Jedro

Zadnja mirna posest je pravni standard in je potrebno njegovo vsebino v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati. Najpomembnejši element, ki konkretizira vsebino navedenega instituta, pa predstavlja priznavanje dejanske uporabe oz. posestnega stanja v spornem prostoru, ki ga tvorita s strani mejašev zatrjevana poteka meje med zemljiščema, s strani obeh oz. vseh (so)lastnikov mejnih parcel. Takšno priznavanje pa seveda predpostavlja vedenje vseh lastnikov mejnih parcel o navedeni uporabi oz. posestnem stanju. Pojem mirne posesti tako izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče določilo mejo med parcelama udeleženk štev. 1041 k.o. N. m. in št. 1042 k.o. N. m. po zadnji mirni posesti tako, da poteka od točke I. naravnost do točke II, pri čemer se mejniki v naravi določijo tako, da se označi skrajni severozahodni vogal podstavka obstoječe ograje oziroma skrajni jugozahodni vogal stebrička, ki je zabetoniran v vogal podstavka ograje. Sestavni del sklepa je tudi skica sodne določitve meje.

Udeleženki je še opozorilo, da lahko uveljavljata svojo močnejšo pravico v pravdnem postopku v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa. Odločilo je še, da skupni stroški znašajo 150.905,00 SIT in bremenijo predlagateljico.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagateljica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je bila predlagateljica solastnica spornega zemljišča, kar je bilo nasprotni stranki znano, ko se je dogovarjala s predlagateljičino sestro o spremembi meje. To je bilo izrecno zapisano tudi v zapisniku o parcelaciji v letu 1994, katerega predlagateljica ni podpisala, zapis glede nje pa se glasi - "živi v Nemčiji.". V mejnem ugotovitvenem postopku se dejansko ni urejala meja med zemljišči, pač pa je sestra brez predlagateljičinega soglasja odtujila del njune parcele nasprotni udeleženki in je zato dobila 1000 DEM, kar pomeni da je šlo za fiktivno urejanje meje, zaradi česar meje v navedenem mejnem ugotovitvenem postopku ni mogoče šteti za dokončne. Tudi v zemljiški knjigi takrat določena meja ni bila izvedena. Kot zadnjo mirno posest ni mogoče šteti nepoštene in nedobroverne posesti, kajti nepravdni postopek ni podvržen omejitvam kot postopek zaradi motenja posesti, kjer se ponudi začasno varstvo posesti in se pravica do posesti ne uveljavlja. Za takšno posest pa gre v konkretnem primeru. Mejo bi bilo določiti tako, da se vzpostavi stanje pred 15.12.1994, ko je prišlo do nezakonitega posega v predlagateljičino parcelo št. 1041 v korist zemljišča nasprotne udeleženke. Pri tem za nasprotno udeleženko ne bo nastala nobena škoda. Njena garaža je lesena in dejansko predstavlja provizorij, odstranitev škarpe bo lahka in tudi odstranitev nasutja.

Predlagateljica je prizadeta pri varstvu svoje lastnine, ki jo zagotavlja Ustava RS v 33. in 67. členu. Prav tako je kršeno načelo pravne države po 2. členu Ustave RS. Dokaz za nedobroverno in zvijačno ravnanje nasprotne udeleženke je dejstvo, da je do leta 1994 med zemljišči obstajala ograja, ki se je nahajala 1,5 m od zidu stanovanjske hiše nasprotne udeleženke. Pritožnica predlaga, da se njena pritožba pošlje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je določilo mejo med zemljiščema udeleženk tega postopka na podlagi zadnje mirne posesti (člen 77/4 SPZ). Zadnja mirna posest je pravni standard in je potrebno njegovo vsebino v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati. Najpomembnejši element, ki konkretizira vsebino navedenega instituta, pa predstavlja priznavanje dejanske uporabe oz. posestnega stanja v spornem prostoru, ki ga tvorita s strani mejašev zatrjevana poteka meje med zemljiščema, s strani obeh oz. vseh (so)lastnikov mejnih parcel. Takšno priznavanje pa seveda predpostavlja vedenje vseh lastnikov mejnih parcel o navedeni uporabi oz. posestnem stanju. Pojem mirne posesti tako izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor. V konkretnem primeru je bila ves čas predlagateljica odsotna, živela je v drugi državi in ji ni bilo znano niti to, da je bila brez njenega soglasja določena meja v upravnem ugotovitvenem postopku, niti to, da je nasprotna udeleženka v spornem mejnem prostoru - brez njenega soglasja - postavila garažo oz. posegla v ta prostor z gradbenimi deli. Takšno posest pa glede na povedano ni mogoče obravnavati kot mirno posest. Mirna posest je torej lahko le takšno stanje, ki sta ga oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala (glej tudi Alojzij Finžgar: Sporna meja; Slovenski pravnik 5-6/1940, stran 164). Teh zahtev pa navedene konkretne okoliščine ne izpolnjujejo. Dejstvi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, češ, da je bila meja dogovorjena z drugo solastnico parcele, katere solastnica je predlagateljica in da je bila o tem izdana odločba upravnega organa, ob izpostavljenih okoliščinah, da predlagateljica z njunim dogovorom in mejnim ugotovitvenim postopkom ni bila seznanjena, ne zadostujeta. V konkretnem primeru ureditev meje torej ne more temeljiti na mirni posesti in tako ostane le še ureditev meje na podlagi pravičnega preudarka, kot to predvideva določba 77. člena SPZ. Zaradi nepravilne uporabe navedene materialnopravne določbe se sodišče prve stopnje s tem kriterijem za ureditev meje ni ukvarjalo in je zato posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin.

Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje urediti mejo na podlagi pravičnega preudarka (člen 77/5 SPZ), pri čemer glede na dosedaj ugotovljene okoliščine ne bo nujno, da bo ugotovljena oz.

urejena meja potekala po ravni črti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.