Jedro

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 2 5 5095219 z dne 28. 11. 2011 in št. 5.095.219 z dne 7. 5. 2012 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal lažja fizična dela, z ročnim dvigovanjem bremen do 7 kg, brez stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice, z občasnim pripogibanjem, brez dela kleče in čepe in le z občasnimi kontakti s strankami, s polnim delovnim časom od 13. 9. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o pravici do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost in njegovi višini odloči s posebno odločbo. Tožniku je naložilo, da se je dolžan v roku 30 dni prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oziroma podredno v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti brez pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedencev glede delazmožnosti tožnika presodilo, da je tožnik invalid III. kategorije, z dodatnimi razbremenitvami, kot mu jih je predhodno priznala že tožena stranka. Hkrati mu je priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi ugotovljene invalidnosti, za katere izpolnjuje pogoje, ker tožena stranka v svojih odločbah o njih ni odločila oziroma ni pravilno odločila.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta nižji sodišči pri priznanju pravic iz naslova preostale delazmožnosti zmotno uporabili 22. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS, št. 71/97). Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost – gostoti zavarovanja, sta zavarovalno dobo pridobljeno v državah pogodbenicah Sporazuma zmotno sešteli. Določba 22. člena Sporazuma omogoča seštevanje zavarovalnih dob v zvezi z vprašanjem dajatev, torej samo v zvezi s pravico do pokojnine in ne tudi pri izpolnjevanju pogojev za priznanje kakšnih drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pogojev za priznanje pravic na podlagi preostale delazmožnosti ni mogoče enačiti s pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot sta to zmotno storili nižji sodišči. Gre za pravice, ki so različne narave in tudi ločeno urejene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Osnovna pravica na podlagi preostale delazmožnosti je pravica do premestitve po 91. členu ZPIZ-1, iz nje pa izhaja pravica do nadomestila za invalidnost. Ker v določbah Sporazuma ni podlage za priznanje pravice do premestitve, tožniku ne gre pravica do nadomestila za invalidnost. Pravice in dajatve na podlagi zmanjšane delovne zmožnosti so vezane na trg dela v Sloveniji in na slovensko delovno pravno zakonodajo. Zato je pravica do nadomestila za invalidnost kot kratkoročna invalidska dajatev podvržena nacionalni zakonodaji in nima mednarodnega elementa. Poleg tega sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje pritožbeni očitek tožene stranke o prekoračitvi tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljen, ne da bi za to navedlo razloge. Bistvena kršitev ni podana, ker sodba sodišča druge stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

8. Tožnik kot invalid III. kategorije na dan nastanka invalidnosti (13. 9. 2011) še ni dopolnil 63 let in zato ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 3. alineje 67. člena ZPIZ-1. Ker v času nastanka invalidnosti tudi ni bil obvezno zavarovan, sta sodišči nižjih stopenj presojali, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto in pravice do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost na podlagi 1. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1. Pri tem sta ugotavljali, ali izpolnjuje minimalne pogoje zavarovalne dobe, določene v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Torej, ali je ob nastanku invalidnosti dopolnil zavarovalno dobo, ki pokriva najmanj 1/3 razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (2. alineja prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1), kar pri tožniku ob starosti 57 let predstavlja 12 let in 4 mesece. Pri tem izračunu sta izhajali iz določbe 22. člena Sporazuma in dobi prebiti v Republiki Sloveniji v trajanju 8 let in v Republiki Hrvaški v trajanju 8 let, sešteli. Ker sta šteli, da je tožnik skupaj dopolnil več kot 16 let zavarovalne dobe in s tem izpolnil pogoj iz druge alineje prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1, sta mu priznali pravico do premestitve na drugo delovno mesto in pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost in ga napotili, da se mora v roku 30 dni prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje (97. člen ZPIZ-1).

9. ZPIZ-1 v 94. členu kot eno izmed pravic, ki izhajajo iz ugotovljene III. kategorije invalidnosti, predvideva tudi pravico do premestitve in pravico do nadomestila za invalidnost. Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica do denarnega nadomestila, ki je torej povezana s kategorijo invalidnosti in tudi delovno pravnim statusom delovnega invalida.

10. Po 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let in ni vključen v obvezno zavarovanje ter če izpolnjuje pogoje zavarovalne dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Že ZPIZ-1 glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti odkazuje na pogoj gostote zavarovalne dobe, ki velja za priznanje pravice do invalidske pokojnine. To pomeni, da mora tožena stranka preveriti, ali zavarovanec ob nastanku invalidnosti izpolnjuje pogoje zavarovalne dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine ter predhodno odmeriti invalidsko pokojnino, da lahko odmeri nadomestilo, saj se višina nadomestila določa v odstotku od invalidske pokojnine, ki bi pripadala ob nastanku invalidnosti (1).

11. Stališče tožene stranke, da 22. člen Sporazuma ne omogoča seštevanja zavarovalnih dob pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje kakšnih drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen pri pravici do invalidske pokojnine, ni utemeljeno. Da se določba 22. člena Sporazuma nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča, saj kot že zgoraj pojasnjeno, ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (2).

12. Revizijske navedbe, da je pravica do premestitve po 91. členu ZPIZ-1 primarna pravica na podlagi preostale delazmožnosti, pravica do nadomestila pa sekundarna in odvisna od priznanja primarne pravice, niso utemeljene. ZPIZ-1 v 1. alineji prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 za zavarovanca, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen, predvideva pravico do nadomestila za invalidnost in te pravice ne povezuje z pravico do premestitve. Tudi višina nadomestila je prav za takšen primer določena posebej, za razliko od višine nadomestila npr. za zavarovanca, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu (tretji odstavek 94. člena ZPIZ-1).

13. Sodišči nižjih stopenj sta tožniku ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije in izpolnjevanju preostalih pogojev utemeljeno priznali tudi pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. 14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VIII Ips 39/2014 z dne 24. 3. 2014. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VIII Ips 68/2014 z dne 2. 9. 2014.