Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevalo stališče, ki ga je v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter dobi, prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, seštelo. Tako je upoštevalo dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 8 let in dobo, prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe. Z dobo v takšnem trajanju je tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. ... z dne 28. 11. 2011 in št. ... z dne 7. 5. 2012 odpravilo in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal lažja fizična dela, z ročnim dvigovanjem bremen do 7 kg, brez stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice, z občasnim pripogibanjem, brez dela kleče in čepe in le z občasnimi kontakti s strankami, s polnim delovnim časom od 13. 9. 2011 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost in njegovi višini odločil toženec s posebno odločbo in da se je dolžan tožnik v roku 30 dni prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oziroma podredno v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine in naložilo tožencu, da je tožniku dolžan povrniti stroške postopka v roku 15 dni v višini 181,78 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97, v nadaljevanju Sporazum) ter določila Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) glede preostale delovne zmožnosti in pogojev za priznanje pravic na tej podlagi. Navaja, da sam Sporazum omogoča v zvezi s pravicami na podlagi invalidnosti inštitut seštevanja zavarovalnih dob s posledično sorazmerno odmero dajatev zgolj v zvezi s pravicami na podlagi izgubljene delovne zmožnosti, tj. v zvezi s pravico do pokojnine. Že sama določba 22. člena Sporazuma izrecno določa, da gre za seštevanje zavarovalnih dob v zvezi z vprašanjem dajatev. Iz Sporazuma ne izhaja, da bi bilo seštevanje zavarovalnih dob namenjeno tudi za izpolnitev pogoja za priznanje kakšnih drugih pravic, kot je npr. pravica do premestitve. Tako sodišče podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kot tožnik ne izpolnjuje pogoja gostote zavarovanja na podlagi slovenske zavarovalne dobe, ni imelo in sicer ne po določbah ZPIZ-1 oziroma po 66. členu v zvezi z 68. členom zakona ter tudi ne po Sporazumu. Mednarodna ureditev po Sporazumu zajema zgolj vprašanje pravic do dajatev, kar pa ne zajema osnovnih pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti. Sklicuje se na judikate Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerih je šlo za interpretacijo določb uredbe (ES) in Uredbe sveta (EGS). Vztraja, da je navedeno potrebno smiselno upoštevati tudi v tem primeru. Ker ni podlage za priznanje pravice do premestitve na podlagi Sporazuma, tudi ni podlage za priznanje oziroma odločanje o pravici do nadomestila za invalidnost. Za sorazmerno odmero nadomestila za invalidnost, pa tudi ni podlage v 25. členu Sporazuma. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Nadalje vztraja, da tožnik tudi ni uveljavljal priznanja pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti oziroma iz naslova III. kategorije invalidnosti, kar pomeni, da gre za odločitev izven okvira tožbenega zahtevka.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in se strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje določene v 66. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja. V 66. členu ZPIZ-1 je določeno, da če ni s tem zakonom drugače določeno, pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in je vključen v obvezno zavarovanje, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo oziroma ni vključen v obvezno zavarovanje, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

V zvezi s citirano določbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let in da ni bil obvezno zavarovan. Zato je potrebno ugotoviti, ali izpolnjuje minimalne pogoje pokojninske oziroma zavarovalne dobe, določene v 2. alinei 68. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Torej, ali je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/3 razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti.

V tožnikovem primeru, je ob upoštevanju, da je invalidnost nastala 13. 9. 2011 in da je na dan nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti, 1/3 t. i. delovnih let (37) predstavlja 12 let in 4 mesece. Te pogoje pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjuje, ne sicer zgolj na podlagi pokojninske dobe prebite v Sloveniji, ampak na podlagi skupne pokojninske dobe prebite v Sloveniji in v Republiki Hrvaški.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev sledilo stališču, ki ga je v identični zadevi opr. št. VIII Ips 68/2014 zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma ter dobi prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški seštelo. Tako je upoštevalo dobo prebito v Sloveniji v trajanju 8 let in dobo prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe.

Z dobo v takšnem trajanju je tožnik nedvomno izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je dodatno pravilno štelo, da ima tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je na voljo slovenskemu Zavodu za zaposlovanje oziroma trgu dela v Sloveniji ter tožniku utemeljeno priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto ter odločilo, da bo o sorazmernem delu nadomestila za invalidnost, toženec odločil s posebno odločbo.

Pogoji glede dopolnjene pokojninske oziroma zavarovalne dobe, se ne glede na to, ali predstavljajo podlago za priznanje pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, nanašajo na pogoje določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Gre torej v vsakem primeru za en sam in isti pogoj in podlago v 22. členu Sporazuma za seštevanje pokojninske oziroma zavarovalne dobe obeh pogodbenic, sama pravica oziroma dajatev pa se odmeri na podlagi pokojninske oziroma zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji.

Glede na vse obrazloženo in ker je neutemeljen pritožbeni očitek, da za odmero sorazmernega dela nadomestila za invalidnost ni podlage in da je bilo odločeno preko tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obenem je v skladu z določbo 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.