Jedro

Eden bistvenih pogojev za pridobitev pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je, da javni uslužbenec preseže pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Za presojo, ali tak pogoj obstaja, pa je treba najprej ugotoviti, kakšen je pričakovani obseg dela javnega uslužbenca.

Sodišče druge stopnje je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je javni uslužbenec upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela že na podlagi dejstva, da opravlja naloge iz delokroga drugega delovnega mesta.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe naložilo toženi stranki, da mora tožniku iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 10. 2012 do 30. 6. 2016 plačati razliko v plači v višini 967,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov razlik v plači, navedenih v tej točki izreka. V II. točki izreka je zahtevek tožnika za plačilo 1.610,18 EUR, za zamudne obresti od 16. 10. 2014 in za odvod davkov in prispevkov zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku njegove stroške v znesku 113,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (to je ugodilni del in odločitev o stroških) in odločilo, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 129/2020 z dne 8. 9. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanj: – ali je pravilna presoja, da je tožnik upravičen do dodatka za povečan obseg dela; – ali naloge, ki jih je tožnik opravljal (pomivanje oken, praznjenje košev, čiščenje orožja, vzdrževanje vozil) predstavljajo dodatne naloge, ki bi tožnika upravičevale do dela plače za povečan obseg dela, ali pa gre pri navedenih nalogah zgolj za konkretizacijo nalog, ki spadajo v delokrog tožnikovega delovnega mesta hišnik IV (tekoče vzdrževanje objektov, naprav in opreme ter manjša popravila le teh); – ali samo dejstvo, da določena naloga, ki jo opravlja tožnik na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, sovpada s katero od nalog drugega delovnega mesta, pomeni, da je tožnik upravičen do dodatka za povečan obseg dela.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020 in navaja, da je v tem sklepu vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je zmoten zaključek, da je tožnik upravičen do izplačila plače za povečan obseg dela že zgolj zato, ker opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta. Dela, ki jih je opravil tožnik po nalogu nadrejenega, ni mogoče avtomatično šteti za preseganje pričakovanih rezultatov dela. Odločilno je, kolikšen je bil obseg ostalih tožnikovih nalog, oziroma kakšni so bili pričakovani rezultati dela. Če delavec opravlja drugo delo, je lahko upravičen do plačila po dejanskem delu, vendar le, če opravlja naloge višje ovrednotenega delovnega mesta. Povzema vsebino prvega in tretjega odstavka 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; v nadaljevanju ZSPJS) ter 4. člena, 1. točke 2. člena in 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba). Zmotno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da je neutemeljeno zatrjevanje tožene stranke da se naloge delovnih mest "hišnik IV" in "upravnik V" v določeni meri prekrivajo, oziroma da naloge, ki jih je opravljal tožnik, pomenijo zgolj konkretizacijo delovnih nalog delokroga tožnikovega delovnega mesta. Navaja, katere so bile tiste naloge drugih delovnih mest, ki jih je tožnik opravljal in pri katerih naj bi šlo za prekrivanje z delovnimi nalogami tožnikovega delovnega mesta, oziroma katere naloge so pomenile le konkretizacijo nalog tožnikovega delovnega mesta. Zaradi teh del, ki jih je tožnik opravil v rednem delovnem času, se njegova delovna obveznost ni povečala. Teh del ni opravljal niti istočasno niti vsakodnevno. Za dela, ki jih je opravil v okviru povečanega obsega dela (šlo je le za nujna dela, kar sta kot priči izpovedala A. A. in B. B.), je dobil plačilo. Tožena stranka ni bila dolžna v sistemizaciji delovnih mest in v pogodbah o zaposlitvi v popolnosti konkretizirati vseh opravil posameznih delovnih mest. Tožnik je dela, ki so mu bila odrejena, opravil v okviru pričakovanih delovnih rezultatov, za dela, ki so spadala v povečan obseg del, pa je prejel plačilo. Glede na 22.e člen ZSPJS gre javnemu uslužbencu plačilo za povečan obseg dela le, če delo, ki ga je opravil, presega pričakovani obseg dela. Ta pogoj pa pri tožniku ni bil izpolnjen. Ker sodišči zaradi zmotne materialnopravne presoje nista ugotavljali, kakšen je bil pričakovani obseg tožnikovega dela, je glede tega odločilnega dejstva dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožniku ne pripada niti plačilo po dejanskem delu, saj ne zatrjuje, da je opravljal vsa dela drugega delovnega mesta. Priglaša revizijske stroške.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „hišnik IV“ in da je imel v pogodbi o zaposlitvi opredeljene tudi naloge tega delovnega mesta1. Tožnik pa je poleg del tega delovnega mesta po odredbi nadrejenih občasno opravljal tudi naloge delokrogov drugih delovnih mest. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v določenih mesecih vtoževanega obdobja od tožene stranke sicer prejel del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, vendar pa je bil po presoji sodišč druge in prve stopnje upravičen do izplačila tega dela plače tudi v določenih mesecih (ko tega dela plače sploh ni prejel), oziroma da je bil v določenih mesecih, ko je prejel izplačilo tega dela plače2, upravičen do višjih zneskov iz tega naslova.

9. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik poleg svojega dela opravljal tudi nekatere naloge iz delokroga drugih delovnih mest. V določenih mesecih vtoževanega obdobja je v času odsotnosti drugega delavca (A. B.) opravljal tudi nujne naloge iz delovnega področja delovnega mesta „upravnik V“ (vzdrževanje službenih vozil)3, v času odsotnosti snažilk, ki čistijo prostore pri toženi stranki, je opravljal nekatere naloge čiščenja oziroma pri tem čiščenju pomagal (pomivanje oken, praznjenje košev za smeti), prav tako pa je v delu vtoževanega obdobja (v določenih mesecih v obdobju od septembra 2012 do maja 2014) opravljal naloge čiščenja orožja policistov (če tega čiščenja ni bilo mogoče zagotoviti s strani samih policistov).

10. ZSPJS v drugi alineji 21. člena določa, da so javni uslužbenci lahko upravičeni do delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Prvi odstavek 22. člena ZSPJS določa razpon skupnega obsega sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti. Ta znaša najmanj 2 % in največ 5 % letnih sredstev za osnovne plače. Po prvem odstavku 22.d člena ZSPJS lahko uporabniki proračuna v primerih, kot to določa ZSPJS, izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena ZSPJS, če imajo za ta namen na razpolago sredstva iz prihrankov sredstev za plače, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev, ali nezasedenosti delovnih mest, za katera so bila predvidena sredstva v finančnem načrtu uporabnika proračuna, in sredstev za posebne projekte.

11. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljuje 22.e člen ZSPJS. Ta v prvem odstavku določa, da se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje posameznih nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme predstojnik oziroma direktor proračunskega uporabnika za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje. Po tretjem odstavku citiranega člena določi Vlada z uredbo pogoje, merila in obseg dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela tudi za javne uslužbence iz prvega odstavka tega člena.

12. Uredba v 2. členu opredeljuje pogoje in merila za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v posameznem mesecu, v 4. členu pa določa višino tega dela plače v odstotkih glede na osnovno plačo javnega uslužbenca.

13. Glede na zgoraj navedene določbe je javni uslužbenec upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, opredeljena v prvem odstavku 22.d člena ZSPJS in če javni uslužbenec preseže pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.4

14. Eden bistvenih pogojev za pridobitev pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je torej, da javni uslužbenec preseže pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Za presojo, ali tak pogoj obstaja, pa je treba najprej ugotoviti, kakšen je pričakovani obseg dela javnega uslužbenca. Sodišči druge in prve stopnje tega odločilnega dejstva nista ugotavljali, pri čemer je sodišče druge stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je javni uslužbenec upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela že na podlagi dejstva, da opravlja naloge iz delokroga drugega delovnega mesta5. 15. Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Če javni uslužbenec opravlja naloge iz delokroga drugega delovnega mesta, pa kljub opravljanju teh nalog ne preseže pričakovanih rezultatov dela, do tega dela plače ni upravičen. Po drugi strani pa pripada ta del plače tudi tistemu javnemu uslužbencu, ki pri opravljanju nalog svojega delovnega mesta (v skladu s pogoji in merili iz določb zgoraj omenjenih predpisov) preseže obseg dela v posameznem mesecu, ki se od njega glede na (vnaprej) določene kriterije in rezultate pričakuje. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo med drugim navajala (in za potrditev teh navedb ponudila tudi določene dokaze), da se zaradi odrejenih nalog tožniku obseg njegovega dela ni povečal in da je šele skupaj z opravljanjem teh drugih nalog njegovo delo doseglo polno delovno obveznost6. 16. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik z opravljanjem nalog delokrogov drugih delovnih mest presegel pričakovane delovne rezultate oziroma jih je presegel nad povečanim obsegom, za katerega mu je bil dodatek že priznan,7 je odločitev sodišč najmanj preuranjena.

17. Glede na to, da je za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec glede na pričakovane rezultate dela, te rezultate presegel (ne pa tudi, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, na katerega je razporejen javni uslužbenec, ali zaradi opravljanja nalog delokrogov drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravil po odredbi nadrejenega), ni odločilno, ali so bile te druge naloge, ki jih je tožnik opravljal, dodatne naloge, ali pa je šlo zgolj za konkretizacijo nalog tožnikovega delovnega mesta, kot tudi ne, ali je določena naloga tožnikovega delovnega mesta sovpadala s katero od nalog delokroga drugih delovnih mest (odgovor na drugo in tretje vprašanje).

18. Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča nista ugotavljali, kakšen je bil pričakovani obseg tožnikovega dela, od ugotovitve tega dejstva pa je odvisna presoja, ali je tožnik v vtoževanem obdobju presegel (oziroma dodatno presegel) pričakovane rezultate dela, kar je pogoj za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, je glede navedenega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, ob upoštevanju zgoraj navedene zakonske in podzakonske ureditve ter trditev in dokaznih predlogov strank, dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je tožnik z obsegom opravljenega dela presegel pričakovane rezultate dela oziroma rezultate med že priznanim dodatkom, nato pa odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Te naloge so bile: opravljanje nalog v zvezi s tekočim vzdrževanjem objektov in naprav; opravljanje manjših popravil na objektih, napravah in opremi; obveščanje o stanju naprav, opreme in potrebi po večjih popravilih; urejanje okolice in objektov; opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni. 2 Tožniku so bili za te mesece izdani sklepi, s katerimi je bilo odločeno, iz katerega naslova (prva ali druga alineja prvega odstavka 2. člena Uredbe) in v kakšni višini tožnik prejme del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Tožena stranka je te sklepe izvršila, kot to izhaja iz tožnikovih plačilnih list. 3 Iz pooblastila (A2, B4) izhajajo naloge A. B. za vzdrževanje službenih vozil. V tem pooblastilu je navedeno tudi, da v primeru odsotnosti A. B. tega delavca pod istimi pogoji nadomešča tožnik. 4 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020 z dne 26. 5. 2020. 5 Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da ni pomembno ali gre za povečan obseg dela pri opravljanju tožnikovih rednih delovnih nalog, ali pri opravljanju delovnih nalog, ki ne sodijo v njegov delokrog. 6 S temi navedbami je tožena stranka v bistvu zatrjevala dejstvo, da tožnik ni presegel pričakovanih rezultatov dela. 7 Kot je bilo že pojasnjeno, dejstvo, da je tožnik opravljal nekatere naloge delokrogov drugih delovnih mest, ne pomeni, da je že zaradi tega avtomatično upravičen do prisojenega dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Tožena stranka je sicer tožniku za določene mesece vtoževanega obdobja plačala delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS.