženke protipravno. Njunemu zaključku je pritrdilo Vrhovno sodišče, s sicer nekoliko drugačnim razlogovanjem, v odločbi III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013, na katero se v zvezi z vprašanjem protipravnosti v izogib ponavljanju na tem mestu tudi sklicuje.(1) Ob upoštevanju kriterijev za presojo, ali je v posameznem primeru sojenje trajalo nerazumno dolgo, je ugotovilo, da je tožba sklepčna glede predpostavke protipravnosti ravnanja toženke.

17. Revidentka glede vprašanj višine škode in vzročne zveze zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da naj bi izpad tržnih najemnin zatrjevala le za del sob, ki pa jih ni konkretizirala, zaradi česar naj bi ne bila utemeljena višina škode, saj naj je ob pomanjkanju podatkov o tem, kakšno število sob in postelj je bilo zasedenih, ne bi bilo moč izračunati. Tako stališče naj bi bilo reinterpretacija tožbenih navedb. Dejansko naj bi namreč zatrjevala izpad najemnin za celotno stavbo, torej za vse sobe v njej; zato naj bi bila tožba sklepčna. Ravno tako naj bi bile podane ustrezne trditve glede vzročne zveze.

18. Revizijskim očitkom je treba pritrditi. Iz tožbe namreč jasno izhaja, da tožnica zahteva škodo v višini tržnih najemnin za celotno nepremično in za vse sobe v objektu, tako za zasedene kot za nezasedene. Višina škode tako velja za neprerekano dejstvo. Ravno tako je neprerekana trditev, da je razlog za nemožnost oddaje sob to, da so bile nezakonito zasedene. Iz predpravdnega izvedenskega mnenja izvedenke A. Č., ki ga je treba upoštevati kot del tožničine trditvene podlage, pa izhajajo navedbe, da tudi sicer nezasedenih sob ni mogla tržiti ravno zaradi nezakonito vseljenih uporabnikov. Ta neprerekana navedba pa utemeljuje obstoj vzročne zveze med nerazumno dolgim trajanjem pravd za izselitev najemnikov in izpadom najemnin tudi za nezasedene sobe.

19. Tožnica je škodo zaradi izostanka najemnin zatrjevala tudi za obdobje po pravnomočnosti vseh sodb za izselitev najemnikov, ki je nastopila 7. 5. 2003, in sicer vse do 31. 12. 2005. V zvezi s tem ostajajo neprerekane navedbe, da je bila tožnica v letu 2003 zaradi dotedanjega izostanka najemnin in onemogočene izterjave terjatev zoper obstoječe najemnike ekonomsko že v tako slabi situaciji, da ni več zmogla stroškov njihovih deložacij po sodnih izvršiteljih. To utemeljuje tudi vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo po 7. 5. 2003, saj je nepremičnina še vedno ostajala deloma zasedena z nezakonitimi najemniki in - glede na neprerekane navedbe - kot taka v celoti neprimerna za trženje.

20. Ker so glede škode v obliki izgubljenega dobička v znesku 1,451.681,13 EUR podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

Odločitev o reviziji

21. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče v obsegu, o katerem je odločalo v ponovljenem postopku, reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo glede plačila 1,451.681,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 347,880.867,00 SIT od 1. 1. 1998 do 31. 12. 1998(2) (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

22. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v obsegu, v katerem je odločalo v ponovljenem postopku, odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 3,303.739,50 EUR s pripadki, uspela pa je glede zneska 1,451.681,13 EUR, torej s 43,84%.(3) V enakem odstotku ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje tožnica ni specificirala; specificirala pa je stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku in v revizijskem postopku. Toženka stroškov postopka ni uveljavljala.

23. Revizijsko sodišče je tožnici priznalo naslednje priglašene stroške, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003 - popr., 67/2008 - ZOdvT): 3.000 točk za odgovor na pritožbo (maksimalno število točk po tar. št. 18(1)(4) ), povečano za 2% materialnih stroškov in za 20% DDV, kar skupaj, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, znaša 1.685,45 EUR, in 4.500 točk za revizijo (tar. št. 21(3): maksimalno število točk po tar. št. 18(1), zvišano za 50%(5)), povečano za 2% materialnih stroškov in za 20% DDV, kar skupaj, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, znaša 2.528,17 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila taksa plačana, ter stroškov sodne takse za revizijo, saj je bila plačila slednje oproščena s sklepom VIII Pg 1526/2009 z dne 13. 7. 2009. 24. Glede na 43,84% uspeh v postopku je od skupnega zneska priznanih stroškov 4.213,62 EUR toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške v znesku 1.847,25 EUR (II. točka izreka).

Op. št. (1): Glej 14. do 17. točko obrazložitve odločbe VS RS III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013; v zvezi z odločitvijo US RS Up-695/11 z dne 10. 1. 2013. Op. št. (2): Potrjena je sodba sodišča prve stopnje brez popravka glede datuma v obrestnem delu zahtevka, vsebovanega v izreku popravnega sklepa sodišča prve stopnje VIII Pg 668/2007-23 z dne 24. 9. 2008. Sklep je bil namreč razveljavljen s 3. točko izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje, zoper katero pa revizija ni bila vložena.

Op. št. (3): V preostanku je propadla tako po temelju kot po višini, kar izhaja iz odločitev VS RS v zadevah III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013 in III Ips 69/2014 z dne 20. 1. 2015. V tem delu je bilo o stroških postopka že odločeno.

Op. št. (4): V obravnavanem primeru pa ni razloga za 100% povišanje odvetniške tarife zaradi uporabe tujega jezika, tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij ali pravnega specialističnega znanja v skladu s prvim odstavkom 5. členom Odvetniške tarife, zato priglašenega povišanja revizijsko sodišče ni priznalo.

Op. št. (5): Revizijsko sodišče tudi v tem primeru ni priznalo priglašenega 100% povišanja po prvem odstavku 5. člena Odvetniške tarife.