Jedro

Ker pravica do vrnitve premoženja v naravi oziroma v obliki nadomestne nepremičnine ni pravica, izražena v denarni vrednosti, v tem delu ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 pa tudi ni izpolnjen v delu, v katerem prereka višino priznane odškodnine, saj dovoljenosti v tem delu ne more izkazovati z zneskom odškodnine, ki je priznan z izpodbijano odločbo upravnega organa. Koliko pa naj bi znašala sporna vrednost, to je znesek odškodnine, ki jo s tem pravnim sredstvom še uveljavlja, pa revident, ki glede tega nosi trditveno in dokazno breme, ne opredeli.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ptuj z dne 28. 8. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 18. 1. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta med drugim odločil, da pokojnima upravičencema A. A. in B. B. za tam navedene nepremičnine pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v skupnem znesku 51.494,72 DEM.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Revident vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta utemeljuje z zneskom odškodnine v obveznicah SOD v znesku 51.494,72 DEM, kar znaša 26.329,24 EUR, priznano z izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Z revizijo sicer uveljavlja vrnitev premoženja v naravi oziroma v obliki nadomestnega zemljišča, prereka pa tudi višino odškodnine, saj meni, da je prenizko ocenjena.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče, ki v navedeni odločbi še navaja, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Ker torej pravica do vrnitve premoženja v naravi oziroma v obliki nadomestne nepremičnine ni pravica, izražena v denarni vrednosti, v tem delu ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 pa tudi ni izpolnjen v delu, v katerem prereka višino priznane odškodnine. V tem delu namreč sporne vrednosti ne more izkazovati z zneskom odškodnine, ki je priznan z izpodbijano odločbo upravnega organa, saj v tem delu priznana odškodnina na predstavlja sporne vrednosti. Koliko pa naj bi znašala sporna vrednost, to je znesek odškodnine, ki jo s tem pravnim sredstvom še uveljavlja, pa revident, ki glede tega nosi trditveno in dokazno breme, ne opredeli.

9. Glede na navedeno v tej zadevi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zelo hude posledice utemeljuje z navedbo, da izpodbijana odločitev posega v njegove ustavno priznane pravice do vrnitve zaplenjenega premoženja. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010. 11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.