Jedro

Tožnik je opravljal delo na rektoratu tožene stranke na delovnem mestu samostojni strokovni delavec. Zaradi ukinitve tega delovnega mesta je prenehala potreba po delu tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Zato tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 5. 2013, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpoved pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo z dnem poteka odpovednega roka in da delovno razmerje še traja z vsemi pravicami, ki bi tožniku šle, v kolikor odpovedi ne bi bilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti dejansko delovno razmerje za delo učitelj veščin v nazivu učitelj športne vzgoje, ga pozvati nazaj na to delo ter mu izročiti novo pisno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, ga prijaviti v zavarovanje, v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da mu bo priznana delovna doba od dneva dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, ter mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače (pravilno: nadomestilo bruto plače) v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.852,90 EUR bruto, od teh zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu tožniku izplačati neto zneske plač in vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot je regres, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo ter tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljeval s tem, da je delovno mesto ... „samostojni strokovni delavec ...“ (vodstvo oddelka za gospodarske dejavnosti in finančne zadeve) po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 9. 7. 2010, zasedal le formalno, saj dela po tej pogodbi ni opravljal. Ves čas zaposlitve pri toženi stranki, od 1. 12. 1996 dalje, je opravljal drugo delo, to je delo športnega pedagoga in sicer delovne naloge, ki izhajajo iz opisa delovnih mest po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi, to je „predavatelj športne vzgoje“ oziroma „visokošolski sodelavec - učitelj športne vzgoje“ oziroma „učitelj veščin v nazivu učitelj športne vzgoje“. Ker dela na delovnem mestu „samostojni strokovni delavec“ ni nikoli opravljal, in ker mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga ukinitve tega delovnega mesta, ni prenehala potreba po tožnikovem delu. Tožnikovo delo je pedagoško delo, saj nikoli ni opravljal nepedagoškega dela, torej dela strokovnega sodelavca. Šlo je le za formalno zaposlitev. Tožnik je imel določen urnik športne vzgoje v letih 2010/2011, 2011/2012 in 2012/2013, po semestrih, povsem enako kot ostali učitelji športne vzgoje. Redno je sodeloval na sestankih športne vzgoje, na Odboru za šport se je razpravljalo o problematiki športnih pedagogov, tudi tistih, ki so zaposleni na Univerzi, torej na rektoratu. Kot učitelj športne vzgoje je bil voden v Poročilih o delovanju in poslovanju UŠC LŠ, kjer je imel tudi svoj kabinet z napisom profesor A.A., razporejen pa je bil v isti plačilni razred kot ostali učitelji športne vzgoje. Potreba po športnih pedagogih je pri toženi stranki obstajala v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik formalno razporejen na delovno mesto strokovnega sodelavca, tožnik pa je delo športnega učitelja opravljal vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi B.B. in C.C. sta istočasno kot tožnik opravljala delo športnega pedagoga, čeprav sta bila formalno zaposlena na delovnem mestu strokovnega delavca pri toženi stranki. Ukinitev tožnikovega delovnega mesta ... „samostojni strokovni sodelavec ...“ torej ne predstavlja utemeljenega razloga za prenehanje delovnega razmerja s tožnikom. Nova pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna, glede na delo, ki ga je tožnik opravljal do odpovedi, saj je treba ustreznost ponujene zaposlitve presojati z vidika dejanskega izvrševanja delovnega razmerja in dela, ki ga je tožnik dejansko opravljal in je ustrezno delovnemu mestu „učitelja veščin v nazivu učitelj športne vzgoje“. Dokazni postopek, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje in dokazna ocena, kakršno je sodišče prve stopnje sprejelo, sta v nasprotju z načeloma kontradiktornosti postopka, neposrednega izvajanja dokazov in ustavnega načela enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka zaslišalo tožnika, tajnico tožene stranke mag. D.D. ter pričo E.E., prorektorja pri toženi stranki, prebralo pa je tudi listine v spisu. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je sledilo prepričljivi izpovedi tajnice tožene stranke mag. D.D., njeno izpoved pa naj bi potrdila tudi priča E.E.. Dokazna ocena je izredno selektivna, saj ne daje dokazne vrednosti listinam, ki jih je v spis priložil tožnik. Sodišče prve stopnje ni dvomilo v verodostojnost izpovedbe priče mag. D.D., ki je izpodbijala celo verodostojnost listin, ki so nastale pri toženi stranki. Dokazna ocena je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedbe priče mag. D.D. in izpisa iz baze najave pedagoškega dela zaključilo, da je tožnik opravljal delo na področju športnih aktivnostih zgolj v smislu obštudijskih dejavnosti, nikakor pa ne dela učitelja športne vzgoje. Zavzelo je stališče, da tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju izvajal aktivnosti v zvezi s pedagoškim delom, s tem pa je spregledalo, da iz urnikov za leto 2010/2011 izhaja, da so imeli vsi učitelji športne vzgoje, vključno s tožnikom, le redne ure in urniki ne vključujejo obštudijskih dejavnosti. Za dokazovanje odločilnega dejstva je tožnik predlagal zaslišanje prič prof. B.B., F.F. in G.G., ki bi vedeli izpovedati o tem odločilnem dejstvu, saj so opravljali delo s tožnikom. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi bil sposoben podkrepiti tožnikove trditve. S tem v zvezi ni raziskalo dejanskega stanja, ampak je dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič zavrnilo, s čimer ni kršilo le 7. in 212. člena ZPP, temveč je tožniku tudi vzelo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je tudi povsem spregledalo pisni izjavi prof. B.B. in prof. F.F., ki potrjujeta trditve tožnika, da je v študijskem letu 2010/2011 in kasneje opravljal delo profesorja športne vzgoje. Opravljal pa je tudi obštudijsko dejavnost, kot ostali športni pedagogi. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, kar pomeni, da ni le zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak da gre tudi za kršitev določb postopka 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priče bi pojasnile razliko med izvajanjem redne športne vzgoje in izvajanjem obštudijske dejavnosti ter razmejile redne ure športne vzgoje in obštudijsko dejavnost. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da sta mag. D.D. in E.E. zaposlena pri toženi stranki kot vodilna delavca, ter da so njune izpovedbe v nasprotju z listinami, ki jih je predložil tožnik. Priča mag. D.D. je izjavi prof. G.G. in prorektorja E.E., z 21. seje Upravnega odbora, označila kot njihovo videnje dogodkov in ne kot dejanski tek dogodkov, čeprav iz zapisnika izhaja, da se je na Upravnem odboru izpostavilo vprašanje, ali na rektoratu obstajajo delavci, ki niso razporejeni na delovno mesto v skladu z delom, ki ga opravljajo. Na to opozarja tudi dopis SVIZ Univerze H. z dne 9. 1. 2013. Delo, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku, je povsem administrativno pisarniško delo, ki s specifičnim znanji tožnika nima zveze. Opozarja, da se sicer za ustrezno zaposlitev šteje zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, ter enak delovni čas. Vendar je s tem v zvezi Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da stopnja izobrazbe ni edini kriterij za presojo, da gre za ustrezno delo, temveč, da je tudi treba ugotoviti, ali gre za ustrezno vrsto izobrazbe, pri čemer pa je pomembna tudi vsebina dela in temu primerna zahtevana specifična posebna znanja. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni raziskalo odločilnih dejstev in je zato tudi zmotno uporabilo materialno prav. Sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, s tem pa naj bi mu kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zato izvedba dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Neutemeljene so tudi pritožbe navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med listinami (izjavi profesorjev dr. B.B. in F.F.) in razlogi sodbe o teh listinah. Tožnik s temi navedbami dejansko izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in materialnopravne zaključke, s katerimi se ne strinja, kar pa ne utemeljuje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved (drugi odstavek 83. člena ZDR-1). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je utemeljen razlog tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz navedenih razlogov le, če nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). V skladu s 1. odstavkom 91. člena ZDR-1 se v primeru, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delavec sprejme ponudbo, mora v skladu z drugim odstavkom 91. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe. V skladu s 4. odstavkom 91. člena ZDR-1 delavcu preneha delovno razmerje, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas, ter nima pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1. V skladu s 5. odstavkom 91. člena ZDR-1 je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010 (A2), delo je opravljal na rektoratu tožene stranke na delovnem mestu „samostojni strokovni delavec ...“ (Vodstvo Oddelka za gospodarske in finančne zadeve). Tožniku je bila dne 8. 5. 2013 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2013 (A3), ker je zaradi ukinitve navedenega delovnega mesta (sklep rektorja tožene stranke št. ... z dne 18. 1. 2013 - B10) prenehala potreba po delu tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Nove pogodbe tožnik ni sprejel, zato mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom odpovednega roka.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je sodišče prve stopnje, glede na tožnikovo zatrjevanje, da je bila zaposlitev na delovnem mestu strokovnega sodelavca zgolj formalna in da je dejansko delal kot profesor športne vzgoje, na delovnem mestu … „Učitelj veščin v nazivu učitelj športne vzgoje (Katedra za temeljne pravne in druge vede), ki ga je zasedal pred podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010, tudi ugotavljalo, kakšno delo je tožnik dejansko opravljal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, oziroma ali je zaradi ukinitve delovnega mesta ... „samostojni strokovni delavec ... (Vodstvo oddelka za gospodarske in finančne zadeve) dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče mag. D.D., glavne tajnice pri toženi stranki, ter listinske dokumentacije v spisu ugotovilo, da je bil tožnik v letu 2010 premeščen na delovno mesto na rektorat in sicer na nepedagoško delovno mesto, kjer je opravljal svoje aktivnosti v sklopu tega (novega) delovnega mesta. Leta 2010 je prišlo do preoblikovanja študijskih programov v skladu z Bolonjsko reformo študijskega sistema, zaradi česar je bil na vseh članicah tožene stranke (razen na nekaterih, ki so ta predmet zadržale), tudi na Pravni fakulteti, ukinjen predmet športne vzgoje. Delo tožnika na tem področju ni bilo več potrebno, zato je bil prestavljen na rektorat, kjer je opravljal dela in naloge na področju športa, vendar ne pri izvajanju rednih vsebin športa, ampak pri izvajanju obštudijske dejavnosti športnih aktivnosti. Redna športna dejavnost po izpovedi mag. D.D. poteka samo še v 5 članicah, ki imajo zaposlene športne pedagoge, delo tožnika se je od ostalih športnih pedagogov razlikovalo, saj so slednji vključeni v pedagoški proces, sodelujejo na področju znanstveno raziskovalnega dela, razvijejo nove učne vsebine, njihovo delo pa odrejajo dekani teh članic. Tožniku pa je bil nadrejen G.G., pomočnik glavnega tajnika za infrastrukturne objekte, ki ni vodil nobenega pedagoškega dela. Rektorat kot enota ne more imeti akreditiranega študijskega programa niti študijskega predmeta, zato tožnik ni mogel opravljati dela na delovnem mestu športnega pedagoga. Glede predloženih urnikov pa je priča izpovedala, da je tožnik opravljal samo še manjkajoče obveznosti in ne pedagoškega dela, zaradi česar bi moral biti ustrezno habilitiran. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved priče E.E., prorektorja Univerze H. v času, ko je bil tožnik zaposlen na rektoratu, da je tožnik na delovnem mestu strokovni delavec delal na področju obštudijskega športa in pomoči v prehodnem obdobju, ko so študentje starih programov zaključevali svoje obveznosti. Delo tožnika ni bilo enako kot delo drugih športnih pedagogov, ki so bili na fakultetah nosilci predmeta športne vzgoje, saj so ti bili zaposleni na fakulteti in ustrezno habilitirani. Tožnik od leta 2010 ni bil več pedagoški delavec, od tedaj naprej tudi ni mogel več najavljati študijskih programov.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da iz opisa del in nalog delovnega mesta „samostojni strokovni delavec ...“ iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010 izhaja, da je bil tožnik med drugim dolžan izvajati in organizirati športne aktivnosti, pomoč pri pedagoških aktivnostih na predmetnih področjih, ki jih pokriva pri študijskih programih, za organiziranje in soorganiziranje vseh dejavnosti za izvedbo športne vzgoje, v skladu z učnimi načrti in dognanji stroke ter za sodelovanje pri ostalih aktivnostih vezanih na razvoj športne vzgoje, rekreacije in obštudijskih interesnih športnih aktivnostih študentov. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljal delo le v zvezi z izvajanjem športne aktivnosti. Tožnik je, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, opravljal delo na področju športnih aktivnosti zgolj v smislu obštudijskih dejavnosti in ne rednega študijskega programa športne vzgoje, pri čemer se je sodišče oprlo na izpoved glavne tajnice tožene stranke, da se pedagoška dejavnosti na rektoratu ne izvaja, ker je predvidena le na ravni članic, to je na nivoju fakultet. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni sodeloval v pedagoškem procesu, ker v okviru svojega dela na delovnem mestu „Samostojni strokovni delavec“ ni najavljal pedagoškega dela oziroma ga ni nobena članica vnesla v najavo študijskih programov. Zato tudi ni imel določene letne pedagoške obremenitve študijskega programa, ki je pogoj za izvedbo pedagoške aktivnosti in je predvidena za vse profesorje športne vzgoje oziroma profesorje drugih predmetov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je v spornem obdobju izvajal aktivnosti v zvezi z pedagoškim delom in sicer pripravljanje učnih vsebin in učnih načrtov, raziskovalno delo s študenti, izvajanje mentorstva pri pedagoških aktivnostih študentov ETD. Tožnik je v svoji izpovedi pojasnil, da je po pogodbi o zaposlitvi opravljal „dve aktivnosti“ in sicer naj bi imel ure športne vzgoje s študenti ter organiziral dejavnosti, razna medfakultetna tekmovanja. Glede druge aktivnosti in sicer organizacije medfakultetnih tekmovanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da to sodi v okvir nalog iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je med drugim tudi izpovedal, da je bilo v spornem obdobju manj študentov ter da so poleg pedagoških ur morali športni pedagogi opravljati tudi obštudijsko dejavnost, ker je bilo manj študentov in so tako zapolnjevali svoje urnike z obštudijsko dejavnostjo.

Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik v spornem obdobju po podpisu pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 9. 2010 ni bil (več) habilitiran in da se na večini fakultet sploh ni več izvajala športna vzgoja, je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je mogoče tožnikovo delo s študenti v prehodnem obdobju zaradi uvedbe bolonjskega sistema študija, razlagati kot obštudijsko dejavnost oziroma pomoč pri pedagoškem delu v prehodnem obdobju, ko so študentje starih programov zaključevali svoje obveznosti. Pomoč pri pedagoškem delu pa je ena izmed delovnih nalog tožnika po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. S tem v zvezi je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da formalno ni bilo več predmeta športne vzgoje na posameznih fakultetah, in tudi ni bilo več pedagoške dejavnosti, s športnimi aktivnostmi pa so študentje starih študijskih programov (kot je pojasnila priča E.E.) lahko zaključili stare programe s priznanjem športnih aktivnosti. Takšen zaključek je tožnik neuspešno izpodbijal s sklicevanjem na urnike, ki jih je predložil, potrdila študentom o obveznosti pri športni vzgoji, ki jih je predložil v spis tožnik, pa le potrjujejo, da so lahko študentje s športnimi aktivnostmi izpolnili obveznosti za zaključek predbolonjskega študijskega programa. Sodelovanje študentov pri obštudijski oziroma nepadagoški dejavnosti s področja športa se je na tak tak način priznala kot študijska dejavnost za zaključek študijskega programa. Priča mag. D.D. je pojasnila, da je tožnik opravljal samo še manjkajoče obveznosti, da so študentje sploh lahko zaključili študijsko leto, in da je priznaval študentom to, kar bi v sklopu svojega rednega študija že morali imeti opravljeno.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zapisniki Odbora za šport (A32 do A34), na katere se tožnik sklicuje. Glede Odbora je namreč sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da gre za organ, katerega sklepi ne zavezujejo tožene stranke, prav tako pa iz obrazloženega izhaja, da teh aktivnosti tožnika po podpisu pogodbe z dne 9. 7. 2010, ni mogoče šteti za pedagoško dejavnost. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved priče mag. D.D., da je navedba tožnika kot športnega pedagoga v zapisniku uporabljeno kot splošni izraz za profil tožnikove izobrazbe, saj pri toženi stranki nimajo delovnega mesta “športnega pedagoga“. Zato tak zapis ne izkazuje tožnikovega pedagoškega dela. Glede na obrazloženo so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, ki le selektivno upošteva izpoved tajnice tožene stranke in prorektorja E.E..

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne zaposlitve v smislu 5. odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je bilo ponujeno delo na delovnem mestu J017101 - „Samostojni strokovni delavec ...“ (Vodstvo Oddelka) (A4), za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe in enak delovni čas, kot po prejšnji, odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku ponujena v podpis pogodba za ustrezno delovno mesto. Tožnik neutemeljeno navaja, da predlog nove pogodbe ne upošteva njegovih dosedanjih izkušenj, ker naj bi šlo za pisarniško delo, ki nima zveze s specifičnim znanji tožnika. Tožnik s tem v zvezi, glede na to, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno, ne pojasni, katero prosto sistemizirano delovno mesto bi mu lahko tožena stranka ponudila, zato s tem, ko mu je bilo ponujeno delovno mesto „Samostojni strokovni delavec ...“ (Vodstvo Oddelka) tožena stranka ni ravnala v nasprotju s 5. odstavkom 91. člena ZDR-1. Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj za presojo utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).