Jedro

Začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo iz tretjega odstavka 201. člena ZOR praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustali (upoštevati je treba tako izboljšanje kot poslabšanje), da je mogoče presojati vprašanje obstoja škode in posledično tudi vprašanje obstoja posebno težke invalidnosti bližnjega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki zaradi težke invalidnosti sina prisodilo odškodnino v višini 1.500.000 SIT (sedaj 6259,38 EUR).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili vprašanje zastaranja predmetne odškodninske terjatve ter vprašanje nastanka in obsega nepremoženjske škode. Navaja, da je tudi višina prisojene odškodnine, glede na sodno prakso, pretirana. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tej zadevi tožnica na podlagi tretjega odstavka 201.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika od tožene stranke zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti sina. Zunanji izvor njenih duševnih bolečin predstavlja posebno težka invalidnost sina. Da je sin posebno težek invalid, revizija ne izpodbija. V tožničino prizadetost zaradi sinove nesreče sodišče ne dvomi. Pravo priznava omejenemu krogu upravičencev odškodnino zaradi duševnih bolečin le v primeru, da je podana posebno težka invalidnost bližnjega. Kdaj je o tej mogoče govoriti, pa je tako dejansko kot pravno vprašanje. Tožena stranka navaja, da je o posebno težki invalidnosti sina mogoče govoriti od ocene Vojaške komisije dalje, na podlagi katere je bila nato sklenjena sodna poravnava, s katero je tožena stranka oškodovancu izplačala odškodnino za 100 % invalidnost. Od tega trenutka dalje naj bi po njenem mnenju začel teči tudi zastaralni rok za tožničino terjatev. Takšno materialnopravno stališče je po mnenju revizijskega sodišča napačno.

7. Tožničina terjatev ni enaka terjatvi oškodovanca, saj imata obe terjatvi različno pravno podlago. Četudi oškodovanca veže izvensodna poravnava, s katero stranki opredelita obseg poškodb in višino odškodnine, pa takšna pogodba (ki sloni na oceni Vojaške komisije) ne more biti merodajna za presojo upravičenosti tožničine terjatve. Pri presoji zadnje je poleg obstoja duševnih bolečin relevanto, ali je posebno težka invalidnost bližnjega dejansko podana, ne glede na to, ali sta jo kot tako opredelili tožena stranka in oškodovanec. V primeru, da bi se oškodovancu zdravstveno stanje izboljšalo do te mere, da o posebno težki invalidnosti ne bi bilo več moč govoriti, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek tožnice zavrniti, ne glede na obstoj njenih duševnih bolečin. Pravilna je zato presoja sodišč prve in druge stopnje, ki sta začetek zastaralnega roka za tožničino terjatev vezali na zdravniško mnenje z dne 12.11.1996, v katerem je bilo prvič ugotovljeno, da se oškodovančevo stanje ne bo več spreminjalo.

8. Tožnica je odškodninsko tožbo vložila 23.2.1999. V revizijski fazi postopka je sporno le, kdaj je začel teči triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Po navedeni zakonski določbi začne teči subjektivni zastaralni rok takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo (in za tistega, ki jo je napravil). Začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo iz tretjega odstavka 201. člena ZOR praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano tako ustali (upoštevati je treba tako izboljšanja kot poslabšanja), da je mogoče presojati vprašanje obstoja škode in posledično tudi vprašanje obstoja posebno težke invalidnosti bližnjega. S tem v zvezi ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadošča že, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča takšno opredelitev. Zato je potrebno pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje, da terjatev ni zastarala. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi pritožbenega sodišča o poteku zastaranja, ki so popolnoma v skladu z opisanim načelnim stališčem o pričetku zastaralnega roka. Ob takšni opredelitvi zastaranja tudi ni odločilnega pomena revizijska navedba tožene stranke o tem, kdaj je Vojaška komisija podala oceno o nastali škodi.

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).Tako odmerjena odškodnina v višini 9 povprečnih neto plač ni previsoka glede na navedene odškodninske kriterije in določbo 201. člena ZOR.

10. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.