Jedro

Vrnitev nadomestnih nepremičnin je možna samo na podlagi sporazuma, kar pomeni, da v primeru, ko sporazuma ni, organ brez izrecne privolitve strank ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana.

Izrek

Tožbi se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da je Slovenska odškodninska družba zavezanka za plačilo odškodnine pokojni upravičenki A.A. in pokojnemu upravičencu B.B. v obliki obveznic v skupni vrednosti 51.494,72 DEM oziroma za vsakega eno polovico tega zneska za tam navedene nepremičnine (1. točka izreka); da je zavezanka dolžna izročiti obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe skrbniku za poseben C.C. (2. točka izreka) in da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno in po upravičeni osebi in da se nanaša na podržavljeno premoženja B.B. in A.A. Pravni temelj podržavljenja je 2. točka 3. člena ZDen. Povzema potek dosedanjega denacionalizacijskega postopka, v zvezi s podržavljenim premoženjem oziroma nepremičninami, ki so predmet izreka te odločbe pa ugotavlja, da jih zaradi ovir ni možno vrniti v naravi. Ker so pravni nasledniki zahtevali odškodnino in to v obliki nadomestne nepremičnine (solastniški delež na parceli 849/9 k.o. …), so bili s strani upravnega organa napoteni na sklenitev sporazuma za nadomestno zemljišče na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ker sporazum s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov ni bil dosežen in ker je pravni naslednik upravičencev D.D. v vlogi z dne 7. 1. 2009 navajal, da se naj upravičencema dodeli odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za tisto premoženje za katero so ovire glede vračanja v naravi, podrejeno pa je še vedno vztrajal pri nadomestnem zemljišču, je bilo na podlagi poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju z dne 6. 7. 2009 odločeno tako kot izhaja iz izreka te odločbe. Upravni organ pri svoji odločitvi ni upošteval pripombe D.D., ki zadeva višino izračuna odškodnine in se pri tem skliceval na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da vztrajanje pri določitvi odškodnine po tržni vrednosti nasprotuje določbi 44. člena ZDen. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo št. 490-64/2010/2 z dne 18. 1. 2011. V obrazložitvi povzema pritožbene ugovore tožnika, ki se nanašajo na to, da bi moral biti upravičenec le B.B., na vračilo denacionaliziranih zemljišč v obliki nadomestnih zemljišč, predvsem zemljišča parcelna št. 849/9 k.o. … in ugovore glede izračuna višine odškodnine, kot tudi pritožbene ugovore v zvezi z nerešenim zahtevkom glede vračila premoženja upravičencev na deležih E. in G. in na deležu nekdanje E v Ptuju ter glede sporazum za dodelitev parcelne številke 849/9 k.o. …. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da ni bilo v celoti odločeno o zahtevku vloženem dne 7. 12. 1993, kar pa ne pomeni, da je bilo to s to odločbo odločeno tudi o zahtevkih podanih v drugih zahtevah, torej o zahtevkih ki se nanašajo na G. in F. Kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da bi moral biti upravičenec do vrnjenega premoženja le B.B., saj je iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo št. 57/46 z dne 21. 3. 1946 razvidno, da je bilo z njo podržavljeno premoženje tako B.B. kot A.A. in sicer vsakemu do ene polovice, enako pa izhaja tudi iz zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov za zemljiškoknjižni vložek št. 331 k.o. …, št. 204 k.o. …, št. 323 k.o. …, ter št. 34, 241 in 171 vse k.o. …. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ptuju št. J 167/48 z dne 9. 9. 1954 pa je razvidno, da sta bila upravičencema dodatno podržavljeni še parceli v zemljiškoknjižnem vložku št. 138 k.o. …. Glede oblike zahtevka pritožbeni organ ugotavlja, da so za predmetne parcele vlagatelji šele na ustni obravnavi dne 3. 7. 2007 zahtevali vrnitev v obliki nadomestnega zemljišča. Iz vlog pritožnika z dne 13. 2. 2008 pa je razvidno, da je zahteval za zemljišče, ki jih ni možno vrniti v naravi nadomestno zemljišče in sicer parcelno št. 849/9 k.o. …, podrejeno pa odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Glede na to, da je tudi pooblaščenec vlagatelja H.H. dne 23. 9. 2007 postavil zahtevek za odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, je brezpredmetno, če je tožnik kasneje spet zahteval le odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da niso izkazane ovire za vrnitev parcel v naravi, saj so vse sedanje parcele, ki so predmet izpodbijane odločbe, v lasti fizičnih oseb in je zato podana ovira za njihovo vrnitev v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe vezane na sklenitev sporazuma v obliki nadomestnega zemljišča. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da do sklenitve sporazuma za nadomestno zemljišče ni prišlo. (odgovor Državnega pravobranilstva, zunanjega oddelka na Ptuju z dne 14. 1. 2008 in dopis Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 21. 3. 2008). Pritožniku je bilo pojasnjeno, da organ prve stopnje ne more izdati odločbe za nadomestno zemljišče brez predhodno sklenjenega sporazuma in ne prisiliti strank k sklenitvi sporazuma za nadomestna zemljišča. Je pa dolžan izdati odločbo za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč, če vsi pravni nasledniki upravičencev in Sklad sklenejo sporazum. Glede pritožbene navedbe, da pri izračunu vrednosti zemljišč organ prve stopnje ne bi smel uporabiti vrednosti 3,94 DEM na m2, glede na to da predpis določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč v skladu z Odlokom prilagaja spremenjenim razmeram (5. člen Odloka) tožbeni organ pojasnjuje, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dopisom št. 490-41/2008/3 z dne 23. 10. 2009 pojasnilo, da je bilo na podlagi spremljanja podatkov o tržni ceni kmetijskih zemljišč ugotovljeno, da razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišč, ugotovljeno po Odloku, ni večji od 10 % in zato ni razloga, da bi se izhodiščna vrednost zemljišča spreminjala.

Tožnik s tožbo kot tudi v njeni dopolnitvi ponavlja pritožbene ugovor glede tega, da denacionalizacijski zahtevek ni bil rešen v celoti in sicer ni bil rešen glede vračila da deležu E. in G. in na deležu nekdanje F. Prav tako ponavlja, da bi moralo biti premoženje vrnjeno v celoti samo B.B. in ponovno navaja kot dokaz odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, ki jo je v upravnem postopku predložil kot nov dokument in iz katere izhaja, da naj bi bilo vse premoženje odvzeto le B.B. Ne soglaša niti z odločitvijo, da je bilo vse premoženje vrnjeno v obliki obveznic SOD in ne v obliki nadomestnega zemljišča na deležu parcelne št. 849/9 k.o. …. Po mnenju tožnika bi moral na podlagi veljavne zakonodaje, v primeru, ko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne podpiše sporazuma, upravni organ sam odločiti v korist pokojnih upravičencev, saj ima mandat, da v zadevi odloči kljub kljubovanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Ponavlja tudi pritožbene navedbe glede tržne cene na zemljišču 849/9 k.o. …. Prav tako niso bile obravnavane pripombe dane na ustni obravnavi dne 7. 10. 2009. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prizadete stranke v tem upravnem sporu na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Upravna organa prve in druge stopnje sta navedla tudi pravilne razloge s katerimi sta utemeljila izpodbijano odločitev. Tožena stranka pa je tudi pravilno in izčrpno odgovorila na vse pritožbene ugovore. Ker jih tožnik ponavlja tudi v tožbi in ker sodišče z razlogi, s katerimi je drugostopni organ te ugovore kot neutemeljene zavrnil, soglaša, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, Ur. list RS, št. 98/2011-odl. US). Glede tožbenih ugovorov o višini oziroma napačno izračunani višini odškodnine pa sodišče pojasnjuje, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru 44. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, na kar nakazuje 5. člen Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo (Odlok, Ur. List RS 16/92 in 21/92), ki nalaga pristojnemu ministrstvu spremljanje tržne cene zemljišč. Kot je navedla tožena stranka v obrazložitvi drugostopne odločbe, je iz pisnega pojasnila Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-41/2008/3 z dne 27. 10. 2009 razvidno, da je na podlagi spremljanja podatkov o tržni ceni zemljišč ugotovljeno, da razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča ugotovljena po Odloku, ni večja od 10 % in zato ni razloga, da bi se izhodiščna vrednost zemljišča spremenila. Glede na navedeno je zato izračun, ki temelji na izhodiščni vrednosti 3,94 DEM na m2 tudi po presoji sodišča pravilen. V zvezi s tožbenim ugovorom, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o zahtevku glede vračila na deležu nekdanje F. in F. - G., pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da se v zvezi s tem zahtevkom vodi drug postopek, to pa dokazujejo tudi k tožbi priložene listine (sklep Upravne enote Ptuj št. 435-1/2002/64 (04059) z dne 6. 2. 2006, da se tožniku prizna lastnost stranke v postopku denacionalizacije premoženja G., dopis Upravne enote Ptuj št. 435-1/2002-126 (04059) z dne 24. 12. 2008, s katerim je bila odstopljena pritožba tožnika zoper odločbo Upravne enote Ptuj št. 435-1/2009-123 (04059) z dne 24. 11. 2008 v zadevi obnove postopka vračanja zadružnega premoženja H. in I., ki jo je vložil tožnik) in zato ta tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrača. Tožnik v tožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da bi moral upravni organ v primeru, ko s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov ni bil sklenjen sporazum glede vračila nadomestne nepremičnine kot odškodnine, sam odločiti o vrnitvi premoženja v tej obliki. Iz določbe tretjega odstavka 42. člena ZDen namreč izhaja, da se v primeru, ko nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da je vrnitev nadomestnih nepremičnin možna samo na podlagi sporazuma in da če sporazuma ni, organ brez izrecne privolitve strank ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana. V obravnavani zadevi pa iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila zahtevana vrnitev premoženja v obliki vrednostnih papirjev oziroma obveznic.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1.