Jedro

Zmotno je stališče revidenta, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe v celoti nezakonita, če bi bilo ugotovljeno, da pri ponujeni pogodbi o zaposlitvi ne gre za ustrezno zaposlitev v smislu določbe petega odstavka 91. člena ZDR-1. Če je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe dokazan obstoj poslovnega razloga oziroma razloga nesposobnosti in je bila odpoved dana v skladu s predpisanim postopkom, potem takšna odpoved ne bo nezakonita zgolj zaradi tega, ker ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe ter za ugotovitev, da tožniku na tej podlagi s potekom odpovednega roka ni prenehalo delovno razmerje, temveč še traja z vsemi pravicami, ki bi tožniku šle, če ne bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku vzpostavi dejansko delovno razmerje za delo učitelja veščin v nazivu učitelja športne vzgoje, ga pozove nazaj na delo ter mu izroči novo pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto, ga prijavi v zavarovanje in matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dneva dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo. Zavrnilo je tudi reparacijski zahtevek za obračun bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.852,90 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov tožniku za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo. Pri tem se je postavilo na stališče, da je tožena stranka imela vso podlago, da ukine delovno mesto samostojnega strokovnega delavca, ki ga je zasedal tožnik. Sklicevalo se je na sklep 21. redne seje upravnega odbora tožene stranke o tem, da se dejavnost športa pri toženi stranki organizira tako, da plače športnih pedagogov in strokovnih delavcev, ki pomagajo pri izvedbi in organizaciji športnih aktivnosti, ne bodo bremenile rektorata, ter da se pristopi k postopku ukinitve delovnih mest strokovnih delavcev. Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, razen če bi šlo za fiktivno ustvarjanje okoliščin za določitev preseženih delavcev, česar pa v tem primeru ni bilo.

2. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnik ni imel interesa, da izpodbija odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), Strinjajo se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvo tega spora, kakšno delo je tožnik dejansko opravljal. Ves čas od leta 1996 tožnik opravlja delo športnega pedagoga. Pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010 za delovno mesto strokovnega sodelavca je bila sklenjena le formalno zaradi organizacijskih sprememb, do katerih je prišlo, ker se je od 16 fakultet le pet odločilo, da tudi v bolonjskem sistemu obdržijo predmet športne vzgoje. V prehodnem obdobju (do izteka študijskega leta 2015/ 2016) je še vedno obstajala potreba po delu tožnika kot športnega pedagoga in ne kot strokovnega sodelavca (enako velja tudi za E. in M.), saj so še vedno obstajali študentje iz starih študijskih programov. Tožnik je samostojno izvajal redno športno vzgojo za vse študente predbolonjskih programov tistih fakultet, ki se niso odločile za predmet športne vzgoje v bolonjskem sistemu. Tožena stranka je delovno mesto na rektoratu ustvarila le fiktivno, da bi tožnika lahko razporedila na neko delovno mesto, saj fakulteta, kjer je tožnik prej opravljal delo, zaradi opustitve predmeta športne vzgoje, ni več imela tožnikovega delovnega mesta. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje prič A. P., D. D. in A. E. Hkrati z odpovedjo je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za povsem administrativno, pisarniško delo. Ponujena pogodba o zaposlitvi ne predstavlja ustrezne zaposlitve, kakršno določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), kot pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da delo po ponujeni pogodbi o zaposlitvi, ustreza tožnikovi strokovnosti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje prič A. E., A. P. in D. D. ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te priče naj bi potrdile tožnikove navedbe o tem, da se delo tožnika, kot strokovnega sodelavca, v ničemer ni razlikovalo od dela, ki so ga opravljali tisti delavci tožene stranke, ki so bili zaposleni na delovnih mestih športnih pedagogov. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, zato sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi potrdili ali ovrgli te tožbene navedbe. Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki zaradi organizacijskih razlogov (ukinitev delovnih mest strokovnih sodelavcev, sistemiziranih pri rektoratu) prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, niti ne more biti bistveno ali je bilo delo na ukinjenih delovnih mestih po svoji vsebini samostojno delo športnega pedagoga, za kar se zavzema tožnik, ali pa gre za pomoč pri izvedbi športnih aktivnosti, za kar se je zavzemala tožena stranka.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje, da delovno mesto, ki je bilo tožniku ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi v okviru instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe, ustreza vrsti (in ne le stopnji) izobrazbe, ki jo ima tožnik. Vprašanje ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne vprašanje navajanja razlogov o odločilnih dejstvih in že zato ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Razen tega je zmotno stališče revidenta, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe v celoti nezakonita, če bi bilo ugotovljeno, da pri ponujeni pogodbi o zaposlitvi ne gre za ustrezno zaposlitev v smislu določbe petega odstavka 91. člena ZDR-1. Če je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe dokazan obstoj poslovnega razloga oziroma razloga nesposobnosti in je bila odpoved dana v skladu s predpisanim postopkom, potem takšna odpoved ne bo nezakonita zgolj zaradi tega, ker ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna. V primeru delavčeve odklonitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, delavec, ki odkloni takšno ponudbo, ne izgubi pravice do odpravnine, sama odpoved pa ostane v veljavi.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Te ugotovitve (relevantne za pravilno uporabo materialnega prava), pa so predvsem naslednje: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu samostojnega strokovnega delavca VII/2 - II, šifra DM 1001220; - rektor tožene stranke 18. 1. 2013 sprejel spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije univerze, s katerimi je bilo med drugim ukinjeno delovno mesto 1001220, samostojni strokovni delavec VII/2-II; - tožena stranka je 8. 5. 2013 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe; - tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, zato mu je delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka; - za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca VII/2-II, se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, prav tako za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca VII/2 (vodstvo oddelka), ki je bilo tožniku ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi; - tožnik je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljal delo le v zvezi z izvajanjem športne aktivnosti (to je bilo med strankama celo nesporno); - v opisu del in nalog po odpovedani pogodbi o zaposlitvi je bilo med drugim navedeno tudi organiziranje in soorganiziranje vseh dejavnosti za izvedbo športne vzgoje v skladu z učnimi načrti in stroke.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010. 11. Ni mogoče slediti tožnikovemu zatrjevanju, da dela v resnici sploh ni opravljal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, temveč naj bi dejansko še naprej opravljal delo predavatelja športne vzgoje, kakršnega je opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006. Tožnik je dejansko opravljal dela in naloge, kakor so opredeljene v odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikovega dela ni možno opredeliti kot delo visokošolskega učitelja športne vzgoje, že zaradi tega, ker ga nobena članica univerze ni vnesla v najavo študijskih programov, zaradi česar tudi sam ni najavljal pedagoškega dela. Zaradi navedenega tožnik tudi ni imel določene letne pedagoške obremenitve, kakršna je sicer predvidena za vse profesorje športne vzgoje oziroma profesorje drugih predmetov. Tožnik je zatrjeval, da tudi izvoljeni profesorji športne vzgoje pri toženi stranki delo opravljalo na enak način, kot ga je opravljal tožnik (da izvajajo zgolj ure športne vzgoje s študenti in organizirajo medfakultetna tekmovanja) in da v resnici ne izvajajo znanstveno-raziskovalnega dela. Vendar pa navedene okoliščine, tudi če so resnične, ne pomenijo, da pri toženi stranki ni prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji, pod katerimi je tožnik opravljal delo na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podani v reviziji navedeni razlogi, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.