Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je kot poklicni voznik kršil cestno prometne predpise, kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav zaradi tega ni bil sprožen postopek zaradi prekrška, mu je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2007 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 10. 7. 2007, temveč še vedno traja, tožena stranka pa mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 10. 7. 2007 dalje in ga pozvati nazaj na delo ter mu plačati plačo in razliko v plači za ves čas od prenehanja delovnega razmerja ter razliko v plači od 1. 6. 2008 do ponovne zaposlitve s pripadki. Zavrnilo je tudi plačilo stroškov postopka in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni tako, da zahtevku ugodi, v delu dajatvenega zahtevka pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je bil presenečen nad sodbo sodišča prve stopnje, saj je bil najprej prepričan, da je bil konstrukt zgolj postopek tožene stranke, sedaj pa je prepričan, da je tudi sodba sodišča prve stopnje konstrukt. V pisni obdolžitvi z dne 4. 6. 2007 je tožena stranka navedla kršitev iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil s tem, da je kljub večkratnim opozorilom zaradi nespoštovanja pravilnika o izvajanju notranje kontrole dne 26. 6. 2007 okoli 17.00 ure ponovno kršil določbe ZVCP o največji dovoljeni hitrosti v naselju in da je odklonil nadaljnje opravljanje dela po nalogu tožene stranke. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odklonitve dela tožena stranka ne omenja več. Sodišče prve stopnje je lahko ugotovilo, da direktor tožene stranke do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni tožnika nikoli opominjal zaradi prevelike hitrosti. Neutemeljena je tudi navedba v obdolžitvi, da naj bi tožnik navedenega dne storil prekršek. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno na podlagi tahografskega lističa, da je dne 26. 6. 2007 zaključil z vožnjo ob 16.00 uri. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z izjavo direktorja tožene stranke, da so verjetno pomešali ure. Sodišče prve stopnje ni hotelo upoštevati navedb tožnika, ki je prepričljivo dokazal, da naj bi bil prekršek storjen s tem, da je na relaciji Grahovo - Dane (gre za zadnjih 10 minut vožnje) vseskozi vozil med 80 - 90 km/h, kar naj bi tožena stranka „ugotovila“ na podlagi ocene priče M.K. in po pregledu tahografa. Navedene ugotovitve nasprotujejo ugotovitvam izvedenca B.K., sodišče pa bi to lahko ugotovilo z izvedbo dokaza z ogledom, kot je to predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi . Sodišče prve stopnje je izvedlo vrsto dokazov, sodbo pa je neutemeljeno oprlo predvsem na izpoved priče M.K., ki je nesporno krivo pričal. Ponovno poudarja, da navedena priča ne more biti verodostojna, da je krivo pričal in da 26. 6. 2008 (pravilno: 2007) ni vozila za tožnikom. Priča je v pisni izjavi navedla, da naj bi 26. 6. 2007 vozila za tovornim vozilom v lasti tožene stranke na relaciji Grahovo - Dane in da je o tem naslednji dan obvestila toženo stranko. Na zaslišanju dne 3. 4. 2008 je priča izjavila, da je šele pri vasi Lipsenj dohitela kamion tožene stranke, da ni videla voznika, ki naj bi vozil kamion in da je še isti dan obvestila očeta direktorja tožene stranke. Takšne nasprotujoče izjave kažejo, da je priča krivo pričala. Neverodostojna in izmišljena je tudi listina tožene stranke o ustnem opominu z dne 26. 6. 2007, saj ga direktor tožene stranke ni mogel opomniti, ker je z delom zaključil ob 16.00 uri, direktor tudi ni vzel tahografskega lističa istega dne. Priči M.K. in J.M. voznika tovornjaka nista videla, tožena stranka pa je imela 6 tovornjakov in 8 voznikov, kljub temu pa sodišče prve stopnje zaključi, da se kršitev nanaša na tožnika. Prepričan je, da neugotovljena kršitev ZVCP ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi ni kršil X. točke pogodbe o zaposlitvi, ki delavca zavezuje k vestnemu in doslednemu opravljanju dela, upoštevajoč navodila delodajalca in predpise o varnosti in zdravju pri delu. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil tudi 31. člen ZDR, ne temelji na nobenem dokazu. Očitno se je tožena stranka hotela tožnika znebiti, ker jo je opozarjal na številne kršitve pri vožnjah tovora, času voženj, pri izplačevanju plač, dnevnic... Sklicuje se na navedbo v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 208/2006 z dne 26. 6. 2007, v katerem je bilo zavzeto stališče, da izrekanje ukrepov mimo opisa dejanja v zahtevi ni dopustno. Poraja se mu tudi sum o pristranosti sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Ne drži trditev tožnika, da tožena stranka za svoje navedbe ni predložila dokazov. Tožnik tekom postopka sploh ni zatrjeval, da obravnavane kršitve delovne obveznosti ni storil. Ves čas je dokazoval, da se po obravnavani cesti lahko vozi tudi s precej visoko hitrostjo, saj naj bi to cesta na nekaterih odsekih to omogočala. Ne zatrjuje, da ni vozil s prekoračeno hitrostjo, zatrjuje le, da to ne pomeni razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v celoti pritrjuje stališču sodišča, da je tožnik kot poklicni voznik tovornjaka še posebej zavezan voziti skladno s cestno prometnimi predpisi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o stroških postopka tožene stranke ni pod pritožbo) v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdane na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) in sicer iz razloga po 2. alineei 1. odstavka (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 9. 7. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. V obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedla, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, da je dne 26. 6. 2007 vozil tovorno vozilo v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1 – Ur. l. RS, št. 83/2004), ko je po cesti skozi naselja vozil s previsoko hitrostjo, kar je bilo ugotovljeno po pregledu tahografa in sporočeno toženi stranki s strani voznika, ki je na tej relaciji (Grahovo - Dane) vozil za njim. Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku podala tudi pisno obdolžitev, tožnika je pozvala na zagovor, ki se ga je tožnik udeležil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podana v skladu s 110. členom in 1. odstavkom 111. člena ZDR. Pri preizkusu zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče najprej ugotovi, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v rokih, določenih v 2. odstavku 110. člena ZDR in če je delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi spoštoval določbo 2. odstavka 83. člena ZDR. Šele v primeru, če na podlagi izvedenih dokazov zaključi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v rokih iz 2. odstavka 110. člena ZDR in če je delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi spoštoval določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, ugotavlja, če je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog, ki je takšno odpoved opravičeval (1. odstavek 111. člena ZDR).Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki je takšno odpoved podala (2. odstavek 82. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je očitek tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki obsega dejanski stan prehitre vožnje skozi naselje (čez 50km/h) in tudi sicer prehitre vožnje za to vozilo izven naselja (nad 70km/h) na relaciji Grahovo - Dane, dokazan in sicer z izpovedbo priče M.K. (vožnja skozi naselja) in izvedenskim mnenjem. Ni dvomilo v verodostojnost priče M.K., ki je prepričljivo opisala vožnjo, ko je vozila po ovinkasti in ozki cesti od Lipsenja dalje za tovornjakom L.. Da je bil voznik tovornjaka ravno tožnik, je ugotovilo iz izpovedbe direktorja tožene stranke, da za tožnikom ni tisti dan parkiral nihče drug, drugi tovornjaki razen tožene stranke in tovornjakov za dostavo, pa na tej relaciji ne vozijo, ker velja prepoved. Zato je direktor pregledal tahograf tožnikovega tovornjaka. Tudi izvedenec prometne stroke je na podlagi tahografa ugotovil, da je tožnik na relaciji Grahovo - Dane petkrat prekoračil dovoljeno hitrost. Izvedenec sicer ni mogel točno opredeliti, s kakšno hitrostjo je vozil skozi naselje, vendar pa je ocenil, da četudi je šlo za prehitro vožnjo na krajših odsekih, je taka vožnja nevarna, saj vozniku glede na stanje in potek ceste ne omogoča pravočasnega ukrepanja.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora po 31. členu ZDR vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer se je v razlogih izpodbijane sodbe sklicevalo na ZVCP-1, ki kot predpis predstavlja s svojimi zapovedmi, omejitvami in prepovedmi obvezno navodilo za varno vožnjo vseh udeležencev v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je poudarilo, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je poklicni voznik, katerega osnovno opravilo je vožnja v cestnem prometu, dolžan opravljati svoje delo vestno in varno, kršitev cestno prometnih predpisov pa pomeni tudi kršitev delovnih obveznosti, ki imajo lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje bi moral opravljati delo v skladu s cestnoprometnimi predpisi, dejstvo, da zaradi kršenja predpisov ni bil v postopku prekrška, pa še ne pomeni, da ni kršil svoje delovne obveznosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na prepričljivi izpovedi priče M.K., zakaj je priči verjelo, je sodišče prve stopnje tudi izčrpno obrazložilo. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost priče in ne ponavlja obširne obrazložitve sodišča prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe o neverodostojnosti priče neutemeljene. Priča je bila opozorjena, da je dolžna govoriti resnico in na posledice krivega pričanja. Sodišče prve stopnje ni dvomilo v njeno izpoved in je nanjo tudi oprlo svojo odločitev. Pritožbeno navajanje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica opozarjanja tožnika na nepravilnosti pri delu tožene stranke, nima podlage v izvedenem postopku.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu ter materialnopravno pravilno zaključilo, da je navedena kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.