Jedro

Ustavno sodišče Republike Slovenije je že presojalo ustavnost določbe 246. člena ZUJF z vidika diskriminacije na podlagi starosti. Presodilo je, da taka ureditev ni v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti kot osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS. Zato revizijsko sodišče ne more pritrditi zatrjevani neustavnosti določbe 246. člena ZUJF.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. 05/339 z dne 1. 8. 2012 in njegov reparacijski ter reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da naj bi sodišče zmotno presodilo, da delodajalcu v primeru prenehanja delovnega razmerja po 246. členu Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadaljnji) ni treba preverjati in dokazovati možnosti ohranjanja zaposlitve. Sodišče naj se v sodbi ne bi opredelilo do dejstva, da je bil sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke neobrazložen, čeprav bi moral biti. Tretji odstavek 246. člena ZUJF predvideva možnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato naj bi bil delodajalec dolžan preveriti možnosti nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem in obrazložiti svojo odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Opozarja na neustavnost določbe 246. člena ZUJF. Tožena stranka naj ne bi dokazala, da tožnik ni bil diskriminiran glede na sodelavca dr. D. S. in dr. I. G., ki sta bila prav tako upokojena po ZUJF, vendar pa na podlagi civilnih pogodb nadaljujeta sodelovanje s toženo stranko, kar tožniku ni bilo omogočeno. Sodišče bi moralo preverjati, ali je bil s prenehanjem delovnega razmerja tožnika moten delovni proces, saj bi v tem primeru, na podlagi tretjega odstavka 246. člena ZUJF, tožena stranka s tožnikom morala nadaljevati delovno razmerje. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja naj ne bi bilo razvidno, kdo ga je izdal, poleg tega pa naj bi rektor v celoti prepustil odločitev dekaniji, namesto, da bi o zadevi presodil sam.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil tožnik od 21. 1. 2011 dalje zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas. Dne 31. 5. 2012 je začel veljati ZUJF, ki je v prvem odstavku 246. člena določil, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona (drugi odstavek 246. člena ZUJF). Na podlagi teh določb je tožena stranka dne 1. 8. 2012 tožniku izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že presojalo ustavnost določbe 246. člena ZUJF z vidika diskriminacije na podlagi starosti v zadevi U-I-146/12. Ugotovilo je, da navedena določba zasleduje ustavno dopustne cilje (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna, vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o sposobnosti zaposlenega za opravljanje dela po določeni starosti), ukrep pa naj bi bil tudi primeren, nujen in sorazmeren. Presodilo je, da taka ureditev ni v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti kot osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Zato revizijsko sodišče ne more pritrditi zatrjevani neustavnosti določbe 246. člena ZUJF. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUSTS, Uradni list RS 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna.

10. Delodajalec mora pri odločitvi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUJF upoštevati zakonske pogoje in ugotoviti, ali konkretni javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1). Tretji odstavek 246. člena ZUJF določa, da javnemu uslužbencu pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Gre za možnost (ne pa obveznost delodajalca), da z javnim uslužbencem izjemoma (zaradi zagotovitve nemotenega dela) nadaljuje delovno razmerje. Presoja okoliščin in potreb delovnega procesa je v izključni pristojnosti delodajalca in temu ni mogoče naložiti, da mora z javnim uslužbencem skleniti dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja.

11. Sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka izdala tožniku, je obrazložen. Razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku je podan v 246. člena ZUJF, ta razlog pa je tožena stranka v obrazložitvi sklepa tudi navedla. ZUJF predstavlja specialno in kasnejšo ureditev glede na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), zato se v obravnavani zadevi ne morejo upoštevati morebitne drugačne določbe ZDR. Kakor sta pravilno ugotovili nižji sodišči je sklep izdala tudi pooblaščena oseba - rektor oziroma po njegovem pooblastilu prorektor U. Pri tem izdajatelj sklepa ni izražal svoje lastne volje, ampak je zgolj izvrševal zakon, kar je bil dolžan storiti.

12. Tožnik v reviziji še navaja, da tožena stranka na podlagi civilnopravnih pogodb še naprej sodeluje z dr. D. S. in dr. I. G., ki sta bila prav tako upokojena po ZUJF. Po njegovem mnenju naj bi ga tožena stranka diskriminirala, ker je zoper njo vložil tožbo. Ravnanje tožene stranke ne pomeni kršitve 6. člena ZDR (prepoved diskriminacije) niti kršitve 49. člena Ustave RS. Dr. D. S. in dr. I. G. namreč s toženo stranko nista ostala v delovnem razmerju, ampak z njo sodelujeta na podlagi civilnopravnih pogodb. Zato tožnik v razmerju do navedenih oseb ni mogel biti diskriminiran niti kot morebitni upravičenec do ohranitve zaposlitve po tretjem odstavku 246. člena ZUJF (tožena stranka ju ni zaposlila) niti kot delavec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi (obema je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na enak način kot tožniku).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji).