Jedro

Zakon o dedovanju oziroma pravila ODZ, ki so urejala darilno pogodbo ni določal oblike preklica darila. Zato je utemeljen sklep, da preklica ni bilo potrebno uveljavljati s tožbo, pač pa se je morala s tožbo zahtevati le vrnitev preklicanega darila (dajatvena tožba), če obdarjenec darila ni vrnil prostovoljno.

Obveznost vrnitve izročenega premoženja (106. člen ZD) nastopi na podlagi izročevalčevega preklica, kadar je ta utemeljen. Ni utemeljenih pravnih razlogov, da se ne bi navedeni pogoji preklica pogodb in vrnitve izročenega premoženja enako presojali tudi v primerih, ko je prednik z darilno pogodbo izročil obdarjencu svoje premoženje ali del in si izgovoril pravico brezplačnega stanovanja in dosmrtne oskrbe in podobno, obdarjenec pa prevzetih obveznosti zatem ni izpolnjeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice, ki je bila kot oporočna dedinja napotena na pravdo, da mora toženka vrniti v zapuščino pokojnega A. E. darilo - nepremičnino vl. št. 413 k.o... in izdati za prenos nepremičnine v zapuščino ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zahtevku je bilo ugodeno, ker je bilo ugotovljeno, da je že zapustnik preklical darilo in zahteval njegovo vrnitev in da je bil preklic utemeljen, ker toženka ni izpolnjevala z darilno pogodbo prevzetih obveznosti do darovalca.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se tožničin zahtevek zavrne ali pa sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih tožnica ni zapustnikova zakonita dedinja in zato ne more zahtevati vrnitve daril kot bi jih zakoniti dedič lahko. Zapustnik je imel več otrok in tudi te bi bilo potrebno upoštevati. Tožnica tudi ni mogla podedovati preklica darila, ker ta zapustnikova pravica ni mogla preiti nanjo. Ker je zapustnik umaknil tožbo zoper toženko, je ostala darilna pogodba veljavna. Sicer pa je tožnica že za življenja zapustnika prejela od njega 1/2 posestva. Končno pogoji za preklic pogodbe niso izpolnjeni, ker je toženka izpolnjevala obveznosti do zapustnika.

V odgovoru na revizijo je tožnica predlagala, da naj se revizija zavrne. V njem je poudarila, da je tožbo za vrnitev darila vložil že zapustnik in da je to tožbo njegov pooblaščenec umaknil brez njenega soglasja že po zapustnikovi smrti.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v tem postopku uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je pokojni A. E. s pogodbo z dne 1.7.1987 daroval hčerki - toženki nepremičnino vl. št. 413 k.o..., da si je s pogodbo izgovoril pravico brezplačnega stanovanja v darovani hiši, vrsto dosmrtne oskrbe pri toženki in podobno, da je v letu 1992 "daritev" preklical, ker toženka ni izpolnjevala s pogodbo prevzetih obveznosti in zahteval vrnitev darila z dne 1.7.1992 vloženo tožbo (ki jo je njegov pooblaščenec po smrti zapustnika 16.2.1993 brez tožničinega soglasja umaknil dne 30.3.1993). Tožnica je oporočna dedinja po zapustniku. Preklic darila je po oceni nižjih sodišč utemeljen, ker toženka ni niti začela izpolnjevati prevzetih obveznosti ter je s tem zagrešila zoper zapustnika veliko nehvaležnost. Ugotovljeno ravnanje toženke, ki ni izpolnjevala s pogodbo dogovorjenih obveznosti preživljanja zapustnika ter je ta moral zato v dom upokojencev, čeprav tja ni maral, razumno opravičuje preklic darila po pravilih ODZ (paragraf 948), upoštevajoč pri tem tudi določila Zakona o dedovanju (naprej ZD), ki utemeljujejo razdedinjenje oziroma dedno nevrednost zaradi hujše prekršitve zoper dolžnost preživljati zapustnika oziroma opustitve potrebne pomoči zapustniku.

Po revizijskih izvajanjih je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna, ker so uporabljena določila zmotno tolmačena in ker sodbi tudi nimata potrebne pravne podlage. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo v postopkih na nižjih stopnjah pravilno razsojeno in da niso podane v reviziji uveljavljene ali v določilu 386. člena ZPP navedene uradoma upoštevne kršitve.

Aktivna legitimacija tožnice naj bi bila revizijsko sporna zato, ker je oporočna in ne zakonita dedinja. Zato naj ne bi mogla uveljavljati spornega zahtevka, ki bi ga zakoniti dediči lahko. Taka revizijska izvajanja so zmotna. Zakon o dedovanju pozna dva temelja dedovanja: zakonito in oporočno (7. člen ZD). Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD), najsi so oporočni ali zakoniti. Zato je položaj oporočnih ali zakonitih dedičev z izjemo, kolikor zakon ne določa drugače, izenačen. V zapuščinskem postopku sprejeti sklep, s katerim je bila tožnica napotena na pravdo, utemeljuje tožničin pravni interes za vložitev tožbe, ne utemeljuje pa materialnopravne aktivne legitimacije oziroma utemeljenosti v napotitveni tožbi postavljenega zahtevka. V tem sporu zahteva tožnica, da toženka vrne v zapuščino po zapustniku A. E. darovano (izročeno) nepremičnino. Spor tako rešuje vprašanje predmeta dedovanja (2. člen ZD), ne pa izvedbe dedovanja (ki ostaja pridržan zapuščinskemu sodišču). Zato v tem sporu niso predmet obravnavanja toženkine morebitne pravice kot nujne dedinje ali pravice ostalih nujnih dedičev, pravila o vračunanju v dedne deleže in podobne določbe in kar neutemeljeno uveljavlja revizija.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je preklic darila uveljavljal že zapustnik v tožbi zoper toženko ter je v posledici preklica zahteval od toženke vrnitev darila (zadeva P 143/92). Zakon (Zakon o dedovanju oziroma pravila ODZ, ki so urejala darilno pogodbo) ni določal oblike preklica. Zato je utemeljen sklep, da preklica ni bilo potrebno uveljavljati s tožbo, pač pa se je morala s tožbo zahtevati le vrnitev preklicanega darila (dajatvena tožba), če obdarjenec darila ni vrnil prostovoljno. Zapustnik je tako v omenjeni pravdi P 143/92 postavil le dajatveni zahtevek in zgolj taka tožba je bila predmet (spornega pooblaščenčevega) umika 30.3.1993. Ker je zapustnik z oporoko zapustil tožnici premoženje, katerega vrnitev je po preklicu darila zahteval od toženke in kar vse je zapustnik opisal tudi v oporoki, je tožnica na podlagi spredaj omenjenih predpisov (predvsem 132. člena ZD oziroma pravnih pravil 948 ODZ) legitimirana iztoževati vrnitev darila. Končno njena aktivna legitimacija ni mogla biti sporna še zato, ker je bila obravnavana pogodba mešana (deloma odplačna in deloma neodplačna). V reviziji ponovljen ugovor o tožničini aktivni legitimaciji po povedanem ni utemeljen.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožničin tožbeni zahtevek (na vrnitev darila v zapuščino) utemeljen v materialnopravnih določbah. Presoja utemeljenosti zahtevka, je bila odvisna od ugotovitve, ali ugotovljene okolnosti utemeljujejo zapustnikov preklic darila (pogodbe), ker toženka ni izpolnjevala prevzetih preživninskih in drugih obveznosti do zapustnika. Zadevno dejansko podlago spora je sodišče prve stopnje obširno ugotovilo in jo pravno pravilno presodilo, kar je zatem sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Po ugotovitvah nižjih sodišč je zapustnik zahteval vrnitev darila (enako podlago pa je uveljavljala v tej pravdi tudi tožnica), zaradi toženkine nehvaležnosti in zaradi neizpolnjevanja pogodbe. Toženka je z darilno pogodbo prevzela dolžnost zapustnikovega preživljanja.

Ugotovljeno je bilo, da je zapustnik potreboval pomoč in nego, še posebej po drugem zlomu kolka, da je moral v dom upokojencev, ker dogovorjene pomoči ni dobil od toženke, čeprav v dom ni maral in je silil domov. Čeprav je bilo preživljanje dogovorjeno s pogodbo, toženka od sklenitve pogodbe (1987 dalje pa vse do zapustnikove smrti 1992) z izpolnjevanjem prevzetih obveznosti ni niti začela. Take ugotovitve utemeljujejo sprejeti zaključek, da je zapustnik utemeljeno preklical daritev in da je zato tožbeni zahtevek na vrnitev darila utemeljen. Glede pravne podlage spora je z ozirom na revizijska izvajanja dodati še sledeče: pravna narava pogodbe ni odvisna od njenega naslova ampak njene vsebine. Tako ima darilna pogodba, s katero prednik izroči potomcu svoje premoženje (deloma ali v celoti), hkrati pa si izgovori pravico brezplačnega bivanja v izročeni hiši, dosmrtno oskrbo pri obdarjencu in podobno, kot je to bilo v tem primeru, znaten obseg odplačnosti. Sporna pogodba je glede na svojo vsebino in dejstvo, da je bilo izročeno premoženje takoj zemljiškoknjižno prenešeno na toženko, vsebinsko podobna pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. in naslednjih členih ZD (za katere veljavnost pa je potrebna sodnikova overovitev - 107. člen ZD). Po določilu 111. člena ZD lahko prednik ob izročitvi in razdelitvi premoženja pridrži zase ali za koga drugega med drugim tudi pravico užitka, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. Če potomec zagreši proti njemu veliko nehvaležnost, lahko izročevalec po prvem odstavku 115. člena ZD zahteva od potomca vrnitev danega. Enako pravico ima po drugem odstavku istega člena tudi, če potomec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine oziroma po tretjem odstavku istega člena v drugih primerih, če tako presodi sodišče. Obveznost vrnitve danega premoženja nastopi na podlagi izročevalčevega preklica, kadar je ta utemeljen. Ni utemeljenih pravnih razlogov, da se ne bi navedeni pogoji preklica pogodb in vrnitve izročenega premoženja enako presojali tudi v primerih, ko je prednik z darilno pogodbo izročil obdarjencu svoje premoženje ali del in si izgovoril pravico brezplačnega stanovanja in dosmrtne oskrbe in podobno, obdarjenec pa prevzetih obveznosti zatem ni izpolnjeval in za kakršen primer gre v tem sporu. Sodišča so glede pogojev preklica darilnih pogodb (urejenih v pravilih ODZ, posebno paragraf 948) izoblikovala pestro sodno prakso (katere del je navedlo že sodišče prve stopnje), posebno glede pravnega standarda "velika nehvaležnost." Ugotovljeno zadržanje toženke do zapustnika - kot je bilo ugotovljeno - pa utemeljuje sklep o njeni veliki nehvaleženosti do darovalca.

Na podlagi zgoraj navedenih razlogov ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili in da zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevnih kršitev pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je toženkino revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker tožničin odgovor na revizijo ni prispeval k revizijski odločitvi, je revizijsko sodišče zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).