Jedro

Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za povečan obseg dela po 22e. členu ZSPJS oziroma 4. členu Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence, če v okviru svojega rednega delovnega časa opravlja tudi naloge drugega delovnega mesta, ki je sistemizirano pri delodajalcu in ki je tudi pri delodajalcu zasedeno.

Na podlagi ugotovitve, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnih mest, ki sicer sodijo v okvir drugega delovnega mesta, sistemiziranega pri toženi stranki, ni mogoče sklepati, da določenih del drugega delovnega mesta ni mogoče odrediti v okviru del in nalog delovnega mesta, ki jih opravlja tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 10. 2012 do 30. 6. 2016 plačati razliko v plači (skupaj 967,58 EUR) v mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvodno iz izreka sodbe (točka I izreka). Kar je zahteval tožnik več, to je 1.610,18 EUR, zamudne obresti do 16. 10. 2014, in drugače, to je odvod davkov in prispevkov, je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku njegove stroške v znesku 113,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da sta stranki v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, sklenili več dogovorov o povečanem obsegu dela oziroma o dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa. Tožniku so bili v pretežnem delu obravnavanega obdobja izdani sklepi, s katerimi je bilo odločeno, iz katerega naslova (1. ali 2. alineja prvega odstavka 2. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence - Ur. l. RS, št. 53/2008 in 89/2008; Uredba) in v kakšni višini tožnik prejme del plače za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela. Tožnik se zoper sklepe ni pritožil. Postali so dokončni in pravnomočni, zato je sodišče ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v prvem odstavku 22.e člena določa, da se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela o posameznem mesecu, če se na ta način zagotovi racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Iz 4. člena Uredbe izhaja, da lahko višina dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela iz prve točke prvega odstavka 2. člena te Uredbe znaša za javnega uslužbenca največ 20 % plače. Sporazum med Policijskim sindikatom Slovenije, Sindikatom policistov Slovenije in Vlado Republike Slovenije (Ur. l. RS, št 41/2012 in 80/2012) je določil, da bo Vlada Republike Slovenije omogočila izplačilo dodatka za povečan obsega dela zaposlenim, ki imajo kadrovsko zasedenost na dan podpisa sporazuma pod 85 % in zaposlenim na tistih policijskih enotah na lokalni ravni organiziranosti policije, ki so najbolj obremenjene. Višina zneska za izplačilo dodatka delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela iz prejšnjega odstavka je bila določena od 4-6 % osnovne plače zaposlenega. Povečan obsega dela v višini 10-15 % osnovne plače zaposlenega se je določil tudi policistom v peti in šesti tarifni skupini, ki na podlagi začasnega pooblastila opravljajo naloge prekrškovnega organa, za katerega se zahteva sedma stopnja strokovne izobrazbe. Navaja, da ima sporazum naravo kolektivne pogodbe, zato ga je sodišče dolžno upoštevati. Iz sodbe izhaja, da je sodišče tožniku za mesec julij 2013 priznalo 12 % dodatek, za avgust 2013 7 %, za november 2013 8 % in tako naprej, čeprav tožnik višjega dodatka iz naslova povečanega dela kot je 6 % ne more prejeti. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, kar predstavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je po eni strani zavrnilo del tožbenega zahtevka, ker se tožnik zoper izdane sklepe ni pritožil, po drugi strani pa je štelo, da v primerih, ko zgolj iz obračuna plače izhaja prejemek dodatka, tožnik lahko neposredno uveljavlja denarni zahtevek na sodišču. Sodišče je isto terjatev enkrat štelo za "nečisto" denarno terjatev, drugič pa, ko je povečan obseg dela izhajal zgolj iz obračuna plače, kot "čisto" denarno terjatev. Če bi tožnikov predstojnik menil, da je tožnik v posameznem mesecu opravil povečan obseg dela, bi moral takrat z njim skleniti dogovor. Ker tega ni storil, pritožba meni, da za obdobje od oktobra 2012 dalje ni mogoče z dokazi, kot so zaslišanje prič, dokazovati obsega dela, saj zaradi prevelike časovne oddaljenosti izpovedi prič niso verodostojne. Meni, da sodišče ni ocenilo izvedenih dokazov iz tega vidika, torej da gre za dogodke, ki so se dogajali več kot 7 let nazaj, zato zatrjuje bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da bi moral tožnik predložiti sklepe, s katerimi mu je bil določen del plače iz naslova povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre za povečan obseg dela znotraj rednega delovnega časa, če delavec opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je do izplačila plače upravičen že na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravil. Meni, da se naloge delovnega mesta "upravnik V" in "hišnik IV", v določeni meri prekrivajo, zato sta bili naknadno obe delovni mesti združeni v eno, ravno zaradi prekrivanja nalog. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj so v tožnikovem primeru pričakovani rezultati dela, saj je le na ta način mogoče ugotoviti ali je prišlo do povečanega obsega dela. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnih mest, ki sicer sodijo v okvir drugega delovnega mesta, sistemiziranega pri toženi stranki, ni mogoče sklepati, da določenih del drugega delovnega mesta ni mogoče odrediti v okviru del in nalog delovnega mesta, ki jih opravlja tožnik. Priče so izpovedale, da je bilo v dogovoru zajeto nadomeščanje A.A. ali čistilke. Tožnik je torej že prejel plačilo po izdanih sklepih, do katerega je bil upravičen glede na pričakovani obseg dela. Iz same jezikovne razlage izhaja, da mora biti podan povečan obseg dela, ko posameznik v posameznem mesecu presega pričakovani obseg dela. Delavec je upravičen do plačila le, če se zaradi opravljanja dodatnih del poveča pričakovani obseg dela. Ne strinja se s stališčem sodišča, da vsako delo, ki ni izrecno opredeljeno v sistematizaciji in ga tožnik opravi, pomeni povečan obsega dela. Potrebno je upoštevati tudi že prejeta izplačila iz tega naslova. Bistveno je, da so naloge, ki jih je opravljal tožnik, sodile v okvir delovnega mesta, ki ga zaseda, nekatere naloge, ki sicer izrecno ne izhajajo iz opisa del in nalog, pa zgolj pomenijo konkretizacijo siceršnjih nalog oziroma sodijo v okvir drugih nalog, ki jih odredi nadrejeni delavec. Navaja, da je sodišče zmotno odmerilo stroške postopka, saj je tožnik zahteval 7.269,75 EUR, nato tožbeni zahtevek umaknil na 2.577,76 EUR, uspel pa z 967,58 EUR, zato bi moralo sodišče uspeh posebej izračunati do umika in šele nato odmeriti priznane stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbi iz pritožbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče isto terjatev iz delovnega razmerja enkrat štelo za čisto denarno terjatev, za uveljavljanje katere tožniku ni bilo treba uveljavljati predhodnega varstva pravic pri toženi stranki v smislu določbe petega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), drugič pa kot "nečisto" denarno terjatev, za katero je potrebno predhodno varstvo pravic pri toženi stranki. ZJU v navedenem členu določa, da je sodno varstvo zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je ugotovilo, da je tožnik sklepe sklepe o povečanem obsegu dela ter odstotku dodatka iz tega naslova prejel, pa zoper te sklepe ni ugovarjal oziroma se pritožil v smislu določbe petega odstavka 24. člena ZJU. Zato je odločitev tožene stranke postala dokončna in pravnomočna. To pa ne pomeni, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in da gre za drugačno naravo terjatve, ko tožena stranka takšnega sklepa ni predložila, temveč višina dodatka izhaja zgolj iz plačilne liste, sodišče pa je tožniku v takem primeru dosodilo višji znesek dodatka. Zgolj na podlagi podatka o višini dodatka, kot izhaja iz plačilne liste, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da je bil sklep tožniku izdan in da se zoper njega ni pritožil. Dokazno breme o izdaji sklepov je na toženi stranki, ki bi morala predložiti vse takšne sklepe, saj z njimi razpolaga, pa tega ni storila. Pritožba zato v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da bi to moral storiti tožnik.

7. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni ocenilo izvedenih dokazov z vidika, da gre za ugotavljanje dodatnega obsega dela za čas pred sedmimi leti s pričami, pri čemer tožena stranka meni, da zaradi prevelike časovne oddaljenosti izpovedi prič niso verodostojne. Pritožnik dejansko v tem delu ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni z nezakonitim postopanjem toženi stranki kršilo možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar je vsebina kršitve po 8. točki. Po eni strani uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela vseh razlogov o odločilnih dejstvi, kar ni utemeljeno, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, po drugi strani pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta določa, da sodišče po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je tožnik opravljal povečan obseg dela, pri čemer je sodišče prve stopnje za tiste mesece, ko je tožnikovemu zahtevku (delno) ugodilo, natančno ugotovilo obseg povečanega obsega dela ter odločitev ustrezno utemeljilo. Tožena stranka je sama navedla, kolikšen obseg dela je tožnik opravil takrat, ko je nadomeščal odsotnega delavca A.A., ko je opravljal naloge čiščenja prostorov in čistil orožje. Torej je že tožena stranka sama podala izhodišča za presojo obsega tožnikovega dela, sodišče pa je svoje ugotovitve lahko oprlo tudi na izpovedi tožnika in prič, tudi če gre za časovno že oddaljeno obdobje. Pri sprejemu dokazne ocene sodišče ni vezano na nobeno dokazno pravilo, ki bi ga omejevalo pri dokazni oceni. Zato ni pravilno stališče tožene stranke, da bi obseg povečanega dela lahko dokazovala le vsakokratna pisna odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ki bi jo sprejel predstojnik za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom v smislu določbe prvega odstavka 22e. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Tudi če predstojnik ni tako postopal, to ne pomeni, da tožnik povečanega obsega dela ne more dokazati, če izvedeni dokazi dajejo podlago za tak zaključek. Pritožbeno sodišče zato, ker predstojnik tožniku ni določil dodatka, ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je kljub takšni odločitvi tožnik upravičen do dodatka. Tovrstni pritožbeni očitki dejansko izražajo nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in ne predstavljajo pritožbenega razloga kršitve določb postopka.

9. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na Postaji prometne policije B. (PPP B.) na delovnem mestu "hišnik IV". Za obdobje od leta 2012 do 2017 uveljavlja izplačilo dodatka za povečan obseg dela, saj je opravljal delovne naloge delovnega mesta "upravnik V". Prav tako naj bi opravljal tudi druge naloge, ki ne sodijo v okvir njegovega delovnega mesta (razvoz hrane in pijače policistom na terenu, čiščenje prostorov tožene stranke ter čiščenje orožja).

10. Po pogodbi o zaposlitvi so naloge tožnikovega delovnega mesta naslednje: opravljanje nalog v zvezi s tekočim vzdrževanjem objektov in naprav, opravljanje manjših popravil na objektih, napravah in opremi, obveščanje o stanju naprav, opreme in potrebi po večjih popravilih, urejanje okolice in objektov, opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni.

11. V zvezi z dejanskim opravljanjem delovnih nalog je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo naslednja stališča: - Tožnik je v času odsotnosti A.A. opravljal najmanj nujne naloge z delovnega področja "upravnik V". A.A. je bil s pooblastilom z dne 4. 2. 2008 določen za odgovorno osebo za vzdrževanje službenih vozil in vodenje evidenc o uporabi in vzdrževanju službenih vozil B.. Naloge odgovorne osebe za vzdrževanje službenih vozil so natančno naštete v tem pooblastilu, v katerem je posebej določeno tudi, da ga v primeru odsotnosti A.A. pod istimi pogoji nadomešča tožnik.

- Vzdrževanje službenih vozil ni naloga tožnika po pogodbi o zaposlitvi, temveč gre za nalogo izven njegovega delovnega področja.

- V času odsotnosti A.A. je tožnik opravljal najmanj nujne naloge s področja delovnega mesta upravnika.

- Tožnik je v času odsotnosti katere od čistilk (ene ali obeh) čistil prostore tožene stranke oziroma pri tem čiščenju najmanj pomagal (pomivanje oken) ali opravil najnujnejše (npr. izpraznil koše). Tudi to delo ne sodi v njegovo delovno področje, niti ne sodi med dela, ki jih lahko naroči nadrejeni.

- Čiščenje orožja, za kar je tožnik v delu vtoževanega obdobja (od septembra 2012 do maja 2014) porabil 8 ur mesečno, ne sodi med njegove delovne naloge.1

1. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da se naloge delovnega mesta "upravnik V" in "hišnik IV" v določeni meri prekrivajo, ter da tožnik zaradi tega ni upravičen do dodatka. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da vzdrževanje službenih vozil in vodenje evidenc o uporabi in vzdrževanju službenih vozil PPP B., kar je moral tožnik opravljati v času odsotnosti A.A., ne sodi v okvir tožnikovih delovnih nalog delovnega mesta "hišnik IV", ter da teh zadolžitev tudi ni mogoče subsumirati pod druge delovne naloge delovnega mesta "hišnik IV", ki jih mora tožnik opravljati po nalogu nadrejenega. Navedba, da sta bili delovni mesti naknadno združeni, za odločitev ni bistvena, saj sodišče odloča o dodatku za povečan obseg, ko ti dve delovni mesti še nista bili združeni. Glede na to, da je tožnik opravljal naloge delovnih mest čistilke, upravnika in policista, prav tako pa tudi policistom na terenu dostavljal hrano in pijačo, pritožba neutemeljeno navaja, da so te naloge sodile v okvir delovnega mesta, ki ga zaseda, oziroma da tudi če ne izhajajo iz opisa del in nalog, pomenijo zgolj konkretizacijo siceršnjih nalog oziroma sodijo v okvir drugih nalog, ki jih odredi nadrejeni delavec. Nalog po vsebini ni mogoče uvrstiti v okvir delovnega mesta "hišnik IV", pri čemer je sodišče prve stopnje to svojo odločitev ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se s temi ugotovitvami v celoti strinja.

2. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj so v tožnikovem primeru pričakovani rezultati dela, ker naj bi le na ta način lahko ugotovilo, ali je prišlo do povečanega obsega dela. Javni uslužbenec je upravičen do dodatka za povečan obseg dela po 22e. členu ZSPJS oziroma 4. členu Uredbe, če v okviru svojega rednega delovnega časa opravlja tudi naloge drugega delovnega mesta, ki je sistemizirano pri delodajalcu in ki je tudi pri delodajalcu zasedeno.

3. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnih mest, ki sicer sodijo v okvir drugega delovnega mesta, sistemiziranega pri toženi stranki, ni mogoče sklepati, da določenih del drugega delovnega mesta ni mogoče odrediti v okviru del in nalog delovnega mesta, ki jih opravlja tožnik. Priče so izpovedale, da je bilo v dogovoru zajeto nadomeščanje A.A. ali čistilke. To je v obravnavani zadevi izkazano, saj je imela tožena stranka zasedeno tako delovno mesto "upravnik V", "policist", kot tudi dve delavki, ki sta čistili prostore, tožnik pa ju je nadomeščal v času njune odsotnosti. Ni odločilno, ali je lahko tožnik vse naloge opravil znotraj rednega delovnega časa oziroma da ni opravil nadur, saj je bistveno, da je moral zaradi odrejenih nalog opravljati svoje delo in še naloge drugih delavnih mesta. Zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj so v tožnikovem primeru pričakovani rezultati dela. Dodaten oziroma povečan obseg dela namreč dokazuje opravljanje nalog, ki niso naloge tožnikovega delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na to niso utemeljene navedbe, da iz same jezikovne razlage izhaja, da mora biti podan povečan obseg dela, pri tem pa gre lahko le takrat, ko posameznik v posameznem mesecu presega pričakovani obseg dela.

4. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do višjega dodatka, kot ga določa Sporazum med Policijskim sindikatom Slovenije, Sindikatom policistov Slovenije in Vlado Republike Slovenije (Ur. l. RS, št 41/12 in 80/12), ki ima naravo kolektivne pogodbe. Po določbi 1. člena Sporazuma se je Vlada RS zavezala, da bo omogočala izplačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela zaposlenim v policijskih enotah na lokalni ravni organiziranosti policije, vključno s Sektorji kriminalistične policije na policijskih upravah, ki imajo kadrovsko zasedenost na dan podpisa tega sporazuma pod 85 %, in zaposlenim na tistih policijskih enotah na lokalni ravni organiziranosti policije, ki so najbolj obremenjene. Višina zneska za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela je bila določena od 4 % do 6 % od osnovne plače zaposlenega. Navedena določba ne pomeni, da tožnik, v koliko dokaže večji obseg dela od tistega, ki ga določa Sporazum, ni upravičen do višjega zneska dodatka. Pri tem je bistveno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo že izplačan dodatek ter tožniku dosodilo razliko dodatka za tiste mesece, za katere je ugotovilo, da je tožnik opravil delo v večjem obsegu, kot znaša že izplačani dodatek.

5. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija določitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je glede stroškov postopka sprejelo pravilno odločitev, saj je bistveno, da je tožnik prvotno uveljavljal opisni zahtevek, zatem pa je zahtevek postavil po višini tako, da je uveljavljal 15 % dodatek, oziroma kasneje odstotek prilagodil že izplačanim dodatkom. Kasneje, po pridobitvi evidenc in podatkov tožene stranke, pa je lahko prilagodil svoje izračune ter postavil zahtevek glede na tako pridobljene podatke. Glede na naravo spora ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ko je tožnik konkretneje opredelil zahtevek šele takrat, ko je dobil dodatne podatke tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikov uspeh znaša 38,75 %. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pravilnik o posesti in nošenju službenega orožja in streliva v policiji (Ur. l. RS, št. 55/99) in Pravilnik o posesti in nošenju orožja in streliva v Policiji (Ur. l. RS, št. 83/13) določata, da morajo policisti čistiti oziroma vzdrževati orožje.