Jedro

Ne glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni primerjalo trajanja postopka s kriteriji, (presoja zapletenosti pravnih in dejanskih vprašanj v posameznem postopku, pomen zadeve za pritožnika ter ravnanje pritožnika v postopku) navedenimi v sodni praksi evropskega sodišča, se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da zaradi dolgotrajnih postopkov tožeča stranka ni mogla uporabljati in razpolagati s svojo nepremičnino šest let in pol po vložitvi tožb. S tem je izpolnjen prvi pogoj za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke, to je škodljivo dejstvo protipravnega ravnanja sodišča v smislu 26. člena v zvezi s 23. členom Ustave.

Izrek

1. Pritožbi proti zamudni sodbi se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča razveljavi za 1.455.762,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 384.858.944,00 SIT od 1.1.1998 do 31.12.2006 in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

2. V preostalem delu se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.847.976,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 406.849.182,20 SIT od 1.1.1998 do 31.12.2006, vse v roku 15 dni.“

3. Pritožbama proti sklepoma prvostopenjskega sodišča opr.št. VIII Pg 668/2007-22 in 23, oba z dne 24.9.2008 se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.303.739,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 791.708,136,20 SIT za čas od dne 1.1.1998 do dne 31.12.1998, vse v roku 15 dni.

Odgovor na tožbo je zavrglo (red. štev. 22). S popravnim sklepom je popravilo izrek zamudne sodbe v obrestnem delu in sicer tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 791.708.136,20 SIT tečejo od 1.1.1998 do 31.12.2006, od evrskega zneska 3.303.739,50 EUR pa od 1.1.2007 dalje (red. št. 23).

Proti sodbi in sklepoma se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbam ugodi, izpodbijano sodbo in oba sklepa razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, popravni sklep spremeni tudi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, sklep o zavrženju odgovora na tožbo tožene stranke pa razveljavi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo proti zamudni sodbi in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane zamudne sodbe. Tožeča stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke proti obema sklepoma in predlagala naj sodišče druge stopnje pritožbi zavrne in izpodbijana sklepa potrdi.

Priglasila je stroške postopka z odgovorom na pritožbo, ki jo je vložila tožena stranka proti zamudni sodbi.

V skladu z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), je sodišče druge stopnje nadaljevalo postopek po dosedanjih predpisih, saj je bila prvostopenjska sodba izdana pred začetkom uporabe ZPP-D (1.10.2008).

Pritožbe so utemeljene.

1. O razveljavljenem delu zamudne sodbe (1.455.762,57 EUR, prej 384.858.944,00 SIT spp) Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji predpisani za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani zamudni sodbi, da tožena stranka ob pravilni vročitvi tožbe (primerjaj povratnico pripeto k tožbi, red. št. 1) vročene 2. junija 2006, v roku 30 dni na tožbo ni odgovorila (1. točka 1. ostavka 318.člena ZPP).

Izpolnjen je tudi drugi pogoj za izdajo zamudne sodbe in sicer, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

V teoriji procesnega prava velja, da je zamudna sodba zasnovana na afirmativni litiskontestaciji. To pomeni, da je treba razlagati pasivnost tožene stranke (ki ni vložila odgovora na tožbo), kot strinjanje s trditvami in zahtevki tožeče stranke. Vse trditve tožeče stranke tvorijo dano spodnjo premiso sodniškega silogizma (enako kot ugotovljeno dejansko stanje na podlagi izvedenega kontradiktornega postopka), ki dajejo dejansko podlago za uporabo zgornje premise sodniškega silogizma (uporabo pravilne materialnopravne norme). Edina omejitev v tožbeni trditveni podlagi navedenih dejstev je ta, da mora sodišče pri presoji ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe preizkusiti, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 318. člena ZPP). Sodišče pri preizkusu pogoja iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP ne izvaja dokaznega postopka.

Tožeča stranka pa mora navesti sklop pravno odločilnih dejstev, ki tvorijo spodnjo premiso sodniškega silogizma, ki zadoščajo za sklepanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka (uporabo pravne norme kot zgornje premise sodniškega silogizma, 3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

Tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na 26. členu Ustave RS v zvezi s kršitvijo svoje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS oziroma 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Pravico do povračila škode ima vsakdo, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (1. odstavek 26. člena Ustave). Vsakdo ima tudi pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (1. odstavek 23. člena Ustave RS). Pravno podlago odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS je treba poiskati v pravilih obligacijskega prava in sicer tedaj veljavnemu Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja za razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR in sicer njegovega 154. in naslednjih členov. Za materialno pravno presojo sklepčnosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je bilo treba ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi štirje elementi za nastanek odškodninske obveznosti tožeče stranke in sicer: škodljivo dejstvo (protipravno ravnanje ali opustitev); vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in pravno priznano škodo; odgovornost povzročitelja škode; nastanek pravno priznane škode.

Vsi ti elementi morajo biti podani kumulativno.

V nadaljevanju se bo sodišče druge stopnje opredelilo do tožbenih trditev v točki X tožbenih navedb (list. št. 8). Izvedensko mnenje A. Č. (univ.dipl.oec), naročeno s strani tožeče stranke in priloženo tožbi, je sodišče druge stopnje, v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevalo kot del trditvene podlage tožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče druge stopnje se bo v tem delu omejilo le na preizkus sklepčnosti tožbenega zahtevka (tudi v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.7.2007, red. št. 11) naj tožeča stranka popravi tožbo tako, da postavi določen zahtevek iz naslova vsakega historičnega odškodninskega dogodka posebej ter navede vsa pravno relevantna dejstva za vsak posamezni zahtevek, sicer bo sodišče tožbo tožeče stranke kot nepopolno zavrglo. V tožbenih trditvah v točki X (premoženjska škoda v višini tedanjih 384.858.944,00 SIT), je tožeča stranka navedla, da je najela kredit za nakup sporne nepremičnine (D.d.T.K.) pri banki V. d.d. ob koncu leta 1995 v višini 55.000.000,00 SIT, dne 2.2.1996 pa je bil znesek povečan na 90.000,000,00 SIT. Višina škode je bila opredeljena v točki 2.2. izvedenskega mnenja (A 11) in dodatka k izvedeniškem mnenju z dne 18.11.2001 (A 12). O protipravnosti (škodljivem dejstvu), ki ga je tožeča stranka temeljila na prepočasnem delu sodišča in v zvezi s tem s kršitvijo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave RS, se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi. Ne glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni primerjalo trajanja postopka s kriteriji, (presoja zapletenosti pravnih in dejanskih vprašanj v posameznem postopku, pomen zadeve za pritožnika ter ravnanje pritožnika v postopku) navedenimi v sodni praksi evropskega sodišča se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da zaradi dolgotrajnih postopkov tožeča stranka ni mogla uporabljati in razpolagati s svojo nepremičnino šest let in pol po vložitvi tožb (primerjaj trditveno podlago v točki II – VIII tožbenih navedb). S tem je izpolnjen prvi pogoj za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke, to je škodljivo dejstvo protipravnega ravnanja sodišča v smislu 26. člena v zvezi s 23. členom Ustave.

Vendar pa prvostopenjsko sodišče ni v okviru dejanskega stanu (X. točka tožbenih navedb) navedlo vseh pravno odločilnih dejstev (konkretiziranih na dejanski stan uveljavljane premoženjske škode iz naslova razdrtja pogodbe o najetju kredita pri banki V.) po posameznih elementih odškodninske obveznosti, predpisanih v 154. členu ZOR, ki ne ustreza kriteriju obrazloženosti. Zato je podana uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presojati ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu 3. točke 1.odstavka 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je že v dosedanjem postopku ravnalo prav, ko ob izrecnem vztrajanju tožeče stranke o trditveni podlagi navedeni v tožbi, ni sledilo sankciji, zavrženja tožbe, ki je bila v sklepu o popravi tožbe, napovedana tožeči stranki, če ne bo ravnala v skladu z napotki navedenimi v sklepu o popravi tožbe. Tožba je bila namreč v tem delu (točka X tožbenih navedb), kot je bilo razloženo v dosedanji obrazložitvi sklepčna.

Trditve tožeče stranke o najetju kredita za nakup nepremičnine (S.d.T.K. v stečaju) niso v nasprotju s predloženim dokazilom, to je sklenjeno kreditno pogodbo štev. 307/95 sklenjeno med banko V. d.d. in tožečo stranko. Kreditna pogodba (28.12.1995, priloga izvedeniškega mnenja izvedenke A. Č., (A 11, A 24) ni v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Le zato, ker v kreditni pogodbi ni navedeno, da je bil kredit najet za plačilo kupnine samskega doma, ne pomeni, da je dokaz (kreditna pogodba) v nasprotju s trditvami tožeče stranke o premoženjskem zahtevku, ki se nanaša na povračilo zamudnih obresti v zvezi z vrnitvijo kredita. Sploh pa je v izvedenskem mnenju kot delu trditvene podlage navedeno, da so bile terjatve iz kredita zavarovane z zastavno pravico na samskem domu, ki ga je tožeča stranka kupila v stečajnem postopku T. K. Pritožbeni očitek, da je ta del tožbenega zahtevka v nasprotju z dokazi in da s tem ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP torej ni utemeljen.

Tožeča stranka je pojasnila kako je potekal postopek odločanja Okrožnega sodišča v Kranju o predlogih za izpraznitev samskega doma in, da je tožeča stranka bila (čeprav z zatrjevano kršitvijo do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) v pravdnih postopkih izpraznitve poslovnih prostorov uspešna (točka II tožbenih trditev). Pritožbeni očitek, da ni rečeno, da bi bilo zahtevku, ki ga je tožeča stranka v postopku izpraznitve poslovnega prostora uveljavljala sploh ugodeno tudi če ne bi bila zatrjevana pravica kršitve do sojenja v razumnem roku, ni upošteven. Kot je bilo povedano, je bila namreč tožeča stranka v postopkih izpraznitve poslovnega prostora uspešna.

2. O spremenjenem delu prvostopenjske sodbe (1.847.976,92 EUR, prej 406.849.182,20 SIT)

2.1. Odškodnina – dobiček iz najemnin, znesek 1.451.681,13 EUR, prej 347.880.867,00 SIT) Pravno odločilna dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala kot trditveno podlago spora na plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička (nemožnosti oddaje sob v samskem domu so naslednja: „Delavski dom objekt ima 198 enoposteljnih, dvoposteljnih ali triposteljnih sob s skupno neto površino 2.819,25 m2, najemnikov je bilo ob nakupu 125, ob koncu leta 1996 pa 115, v letu 1996 in v prvih dneh leta 1997 je tožeča stranka zoper vseh teh 115 najemnikov pri Okrajnem sodišču v Kranju vložila tožbe na izpraznitev in izročitev prostorov oziroma sob (povzeto iz I. točke tožbenih trditev, list. štev. 2), utemeljenost tožbenega zahtevka na izselitev najemnikov je bila potrjena s pravnomočnimi sodbami v zadevi zoper toženo stranko s priimkom„V.“ 13.6.2001 (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 461/2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 458/99), v zadevi zoper 83 tožencev (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. štev. I Cp 2056/2002 z dne 7.5.2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 170/96 z dne 14.6.2002) je bilo odločeno v korist tožeče stranke, izmed preostalih zadev jih je bila velika večina zaključenih tako, da so bile tožbe umaknjene zaradi prostovoljne izselitve (nekaterih) najemnikov (tožbene trditve pod točko III, list. št. 3).

Izvedenka A. Č. je izračunala izgubljeni dobiček na podlagi hipotetične možnosti oddaje sob v samskem domu v najem, saj je na podlagi opravljene tržne analize pri kranjskih nepremičninskih agencijah bilo razvidno, da je povpraševanje po prostih sobah v Kranju presegalo ponudbo. Pričakovala se je tudi nadaljnja rast povpraševanja glede na počasno gradnjo novih kapacitet (stran 3 izvedenskega mnenja, A 11). Pri izračun izgubljenega dobička (ob upoštevanju stroškov kot odbitne postavke) je bilo merilo zaračunavanja najemnine in uporabnine velikost sobe in sicer enoposteljne sobe do 10 m2, dvoposteljne sobe od 10 do 15 m2 in triposteljne sobe nad 15 m2. Od velikosti sobe je bila odvisna višina najemnine in uporabnine. Izračun je izvedenka temeljila na neto površini objekta (2.819,25 m2), upoštevajoč, da je bilo v objektu 70 dvoposteljnih in 126 triposteljnih sob. Po tej metodi je bil tudi izračunan izgubljeni dobiček (primerjaj na strani 5 izvedenskega mnenja) in mnenje izvedenca S. J. (kot priloga izvedenskega mnenja A. Č., stran 1 do 5. Ob trditveni podlagi (točka I in točka III), kjer ni bilo navedeno katerih sob v samskem domu tožeča stranka ni mogla oddajati v najem (dvoposteljnih ali triposteljnih) glede na skupno neto površino 2.819,25 m2 samskega doma, ni izkazana utemeljenost tožbenega zahtevka glede višine odškodnine. Zaradi nesklepčnih tožbenih trditev o višini izgubljenega dobička zaradi nemožnosti oddajanja sob v najem drugim najemnikom, ni možno ugotoviti niti višine delnega zneska izgubljenega dobička glede na trditve, da je bilo najemnikov ob nakupu 125, ob koncu 1996 115, da je bilo pravnomočno odločeno o tožbenih zahtevkih glede 84 najemnikov, ostali (očitno razlika med 115 in 84 je 31) pa so se prostovoljno izselili iz samskih sob. V okviru posameznih zahtevkov bi namreč morala tožeča stranka zatrjevati, kakšno število sob in število postelj (dvo ali triposteljne) so zasedali najemniki zoper katere je tožeča stranka morala vložiti tožbe na izpraznitev, ki so bile pravnomočno končane šele šest let in pol po vložitvi tožb, kar je bila zatrjevana kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Višina najemnine je bila namreč odvisna od opisanih kriterijev. Ker je tožeča stranka zatrjevala višino škode na podlagi opisanih meril, že omenjenih v izvedenskem mnenju izvedenke A. Č. in S. J. iz vseh trditev (upoštevajoč trditve tožeče stranke v tožbenih navedbah in obe izvedenski mnenji) ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka o višini škode kot eni izmed štirih predpostavk odškodninske obveznosti tožene stranke. Zato ni izpolnjen pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Z ostalimi elementi odškodninske obveznosti tožene stranke se zato sodišče druge stopnje ni ukvarjalo.

2.2. Premoženjska škoda – plačane obveznosti do K. in E. onemogočeno vzdrževanje na objektu (246.070,46 EUR, prej 58.968.325,20 SIT) Tožeča stranka bi morala v vsakem primeru zahtevati plačilo obveznosti, ki jih je plačala K. in E. G. od vsakokratnega najemnika prostora, če slednji ne bi izpolnjeval svojih obveznosti. Pasivno legitimirani za plačilo teh obveznosti bi bili najemniki. Obveznost plačila slednjih namreč temelji na sklenjeni najemni pogodbi med najemodajalcem in najemnikom. Iz naslova sekundarnega pravnega varstva (kar je odškodninski zahtevek po 26. člen Ustave) pa tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke plačila teh obveznosti, zgolj zaradi domneve, da če bi bili sodni postopki končani v razumnem roku, tožeča stranka ne bi bila obremenjena z obveznostjo plačila stroškov K.i in JP E. G. namesto najemnikov. Zatrjevana škoda torej ni v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem sodišča o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Enako velja tudi za stroške sodnih taks sodnih postopkov, ki so nastali z odklaplanjem in ponovnim priklapljanjem elektrike, motenjem posesti v raznih oblikah (tožbene trditve pod točko XI). Stroške sodnih taks mora namreč plačati stranka, ki v pravdnem postopku ni uspela, to pa so bili nekdanji najemniki tožeče stranke. Le zato, ker ti stroški od nasprotnih strank v postopku ne bodo mogli biti izterjani, ni podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in uveljavljano škodo.

Vzdrževanje objekta sodi v breme lastnika nepremičnine. V izvedeniškem mnenju izvedenca S. J. (priloga 10, ocenitev škode na objektu zaradi nevzdrževanja, A 11) je navedeno, da so se po letu 1996 odnosi zaostrili in je bil onemogočen dostop za vzdrževalna dela, kar pomeni, da je pričel objekt pospešeno propadati. Ocenjena je bila škoda zaradi nevzdrževanja, kar je navedeno v nadaljevanju izvedenskega mnenja (glej stran 4, nastala škoda zaradi nevzdrževanja stavbno pohištvenih izdelkov, slikopleskarska dela, poškodba fasade, stavbno kleparska dela, elektroinštalacije, odtoki, dotrajane balkonske ograje, manjša vzdrževalna dela, ki niso bila opravljena). Skupno zmanjšanje gradbene vrednosti objekta zaradi nevzdrževanja je izvedenec ocenil v višini 9,495%, kar je zneslo na dan 31.8.2001 tedanjih 45.306.421,00 SIT. Tožeča stranka temelji odškodninsko obveznost tožeče stranke zaradi nepravočasnega odločanja o izpraznitvi sob v samskem domu. Ne glede na tek sodnih postopkov na izpraznitev pa bi tožeča stranka morala ukrepati tako, da bi ji bil omogočen dostop zaradi vzdrževalnih del. Zgolj zato, ker ni uspela pravočasno doseči izpraznitve sob v samskem domu, pa to ne pomeni, da ne bi mogla opraviti vzdrževalnih del. Slednja bi sicer izvedla z večjim naporom, na kar kažejo tudi trditve o vloženih motenjskih tožbah, vendar pa zatrjevano protipravno ravnanje nespoštovanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni v vzročni zvezi z onemogočenim dostopom tožeče stranke kot lastnika samskega doma zaradi (ne)izvajanja vzdrževalnih del. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP o sklepčnosti tega dela tožbenega zahtevka. Z ostalimi elementi odškodninske obveznosti tožene stranke se zato sodišče druge stopnje ni ukvarjalo.

Tožeča stranka je izrecno v pripravljalni vlogi z dne 3.9.2007 (list. štev. 48) navedla, da ne bo popravila tožbe v skladu z napotki sklepa prvostopenjskega sodišča (list. št. 46). Slednjo pripravljalno vlogo je tožena stranka prejela (povratnica pripeta k list. št. 48). Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotki sodišča v sklepu s katerim ji je prvostopenjsko sodišče naložilo popravo tožbe, tožena stranka popravljene tožbe ni mogla prejeti, ker je tožeča stranka ni popravila. Ker pa ni šlo za popravo tožbe ampak za njeno nesklepčnost ter ob procesni ureditvi tedaj veljavnega 318.člena ZPP je sodišče druge stopnje pritožbi deloma ugodilo, sodbo delno spremenilo in delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (4. točka 358. v zvezi s 3. odstavkom 318. člena ZPP).

3. O pritožbi proti sklepu o zavrženju odgovora na tožbo Kot je bilo že povedano, je bila tožba deloma nesklepčna in ne formalno pomanjkljiva v tem smislu, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izvesti postopek kot z nepopolno tožbo po 105. členu ZPP. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka poprave tožbe ni prejela in zato zanjo ni pričel teči rok za odgovor na tožbo ter posledično tudi ni moglo priti do zamude. Sploh pa v procesnem smislu nevložitev odgovora na tožbo nima za posledico sankcije zavrženja odgovora na tožbo, ampak preizkušanja nadaljnjih pogojev o izdaji ugodilne (zavrnilne) zamudne sodbe v smislu 2. do 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Že iz tega razloga je izpodbijani sklep nezakonit. Zato ga je sodišče druge stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

4. O pritožbi proti popravnemu sklepu V izreku popravnega sklepa je prvostopenjsko sodišče odpravilo pisno pomoto o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 791.708,136,20 SIT. V sodbi je namreč odločilo o teku teh obresti le za čas od 1.1.1998 do 31.12.1998, medtem ko je v popravnem sklepu navedlo tek zakonskih zamudnih obresti od 791.708.136,20 SIT od 1.1.1998 do 31.12.2006. V razlogih popravnega sklepa pa je navedlo, da je prišlo do očitne pisne pomote v 2. odstavku izreka te sodbe (ki 2. odstavka izreka sploh nima), da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, namesto pravilno, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Takšni razlogi pa so v izrecnem nasprotju z izrekom popravnega sklepa in je podana uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba izpodbijani popravni sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP). Glede na odločitev v tej odločbi, pa ni treba predloga tožeče stranke o izdaji popravnega sklepa vrniti prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Izrek popravnega sklepa je namreč v tem postopku izzvenel. 5. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 5. odstavku v zvezi s 4. odstavkom 165. člena ZPP. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi. Ker prvostopenjsko sodišče ni odločalo o stroških nastalih v prvostopenjskem postopku, sodišče druge stopnje ni moglo odločiti o pravdnih stroških prvostopenjskega postopka v tistem delu, ko je sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (primerjaj 2. odstavek 165. člena ZPP). Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče glede na uspeh v pravdi odločiti v novem postopku o vseh stroških postopka.