Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2012 kot nezakonit in da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja in mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga pozvati nazaj na delo in ga na A. fakulteta na delovno mesto „visokošolski učitelj“ v naziv redni profesor, šifra DM: ..., ga z dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač in regresov za letni dopust, ki bi jih prejemal, če bi delal, odvesti in plačati davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač in regresov ter mu izplačati tako dobljene neto zneske, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno materialno pravno stališče, da delodajalcu v primeru situacije iz 246. člena ZUJF ni potrebno preverjati in dokazovati možnosti ohranjanja zaposlitve. Obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po mnenju tožnika nujna, da ima delavec učinkovito pravno sredstvo, saj sicer ne more učinkovito izpodbijati odločitve delodajalca o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev odločitve o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi je po načelu pravne varnosti tudi ustavno določena v 49. in 66. členu Ustave RS. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 246. člena ZUJF je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-146/2012 zapisalo, da ne gre za prenehanje ex lege, pač pa se delovno razmerje prekine s sklepom delodajalca. Glede na to, da tretji odstavek 246. člena ZUJF predvideva možnost nadaljevanja delovnega razmerja, tožnik meni, da delodajalca veže zakonska zahteva po preverjanju možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom in s tem mora biti povezana tudi obrazložitev izdanega sklepa. Pomanjkljiva obrazložitev bi omogočila delodajalcu, da bi lahko popolnoma arbitrarno odločal o tem, ali bo delavca obdržal na delu za zagotovitev nemotenega delovnega procesa ali ne. Sodišče se do navedenih argumentov tožnika ni opredelilo argumentirano, ampak zgolj dogmatično s kratkim povzetkom obrazložitve sklepa tožene stranke. Za to so podane bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede zatrjevane diskriminacije, na katero je tožnik jasno opozoril v 10. točki pripravljalne vloge, glede na ustaljeno sodno prakso, da zadostuje, da delavec določno zatrjuje diskriminacijo, dokazno breme pa je na delodajalcu. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-156/12 zapisalo, da odločitev delodajalca o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z javnim uslužbencem po 188. in 246. členom ZUJF pomeni sui generis prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo kot možnost predvideva Zakon o delovnih razmerjih. Na podlagi navedene obrazložitve Ustavnega sodišča RS, bi sodišče moralo pri presoji in razlagi instituta iz 246. člena ZUJF analogno uporabiti določbe ZDR, ki govorijo o obveznosti delodajalca pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in to obveznost še nadgraditi. Če pri odpovedi iz poslovnega razloga, sodišče ne preverja ekonomske racionalnosti delodajalčeve odločitve in dejanskih ekonomskih posledic, spremembe delovnega procesa, se tožnik zavzema, da bi v primeru odpovedi po 246. ali 188. členu ZUJF moralo preverjati posledice v delovnem procesu, saj je to inherentno pojmu „motnje v delovnem procesu, o katerem govori zakon v sintagmi“ nemoten delovni proces. Tožnik tudi meni, da je odpoved nezakonita, ker sodišče ni moglo presoditi, kdo je sklep dejansko izdal, glede na to, rektor, prof. dr. B.B. ter njegov pooblaščenec nista vsebinsko nič presojala tožnikove situacije, torej ne le, da ni razvidno, kdo je sklep dejansko izdal, še več, tisti, ki naj bi sklep pooblaščen izdati, sploh ni opravil presoje dejanske situacije, temveč je to prepustil nekomu, ki za to ni bil pooblaščen. Tožeča stranka se tudi ne strinja z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-146/12 in v konkretnem primeru vztraja pri protiustavnosti 246. člena ZUJF ter se predvsem strinja z ločenimi mnenji, ki so ga podale sodnice dr. C.C., dr. D.D. in dr. E.E.. Po mnenju sodnic ukrep ni sorazmeren in je pretiran poseg v temeljne pravice javnih uslužbencev. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ali spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sklep, s katerim je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, na podlagi 246. člena ZUJF, ustrezno obrazložen in da tožene stranke ni vezala zakonska zahteva po preverjanju možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, ampak se mora tožena stranka ravnati po določilih zakona, ki odreja takšen način prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je preverila, če je delo tožnika neizogibno potrebno za zagotovitev nemotenega delovnega procesa ter ugotovila, da je na fakulteti več mladih sodelavcev, ki so habilitirani za ustrezno področje in ker so tako obstajale možnosti, da te zaposlene prerazporedijo na delo, ki ga je opravljal tožnik, posledično na članici ni bila izkazana potreba po delu tožnika za zagotovitev nemotenega delovnega procesa. Trditve tožnika, da je bil diskriminiran glede na docent dr. F.F. in prof. dr. G.G. pa tožena stranka izpostavlja, da gre za navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 2. 2011 dalje in pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za opravljanje del na delovnem mestu „visokošolski učitelj“ v nazivu redni profesor matematike. Tožnik je dne 31. 5. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je tožnika 4. 7. 2012 pisno obvestila o izpolnjevanju pogojev za upokojitev na podlagi določb Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF - Ur. l. RS, št. 40/2012) in dne 1. 8. 2012 je tožena stranka tožniku izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V sklepu je tožena stranka navedla, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa in da ima tožnik pravico do odpravnine.

ZUJF v 246. členu podrobno ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi in se nanaša na tiste javne uslužbence, ki so na dan uveljavitve ZUJF, to je 31. 5. 2012 izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99).

Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Ur. l. RS, št. 107/2013) med drugim presojalo tudi skladnost 246. člena ZUJF z določbami Ustave RS. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS določba 246. člena ZUJF le v delu, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnik ne more sklicevati na protiustavnost in diskriminatornost določbe 246. člena ZUJF in posledično na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz podatkov ZPIZ z dne 26. 6. 2012 izhaja, da je tožnik na dan uveljavitve ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in so bili zato izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 246. člena ZUJF za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, na podlagi določil 246. člena ZUJF in tožniku je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi dokončnega sklepa. Glede na navedeno je sklep, ki ga je izdala tožena stranka tožniku dne 1. 8. 2012 zakonit. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da bi moralo sodišče pri presoji in razlagi instituta 246. člena ZUJF analogno uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki govorijo o obveznosti delodajalca pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in te obveznosti še nadgraditi. V konkretnem primeru tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF. Zato tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določb Zakona o delovnih razmerjih, ki govorijo o obveznosti delodajalca pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZUJF jasno definira, kdaj tožniku preneha delovno razmerje in sicer določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa. Zoper sklep je dovoljena tožba na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da bi moralo sodišče preveriti, ali delovni proces pri toženi stranki poteka nemoteno oziroma je po mnenju tožnika moten, ker ga sedaj opravljajo delavci z manj referencami, kot jih je imel tožnik. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da ne dvomi v resničnost navedb in izpovedi tožnika o njegovem dolgoletnem, visokostrokovnem in požrtvovalnem delu pri toženi stranki, vendar pa sodišče ni pristojno presojati odločitev delodajalca, razen če gre za kršitev pravic in zlorabo posameznih delovnopravnih institutov, česar pa sodišče v sporni zadevi ni ugotovilo.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v pristojnosti delodajalca, da organizira dela v skladu s svojimi potrebami in finančnimi zmožnostmi in svojo organizacijo in število zaposlenih lahko tudi spreminja, tudi z namenom zniževanja stroškov dela, kot je bilo to tudi v konkretni situaciji. Iz skladnih izpovedi rektorja tožene stranke, prof. dr. B.B. in priče, prof. dr. H.H. izhaja, da je bila pri toženi stranki težka finančna situacija v času izdaje izpodbijanega sklepa in je ZUJF kot interventni zakon posegel v številne predpise in tudi v že pridobljene in pričakovane pravice delavcev. Po odločitvi Ustavnega sodišča RS 246. člen ZUJF ni protiustaven in je dopusten cilj za poseg v pravico starejših javnih uslužbencev do nediskriminacijskega obravnavanja za zagotovitev vzdržnosti javnih financ in zmanjšanje sredstev za maso plač v javnem sektorju, zagotovitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev, nujen in sorazmeren v ožjem smislu ter ustavno dopusten, zato je neutemeljeno zatrjevanje tožnika, da gre za nesorazmerni ukrep. Pri tem se tožnik ne more uspešno sklicevati na ločena mnenja, ki so jih podale tri sodnice k navedeni ustavnosodni odločbi, saj je glede ustavnosti člena 246 ZUJF sodišče vsekakor vezano na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-146/12 z dne 17. 12. 2013. Pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik diskriminiran glede na docent. dr. F.F. in prof. dr. G.G., pa gre za navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku, kar pa je nedopustno, saj gre za nedopustne pritožbene novote.

V zvezi z navajanjem tožnika, da vztraja pri protiustavnosti 246. člena ZUJF in da mora izkoristiti vsa razpoložljiva nacionalna pravna sredstva, da bo lahko svoje pravice uveljavljal pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki lahko odloči drugače kot Ustavno sodišče RS, pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je ESČP v zadevah C-159/10 in C-160/10 Puchs in Köhler in zadevi C-411/05 Palacios de la Villa razložilo, da evropsko pravo ob določenih pogojih ne nasprotuje obveznemu upokojevanju delavcev (podobno tudi zadeva C-45/09 oziroma združeni zadevi C-250/09 in C-268/09). Torej določba 246. člena ne nasprotuje Direktivi 2006/54/ES in Direktivi Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da so sicer neutemeljene tožnikove trditve, da je tožena stranka ravnala arbitrarno, ker nekaterim javnim uslužbencem pogodba o zaposlitvi ni prenehala. Zakonodajalec je lahko uredil prenehanje pogodbe o zaposlitvi tudi v ZUJF, tožena stranka pa je imela v tretjem odstavku 246. člena ZUJF tudi podlago, da je ob izpolnjevanju določenih zakonskih pogojev lahko nadaljevala delovno razmerje z nekaterimi javnimi uslužbenci, za katere bi sicer lahko veljala določba v drugem odstavku 246. člena ZUJF.

Pritožbeno sodišče na preostale tožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.