Jedro

Revizija delno utemeljeno izpodbija zavrnitev višjega odškodninskega zahtevka za tožnikov strah.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu spremeni tako, da morata toženca nerazdelno v 15 dneh plačati mladoletnemu tožniku poleg že prisojene odškodnine še dodatnih 1.200,00 EUR za strah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 9. 11. 2005 v višini zakonsko predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dne 10. 11. 2005 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti do dneva plačila, v ostalem pa se revizija zavrne.

Toženca morata nerazdelno plačati mladoletnemu tožniku tudi stroške revizijskega postopka v znesku 170,25 EUR, v 15 dneh.

OBRAZLOŽITEV:

1. Mladoletni tožnik je s tožbo uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi ugriza psa tožencev leta 1999. 6. 10. 2004 je postala pravnomočna vmesna sodba, da je tožnikov zahtevek po temelju utemeljen do 80 % (20 % znaša njegov prispevek k nastanku škode). S končno sodbo je nato sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 700.000 SIT (sedaj 2.921,05 EUR) in odškodnine za strah v znesku 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR), v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti. Pri odločanju je sodišče upoštevalo, da je delno že bila plačana satisfakcija iz naslova zavarovalnine v zvezi z odgovornostjo lastnika psa in zato prisodilo tožniku še 190.079 SIT (sedaj 793,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank, tako da je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se je ta nanašala na zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, v preostalem delu pa je pritožbi glede odškodnine zavrnilo. Razveljavilo pa je v celoti odločitev o pravdnih stroških in v navedenem obsegu razveljavitve vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v zavrnilnem delu. Uveljavljal je „revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in še posebej kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustavnih načel, vsebovanih v določbah 2., 22., 23. in 56. člena Ustave RS“. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP naj bi bila podana zato, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnik ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Revizija je delno utemeljena.

4. Sodba pritožbenega sodišča vsebuje konsistentne razloge o tem, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in zato zatrjevana procesna kršitev ni podana. V reviziji tudi ni razloženo, kako naj bi bilo v postopku poseženo v tožnikove ustavne pravice in se zato revizijsko sodišče s tem vprašanjem ni smelo ukvarjati.

5. Tožnik je z revizijo uveljavljal zvišanje odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje). Revident ni zatrjeval relevantnih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je zato revizijsko sodišče pri odločanju vezano na tisto dejansko stanje, ki predstavlja podlago sodbe pritožbenega sodišča. Relevantna dejstva, ki predstavljajo podlago za (ne)odmero denarnega zadoščenja, so razvidna iz 3., 4. in 5. strani prvostopenjske sodbe ter 4., 5. in 6. strani sodbe pritožbenega sodišča. Tudi revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ugotovljene tožnikove posledice pasjega ugriza niso bile takšnega trajanja in intenzitete, da bi predstavljale zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti v okviru določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Prisojena odškodnina za tožnikove telesne bolečine v višini skoraj štirih povprečnih neto plač, ob upoštevanju navedenih relevantnih dejstev nikakor ni prenizka in sta v celoti spoštovani tako načelo individualizacije višine odškodnine, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

6. Revizija delno utemeljeno izpodbija zavrnitev višjega odškodninskega zahtevka za tožnikov strah. Sodišče mu je s tem v zvezi prisodilo približno 2,25 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji. Upoštevaje revizijsko neizpodbojne ugotovitve pritožbenega sodišča, da je bil tožnik ob poškodbi star še ne polna tri leta, da se je pasjega ugriza v obraz močno prestrašil, pričel zaradi strahu ponovno močiti posteljo (do petega leta), da si ni upal biti sam na igrišču, da je imel motnje v spanju ter ob zaključku, da se še vedno boji psov, se pokaže, da je prisojena odškodnina za strah prenizka in jo je zato revizijsko sodišče zvišalo za znesek 1.500 EUR. Upoštevaje pravnomočno vmesno sodbo je zato revizijsko sodišče tožniku prisodilo še nadaljnjih 1.200 EUR odškodnine za strah. Višji odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, pri čemer je upoštevalo predvsem namen odškodnine in sodno prakso v podobnih odškodninskih primerih.

7. Revizijsko sodišče je delno spremenilo sodbo pritožbenega sodišča na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP, v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločilo tudi o revidentovih stroških postopka v skladu z obsegom njegovega revizijskega uspeha (primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP). O stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) revizijsko sodišče ni odločalo, ker je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko stroškovno odločbo in v tem obsegu vrnilo zadevo nižjemu sodišču (situacija iz tretjega odstavka 165. člena ZPP).