Jedro

Ustaljena sodna praksa obravnava dejstvo, da je vozilo kot ukradeno začasno zaseženo s strani policije, kot pravno napako na vozilu, ker kupcu omejuje izvrševanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba v II. in III. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti od zneska 25.000,00 EUR za čas od 2. 12. 2011 do plačila, za čas od 24. 8. 2010 do 1. 12. 2011 se tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti zavrne.

Tožena stranka in stranski intervenient nosita svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna povrniti vsak ½ stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 888,06 EUR v roku 15 dni od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 25.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2010 do plačila ter tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.381,65 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke. Oba izpodbijata sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navajata, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi določila 488. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki govori o pravni napaki, če ima na prodani stvari tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčeve pravice, o čemer kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je obremenjena z napako. Z vprašanjem, ali je toženec pridobil lastninsko pravico na podlagi določila drugega odstavka 64. člena SPZ, se sodišče ni ukvarjalo. Tožena stranka navaja, da je sodba zanjo popolno presenečenje in krivična, ker je postala lastnik vozila, kot takšna pa je z vozilom lahko tudi razpolagala, zato vozilo pravne napake ni imelo. Tudi če bi sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka razsodilo na pravilni podlagi, je tožba preuranjena, ker v trenutku, ko sodišče izdaja sodbo, ni jasno, ali bo vozilo tožniku vrnjeno ali ne, ker je opravljen začasni zaseg. Ker sodišče ni izvedlo zaslišanja pravdnih strank, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Stranski intervenient v pritožbi tožniku očita, da od tožene stranke ni zahteval, da skuša urediti situacijo v zvezi z začasnim zasegom avtomobila v Č. G., niti sodišče ni ugotovilo pravno relevantnih okoliščin, kdaj je bilo vozilo, ki je predmet pravde, prijavljeno kot ukradeno. Vozilo je bilo namreč prijavljeno kot ukradeno šele potem, ko je stranski intervenient avtodom odkupil od svojega pravnega prednika.

Na pritožbi je odgovoril tožnik in predlagal zavrnitev pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

V postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku ni sporno, da je toženi tožniku prodal avtodom, ki ga je policija v Č. G. začasno zasegla, ker je bil v evidenci ukradenih vozil. Vozilo tožniku do zaključka obravnave na prvi stopnji ni bilo vrnjeno. Da je bil toženi o zasegu obveščen v oktobru 2010, sledi iz odgovora na tožbo, zato v zvezi s tem vprašanjem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati nikakršnih dokazov. Da je toženi tožniku predlagal, naj vloži tožbo in da bo kot stranskega intervenienta pritegnil v pravdo tudi A., tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Navedeno okoliščino v pritožbi prvič izpodbija stranski intervenient, kar je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP).

Glede na vse okoliščine, ki v postopku na prvi stopnji niti niso bile sporne, je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženi prodal tožniku avtodom s pravno napako (488. člen OZ) in ker toženi po obvestilu, da mu je bil avto zasežen, ni izposloval vrnitve vozila tožniku (489. člen OZ), je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe najkasneje 1. 12. 2011, ko je tožena stranka prejela tožbo, ki je predmet te pravde.

Toženi in stranski intervenient v pritožbenem postopku ne moreta uspeti s sklicevanjem na določilo 64. člena SPZ. Za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka je v obravnavani zadevi potrebno odgovoriti samo na vprašanje, ali je bila izpolnitev toženca tožniku po pogodbi obremenjena s pravno napako in ali tožeča stranka od toženca lahko zahteva vračilo zneska, ki ga je na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe plačala.

Ustaljena sodna praksa obravnava dejstvo, da je vozilo kot ukradeno začasno zaseženo s strani policije, kot pravno napako na vozilu, ker kupcu omejuje izvrševanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Prodajalec zato odgovarja za pravno napako prodanega vozila po 488. členu OZ. Ker je bila tožena stranka o odvzemu vozila s strani toženca obveščena, vendar je zavrnila, da bi kupcu izročila drug avtomobil brez napake in ga sama napotila na pot pravde (489. člen OZ) je s svojim odzivom tožniku pokazala, da tudi v dodatnem roku nima namena odpraviti napake, kar pomeni, da je mogoče zaključiti, da je tožnik od tožbe odstopil najkasneje s trenutkom, ko je tožena stranka prejela tožbo 1. 12. 2011. Da bi toženi dosegel oprostitev pravice tretjega na prodanem vozilu, pa pritožba niti ne navaja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila materialnega prava ter upoštevalo vsa relevantna dejstva, ki v postopku na prvi stopnji niti niso bila sporna. Prav tako ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo nobene pravdne stranke. Za to namreč ni bilo potrebe, ker okoliščine, ki so bile relevantne za odločitev o tej zadevi, med strankami niso bile sporne. Izvajanje dokazov o nespornih dejstvih pa ni bilo potrebno.

Pogodba je razdrta. Posledica razdrte pogodbe je, da mora tožena stranka vrniti tožeči tisto, kar ji je ta dala v zvezi s sporno pogodbo. To pa je kupnina v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2011, ko je toženka (prvi dan po razvezi pogodbe) z vračilom kupnine prišla v zamudo. Zato je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, delno ugodilo pritožbama in spremenilo čas začetka teka zamudnih obresti na dan po razvezi pogodbe.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi zoper nespremenjeni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient sta v pritožbenem postopku uspela le za tek zamudnih obresti od 24. 8. 2010 do 1. 12. 2011 (stranska terjatev), zato na podlagi določila 265. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 154. člena ZPP, nosita svoje stroške pritožbenega postopka sama, dolžna pa sta povrniti tudi stroške tožeči stranki za odgovor na pritožbo. Vsak ½ odmerjenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Protispisna je trditev stranskega intervenienta v pritožbi, da sodišče o stroških postopka na prvi stopnji, ki se nanašajo nanj, ni odločilo. Sklenilo je namreč, da jih je glede na neuspeh stranke v postopku, na strani katere je nastopal, dolžan nositi sam.