Jedro

Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere.

Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.105,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve strank**

1. Tožnik od toženca zahteva, da mu vrne 25.000,00 EUR kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za bivalno vozilo (v nadaljevanju vozilo), ki ga je kupil od njega. Ko se je z vozilom odpravil na dopust v tujino, so mu ga na mejnem prehodu v Črni gori policisti odvzeli. Ugotovili so, da je bilo ukradeno v Italiji. Po prihodu domov je toženca o odvzemu obvestil. Toženec je zahtevku ugovarjal, da je vozilo kupil 1. 12. 2007 od stranskega intervenienta v dobri veri in da ga je tri leta nemoteno uporabljal v Evropi in zunaj nje. Da naj bi bilo ukradeno, je izvedel šele s tožnikovim obvestilom. Tožnik je trdil, da toženec ob nakupu vozila od stranskega intervenienta ni bil v dobri veri.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Tožnik je vozilo kupil 23. 8. 2010 od toženca na podlagi prodajne pogodbe. Dogovorjeno kupnino v višini 25.000,00 EUR je v celoti poravnal. Toženec je pred tem vozilo odkupil od stranskega intervenienta.

− Tožniku je policija v Črni gori vozilo začasno zasegla, ker je bilo zabeleženo v evidenci ukradenih vozil. V oktobru 2010 je o zasegu obvestil toženca. Toženec je zavrnil izročitev drugega vozila brez napake. Tožnika je napotil na pot pravde. Do konca glavne obravnave tožniku vozilo ni bilo vrnjeno.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se šteje prodajna pogodba za razdrto po samem zakonu na dan 24. 10. 2010. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2010 do plačila. V presežku je glede plačila zakonskih zamudnih obresti tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženec tožniku dolžan povrniti pravdne stroške v višini 1.381,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po stališču sodišča prve stopnje odgovarja toženec kot prodajalec na podlagi 488. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za pravno napako ne glede na vednost o njenem obstoju. Ker z vidika abstraktnega dejanskega stanu iz 488. člena OZ presoja prodajalčeve dobre vere ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja, toženčeve trditve o originarni pridobitvi lastninske pravice na vozilu niso pravno relevantne. Vprašanje toženčeve dobre vere bi bilo lahko relevantno le v primeru, če bi tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek. Bistveno je zgolj to, da je bilo vozilo tožniku zaseženo in da mu do konca glavne obravnave ni bilo vrnjeno. Po navedenem stališču je bila prodajna pogodba z dnem zasega razdrta po samem zakonu. Lastninsko pravico na vozilu je imela tista oseba, ki ji je bilo vozilo ukradeno. Odločitev je dodatno utemeljena z argumentoma, da iz toženčevih trditev ne izhaja, da bi ta karkoli ukrenil v smeri, da bi bilo vozilo vrnjeno tožniku in da v prodajni pogodbi odgovornost toženca za pravne napake ni bila niti omejena niti izključena.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženca in stranskega intervenienta delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zneska 25.000,00 EUR od 2. 12. 2011 do plačila, za čas od 24. 8. 2010 do 1. 12. 2011 pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Tudi sodba sodišča druge stopnje temelji na stališču, da toženec odgovarja za pravno napako prodanega vozila na podlagi 488. člena OZ. Po navedenem stališču toženec in stranski intervenient ne moreta uspeti s sklicevanjem na 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker je toženec zavrnil izročitev drugega vozila brez napake in napotil tožnika na pot pravde, je s svojim odzivom pokazal, da tudi v dodatnem roku nima namena odpraviti napake. Ker po obvestilu o zasegu vozila ni izposloval njegove vrnitve, je tožnik utemeljeno odstopil od pogodbe najkasneje 1. 12. 2011, ko je toženec prejel tožbo. Posledično je toženec dolžan vrniti kupnino v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2011. 4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 192/2015 z dne 14. 12. 2015 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: − ali je toženec glede na ugotovljeno dejansko stanje na vozilu pridobil lastninsko pravico po 64. členu SPZ oziroma na podlagi priposestvovanja ter ali ima takšna pridobitev lastninske pravice za posledico izključitev odgovornosti prodajalca iz 488. člena OZ; − ali je v primeru, če je prodajalec pridobil lastninsko pravico na prodani stvari, ta bila obremenjena s pravno napako v trenutku sklepanja kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama; − kakšno je razmerje med določbama 64. člena SPZ in 488. člena OZ.

**Revizija tožene stranke**

5. Toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da presoja toženčeve dobre vere v luči 64. člena SPZ ni pomembna in da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati le obligacijskopravna določila o jamčevanju za pravne napake. Določilo iz 64. člena SPZ izključuje uporabo določil o jamčevanju za pravne napake. Njegova izpolnitev ni imela značilnosti izpolnitve s pravno napako. V trenutku, ko je sklenil prodajno pogodbo s tožnikom, vozilo ni imelo pravne napake. Ob nakupu vozila pri stranskem intervenientu in ves čas izvrševanja posesti je bil v dobri veri. Ravnal je s skrbnostjo dobrega gospodarja. Vozilo je kupil od priznane avto hiše. Z družino se je vozil po državah znotraj in izven Schengenskega območja. V skladu z drugim odstavkom 64. členom SPZ je postal njegov lastnik na originaren način. Podredno se sklicuje tudi na pravila o priposestvovanju. Predlaga, da Vrhovno sprejme naslednja stališča: (1) da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pridobil lastninsko pravico na vozilu originarno (bodisi na podlagi 64. člena SPZ bodisi na podlagi 43. člena SPZ), kar ima za posledico izključitev njegove odgovornosti za pravne napake iz 488. člena OZ in (2) da v trenutku sklepanja kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankam vozilo ni bilo obremenjeno s pravno napako.

**Odgovor tožeče stranke na revizijo**

6. Tožnik je odgovoril na revizijo in predlagal, da jo Vrhovno sodišče primarno zavrže, podredno pa zavrne. Revizija ni dovoljena, ker se vprašanja, glede katerih je bila dopuščena, ne nanašajo na kršitev določb pravdnega postopka. Revizija tudi ni popolna, ker toženec ni natančno in konkretno opisal domnevnih kršitev postopka, neenotne sodne prakse ter okoliščin, ki bi kazala ne pomembnost spornih vprašanj. Toženec z revizijo ni priložil izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Glede dopuščenih vprašanj že obstaja ustaljena sodna praksa. Sklicuje se na judikate II Ips 113/2012, II Ips 387/95, I Cp 837/2011 in II Cp 1484/2009. Prodajalec se zgolj s sklicevanjem na originarno pridobitev lastninske pravice ne more razbremeniti odgovornosti za pravne napake. Da je bilo vozilo obremenjeno s pravno napako potrjujejo stališča iz judikatov II Ips 113/2012, I Cp 230/2011, I Cp 837/2011 in II Cp 1484/2009. Ker je bilo vozilo ukradeno preden ga je toženec izročil tožniku, vzrok za pravno napako izvira iz toženčeve sfere. V konkretnem primeru je bistveno vprašanje, ali je toženec ravnal v skladu z njegovo zahtevo, da naj oprosti stvar pravice tretjih, in ali je imel na razpolago sredstva, s katerimi bi takšno oprostitev lahko dosegel. Če je toženec lastninsko pravico na zaseženem vozilu pridobil na originaren način, bi lahko dosegel oprostitev pravice tretjega. Na ta način bi se odgovornosti iz naslova jamčevanja za pravne napake razbremenil. Drugačna interpretacija razmerja med 64. členom SPZ in 488. členom OZ bi nasprotovala namenu 64. člena SPZ. Na račun varovanja prodajalca, ki je stvar kupil v dobri veri in zaupal, da je njen posestnik tudi njen lastnik, bi se odreklo pravno varstvo vsakemu nadaljnjemu kupcu. Nadaljnji kupec pri obrambi zoper zahtevo tretjega, čigar lastninska pravica je zaradi originarne pridobitve lastninske pravice prodajalca ugasnila, ne bi imel na voljo sredstev za obrambo, saj mu okoliščine o prodajalčevi originarni pridobitvi lastninske pravice ne morejo biti vedno znane. Čeprav bi toženec lahko vozilo oprostil pravice tretjega, njegovi zahtevi ni ugodil. **Odgovor stranskega intervenienta na revizijo**

7. Stranki intrevenient na toženi strani je odgovoril na toženčevo revizijo. Navedel je, da je tudi on pridobil lastninsko pravico na originaren način (bodisi na podlagi 64. člena SPZ bodisi na podlagi priposestvovanja). Priložil je listino, iz katere izhaja, da vozilo ob njegovem nakupu še ni bilo zabeleženo kot ukradeno. Italija je v Schengenski informacijski sistem sporno vozilo vnesla šele 25. 10. 2010. V Interpolovo bazo ukradenih vozil je bilo vneseno 21. 9. 2009. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek zavrne.

**Presoja dovoljenosti revizije**

8. Revizija je dovoljena.

9. Tožnikove navedbe iz odgovora na revizijo, (1) da v konkretnem primeru pogoji iz 367. a člena ZPP niso izpolnjeni, (2) da toženčeva revizija ni popolna in dovoljena, ker naj se ne bi nanašala na dopuščena vprašanja, (3) da toženec ni izpolnil pogojev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP in (4) da bi moral k reviziji ponovno priložiti izvod pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, niso utemeljene. Sklicevanje na sodbo II Ips 113/2012 z dne 16. 10. 20141 in sklep II Ips 387/1995 z dne 30. 10. 19962 ne utemeljuje zaključka, da glede vprašanja, ali lahko prodajalčeva originarna pridobitev lastninske pravice na prodani stvari izključi njegovo odgovornost za pravne napake, že obstaja ustaljena praksa Vrhovega sodišča. **Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede vprašanja, ki ga v odgovoru na revizijo izpostavlja tožnik, da naj bi bilo v konkretnem primeru bistveno, ali je toženec kot originarni lastnik ravnal po njegovi zahtevi, da naj vozilo oprosti pravice tretjega, revizija ni bila dopuščena.

12. V skladu s prvim odstavkom 435. člena OZ se s sklenitvijo prodajne pogodbe prodajalec zaveže, da bo stvar izročil kupcu tako, da bo ta na stvari pridobil lastninsko pravico. Prvi odstavek 488. člena OZ določa, da prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Prodajalec mora opraviti ustrezen razpolagalni pravni posel v korist kupca, ki je potreben za prenos lastninske pravice na stvari na kupca. Zagotoviti mora pravne pogoje, da kupec na prodani stvari pridobi lastninsko pravico in da njeno pravno stanje ustreza običajnemu oziroma pogodbeno dogovorjenemu.3 Če je predmet prodaje premičnina, mora zagotoviti, da je pravno stanje premičnine ustrezno takrat, ko jo izroči kupcu.4 Prodajalčeva izpolnitev ima značilnosti izpolnitve s pravno napako, če takrat, ko začne učinkovati razpolagalni pravni posel, s katerim je prenesel lastninsko pravico na kupca, (1) pogoji za pridobitev lastninske pravice v korist kupca niso izpolnjeni oziroma prenehajo ali (2) je stvar predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje kupčeve lastninske pravice.5

13. V konkretnem primeru je bistveno, da je bilo vozilo že pred sklenitvijo prodajne pogodbe med pravdnima strankama ukradeno in da je bilo tožniku kasneje s strani policije v Črni gori tudi zaseženo. Pravno stanje prodanega vozila torej v trenutku sklepanja prodajne pogodbe med pravdnima strankama ni bilo ustrezno. Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.6

14. Če je toženec od stranskega intervenienta kot dobroverni pridobitelj pridobil lastninsko pravico na vozilu originarno, bi to pomenilo, da je ni pridobil od stranskega intervenienta, temveč da je pri njem nastala na novo. To velja tako v primeru, če bi jo pridobil na podlagi 64. člena SPZ, ki ureja institut pridobitve lastninske pravice na premičnini od razpolagalno nesposobne osebe, kot v primeru priposestvovanja (43. člen SPZ). Vendar pa se abstraktna dejanska stanova iz 64. in 43. člena SPZ na konkretni dejanski stan ne nanašata. Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa,7 ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijsko pravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitve lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere.8 Za presojo prodajalčeve odgovornosti za pravno napako je bistveno, da vzrok za pravno napako obstaja takrat, ko začne učinkovati razpolagalni pravni posel, s katerim prenese lastninsko pravico na kupca.9 Z vidika abstraktnega dejanskega stanu iz 488. člena OZ je ključno, da je bilo vozilo ukradeno že preden ga je toženec odkupil od stranskega intervenienta. To v konkretnem primeru pomeni, da vzrok za pravno napako, ki je obstajala že ob toženčevi izročitvi vozila tožniku, izvira iz toženčeve sfere. Revizijske navedbe o originarni pridobitvi lastninske pravice na prodanem vozilu toženca ne morejo razbremeniti odgovornosti na podlagi jamčevanja za pravne napake iz 488. člena OZ.

15. Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

16. Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V revizijskem postopku je uspel tožnik. Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP mu je zato toženec dolžan povrniti priglašene stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom. Predstavljajo jih stroški zastopanja, odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi, na 890,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo (tarifna št. 3300), povečani za 22 % davek na dodano vrednost ter za 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov (tarifna št. 6002). Ker toženec in stranski intervenient v revizijskem postopku nista uspela, morata svoje revizijske stroške kriti sama.

1 V navedeni zadevi je šlo za položaj, ko je tožnik kot komisionar na podlagi sklenjene pogodbe o komisijski prodaji s tožencem kot komitentom prodal kupcu osebno vozilo v svojem imenu in na račun toženca. Kasneje je bilo kupcu vozilo zaseženo s strani policije. Tožnik je s kupcem sklenil poravnavo in je od toženca zahteval povrnitev zneska, ki ga je na podlagi poravnave plačal, stroške za uporabo nadomestnega vozila ter odvetniške stroške pred vložitvijo tožbe. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s stran policije, pomeni pravno napako na vozilu (9. odstavek). Tožbeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker je toženec tožniku dal vse potrebne podatke, da bi lahko vozilo zaradi originarnega načina pridobitve lastninske pravice oprostil zahteve tretjega (12. in 13. odstavek). 2 V navedeni zadevi je na avstrijsko-nemški meji policija tožniku zasegla vozilo, ki ga je kupil od toženca. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je utemeljenost njegovega zahtevka na vračilo kupnine odvisna tudi od odgovora na vprašanje, ali je kupec obvestil prodajalca o sporu oziroma ali je prodajalec imel na razpolago sredstva, s katerimi bi dosegel zavrnitev zahtevka tretjega (ker naj bi lastninsko pravico na avtomobilu že priposestvoval). 3 N. Plavšak v: N. Plavšak, M. Juhart, (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234. 4 Ibid., str. 240. 5 Ibid., str. 242. 6 Prim. sodbo VS RS z dne 28. 10. 2015, opr. št. III Ips 22/2015, 10. odst., sodbo VS RS z dne 16. 10. 2014, opr. št. II Ips 113/2012, 9. odst., sklep VS RS z dne 30. 10. 1996, opr. št. II Ips 387/1995. 7 M. Tratnik v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (rd.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 261, 268 in 322-323. 8 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, str. 241. 9 Ibid., str. 246.