Jedro

Materialnopravno zmotno je delavcu, ki se pri delu na višini ne priveže, čeprav bi to mogel storiti, avtomatično naprtiti prispevek k nastanku škode oziroma njenemu povečanju. V prvi vrsti zato, ker je treba k razlogom za razbremenitev odgovornosti subjekta, ki odgovarja na podlagi pravil o odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne (stvari ali) dejavnosti, vselej pristopati restriktivno in temu primerno previdno. Poleg tega tožnik v tej pravdi ni uveljavljal le objektivne odgovornostne podlage, zatrjeval je tudi krivdno ravnanje toženca. Za izvitje iz primeža subjektivne odgovornosti pa v konkretnem primeru ni moglo biti dovolj zgolj dejstvo, da je bil tožniku varnostni pas kritičnega dne dan na razpolago. Toženec bi kot delodajalec moral poskrbeti tudi za to, da bi tožnik s pasom dejansko znal manipulirati in da bi ga na dan škodnega dogodka uporabil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje .

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženca zavezalo k plačilu 2.250 EUR

odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska. Presodilo je, da je toženec, sicer pogodbeni izvajalec gradbenih del na višini in tožnikov delodajalec, objektivno odgovoren za nastalo škodo, obenem pa je tožnikovo opustitev uporabe varnostnega pasu ovrednotilo s 50 % oprostitvijo odgovornosti. Ugotovilo je, da je tožnik v času škodnega dogodka varnostni pas imel na voljo, vendar ga ni uporabil. 2. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodbo sodišča prve stopnje, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo in tako spremenilo prvostopenjsko sodbo sodišča, da je prisojeni znesek zadoščenja zvišalo na 4.000 EUR (tožniku je priznalo dodatno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnik v reviziji sodbo sodišča druge stopnje izpodbija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče z odločitvijo o 50 % oškodovančevem prispevku napačno uporabilo materialno pravo. Zgolj ugotovitev, da bi se lahko privezal z varnostnim pasom, ki ga je imel na voljo, a ga ni uporabil, po njegovem za takšno presojo ne zadošča. Ni namreč jasno, za kakšen varnostni pas je šlo, kako bi ga moral uporabiti, ali ga je sploh znal uporabiti in na kakšen način naj bi mogel prav ta varnostni pas preprečiti poškodbo. Vse te pomanjkljivosti je izpostavil že v pritožbi, kjer je med drugim navedel tudi, da ni relevantno, ali je imel varnostni pas na voljo ali ne, temveč ali ga je znal uporabiti, pomembno pa je tudi dejstvo, da mu delovodja oziroma skupinovodja, ki je bil v času škodnega dogodka prisoten, ni preprečil dela brez varnostnega pasu. Če je sodišče kot odločilno štelo okoliščino, da ni uporabljal varnostnega pasu, bi moralo presoditi tudi, na kakšen način je to vplivalo na nastanek škode, saj mora biti tudi pri ugotavljanju eventualnega prispevka podana vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo oškodovanca in nastalo škodo. Sodišče druge stopnje se do teh navedb ni opredelilo, s čimer mu je odvzelo možnost sodelovati v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (23. člen Ustave RS). Zapisalo je le, da prvostopenjsko sodišče tožniku ni naprtilo prispevka zaradi nepravilne uporabe varnostnega pasu, ampak zaradi neuporabe, četudi je logično, da če nekdo ne zna uporabljati varnostnega pasu, tega tudi ne more uporabljati v skladu z njegovim namenom. Vsekakor je 50 % delež odgovornosti, nadaljuje, za neuporabo pasu bistveno previsok, kot tak pa tudi v nasprotju s sodno prakso. Ne strinja se tudi z višino odškodninske odmere. Odškodnine za vse tri uveljavljane oblike nepremoženjske škode so precej prenizke, znašati bi morale najmanj 8.000 EUR (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), 4.172,93 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem) in 2.086,46 EUR (za strah).

4. Toženec v odgovoru na revizijo meni zlasti, da se z revizijo »pod krinko« revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Bistvo revizijskih očitkov je mogoče strniti v stališče, da sta sodišči z razčiščevanjem temelja tožbenega zahtevka, zlasti z odločitvijo o tožnikovem prispevku k temu, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, opravili prehitro in prelahkotno ter tako toženca polovično razbremenili odškodninske odgovornosti na podlagi pravzaprav ene same dejanske ugotovitve, tj. da je imel tožnik (pri delu) na voljo varnostni pas, vendar ga ni uporabljal. Revizijsko sodišče s tem soglaša. 8. Materialnopravno zmotno je delavcu, ki se pri delu na višini (tožnik je med razstavljanjem gradbenega odra padel na tla z višine približno 2 m) ne priveže, čeprav bi to mogel storiti, avtomatično naprtiti prispevek k nastanku škode oziroma njenemu povečanju. V prvi vrsti zato, ker je treba k razlogom za razbremenitev odgovornosti subjekta, ki odgovarja na podlagi pravil o odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne (stvari ali) dejavnosti, vselej pristopati restriktivno in temu primerno previdno.(1) Tak pristop pa avtomatizme, kot je opisani, izključuje že pojmovno. Poleg tega tožnik v tej pravdi ni uveljavljal le objektivne odgovornostne podlage, zatrjeval je tudi krivdno ravnanje toženca. Za izvitje iz primeža subjektivne odgovornosti pa v konkretnem primeru ni moglo biti dovolj zgolj dejstvo, da je bil tožniku varnostni pas kritičnega dne dan na razpolago. Toženec bi kot delodajalec moral poskrbeti tudi za to, da bi tožnik s pasom dejansko znal manipulirati in da bi ga na dan škodnega dogodka uporabil.(2) Zadnje ima še toliko večjo težo, ker smejo v skladu s 75. členom Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik) postavljati oziroma razstavljati gradbene odre samo za to strokovno izurjeni delavci, ki morajo biti za povrh ves čas pod nadzorom (točno za to) določene strokovne osebe na gradbišču, tožnik pa je za toženca, ugotovljeno, opravljal le delo pomožnega gradbenega delavca.(3)

9. Kot revizija utemeljeno opozarja, ne o teh (ali je toženec ravnal tako ali ne, torej ali je zadostil dolžnim standardom skrbnosti ali ne) ne o drugih za razsojo pomembnih vprašanjih v sodbah nižjih sodišč ne najdemo pravzaprav ničesar. Njun zadevni dejanski substrat poleg že omenjene ugotovitve o neuporabi varnostnega pasu, ki je bil na voljo, obsega vsega dve pravno pomembni dejanski ugotovitvi: da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in da je dela pomožnega gradbenega delavca na odrih gradbišča v B. pred škodnim dogodkom opravljal že kakih 15 do 20 dni. Vendar to za odločitev o prispevku k nastanku oziroma povečanju škode (eventualno pa tudi o višini prispevka) ne zadošča. Tudi med oškodovančevo neskrbnostjo in škodnim dogodkom oziroma obsegom nastale škode mora namreč obstajati pravnorelevantna vzročna zveza. V zvezi s slednjo sta sodišči spregledali predvsem, kaj je tožnik v kritičnem trenutku počel na gradbenem odru več kot dva metra visoko. Ni delal tistega, kar gradbeni delavci običajno počnejo, ko (dolžno pripeti ali ne) stoječ na gradbenem odru opravljajo gradbena dela na višini, pač pa je bil na višino poslan, da bi oder razstavil. Ali je bil za to opravilo posebej izurjen (že omenjeni 75. člen Pravilnika), kam bi se bil moral v takem primeru, tj. ko je delo usmerjeno v to, da je odra iz trenutka v trenutek manj, pripeti oziroma kam bi bil moral namestiti varnostni pas, da bi ga ta mogel obvarovati pred eventualno škodo (ali vsaj privesti do manjše škode), in ali bi bilo tak namen (preprečitev, zmanjšanje škode) v danih okoliščinah sploh mogoče doseči, je torej za zadevo še kako pomembno. Zato so revizijske navedbe o tem, da tožnik o ravnanju z varnostnim pasom ni bil ustrezno, zadovoljivo poučen, da prisotni delovodja (skupinovodja) ni poskrbel, da bi se tožnik v konkretnih okoliščinah s pomočjo pasu ustrezno zavaroval, in da niti ni jasno ali bi pas, tudi če bi bil nameščen, sploh lahko obvaroval tožnika pred (tolikšno) škodo, dobro merjene in vsebinsko utemeljene.

10. Ker se sodišči z nobeno od izpostavljenih pravno pomembnih okoliščin v dosedanjem teku pravde nista ukvarjali, četudi bi se bili glede na razpoložljivo procesno gradivo mogli in morali, je odločitev o tožnikovem prispevku in posledično njegovi višini preuranjena. Na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato revizijsko sodišče moralo reviziji ugoditi, razveljaviti sodbi obeh nižjih sodišč in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 863. Op. št. (2): Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010. Op. št. (3): Glej sodbo sodišča prve stopnje, str. 2.