Jedro

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je z darilno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, njen (sedaj že bivši) mož nedovoljeno razpolagal tudi z njenim deležem na stanovanju, ki je njuno skupno premoženje, in da je sama sporno darilno pogodbo sklenila zaradi prisile, s tožbenim zahtevkom pa toži na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zato je njena tožba nesklepčna. Ob takih tožbenih trditvah bi lahko zahtevala le razveljavitev darilne pogodbe.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu in tretji toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 290.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.3.2004, opr.

št. P 3418/2003-I, zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 14.2.1994 in na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi in tretjetoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini

110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2004 do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni odločilo o umaknjenem zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka je sama vložila tožbo in ker tožeča stranka ni prava uka stranka, njena tožba ni imela vseh navedb. Sodišče prve stopnje bi moralo spoštovati načelo pomoči prava neuki stranki. Sicer pa je tožeča stranka iz opravičljivih razlogov prosila za preklic obravnave in v ta namen predložila tudi ustrezna dokazila. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu obravnavo opravilo v njeni odsotnosti, je s tem kršilo načelo enakosti pred zakonom in 5. člen Zakona o pravdnem postopku, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Tožeča stranka v obtožbi obširno opisuje, na kakšen način tožena stranka zavlačuje postopke za ureditev razmerij med njimi in v dokaz resničnosti teh svojih trditev predlaga več dokazov. Drugotožena stranka je v konkretnem primeru pripoznala tožbeni zahtevek, izpodbijana sodba pa je glede tega napravila povsem drugačne zaključke, ki so v nasprotju z voljo drugotožene stranke in listinami v spisu. Sodišče se tudi ni spuščalo v presojo, ali je pooblastilo pooblaščenki Pakiževi dejansko podpisala tudi drugotožena stranka in bi sodišče prve stopnje v tej smeri moralo izvesti kakšen dokaz. Tožeča stranka tudi meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe zavzelo stališče, da je tožba nesklepčna, taka ugotovitev pa bi imela, če bi bila resnična, lahko za posledico le zavrženje tožbe, ne pa zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ne tožbe zavrglo, ima posledično tožeča stranka bistveno slabši položaj, saj je pravnomočno odločeno o njenem zahtevku. Na ugotovitev ničnosti te sporne darilne pogodbe ima tožeča stranka zagotovo pravni interes, ki se zahteva pri ugotovitvenih tožbah, saj je najmanj polovična solastnica predmetnega stanovanja, zaradi česar toženci na podlagi darilne pogodbe ne morejo imeti lastninske pravice na predmetni nepremičnini. Tožeča stranka opozarja, da je vsebina darilne pogodbe sama s seboj v nasprotju, saj ta v točki 2 ugotavlja, da je prvotožena stranka podarila zgolj svoj solastni delež, medtem ko v 4. točki določa, da vsaka od pogodbenih strank dobi po 1/4 nepremičnine.

To pa je v nasprotju s pogodbeno voljo strank, kot tudi s prisilnimi predpisi. Glede razpolaganja prvotožene stranke s celotno nepremičnino ne obstaja veljavna causa, saj je prvotožena stranka solastnik predmetne nepremičnine le do 1/2. Pri neodplačnem razpolaganju je nagib tista sestavina, ki je neobhodno potrebna, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je darilna pogodba neveljavna v delu, ko je prvotožena stranka razpolagala z deležem tožeče stranke. Prvotožena stranka je pri razpolaganju s sporno nepremičnino imela nepošten nagib. Tožeča stranka pa ni imela niti volje niti nagiba, da bi podarila svoj del stanovanja, zaradi česar v tem delu darilna pogodba nima kavze in je posledično nična. Ker se pri predmetni darilni pogodbi ni mogla uresničiti kavza pogodbe, je pogodba neobstoječa, kar pomeni, da je nična.

Prvotožena stranka je brez pravne podlage razpolagala s skupnim premoženjem, to pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila prvo in tretjetožena stranka. Prvo in tretjetožena stranka v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče nudilo pravno pomoč tožeči stranki s tem, ko je s sklepom z dne 16.12.2003 opozorilo, katere pomanjkljivosti mora odpraviti v svoji tožbi, da bi bila le-ta sposobna za obravnavanje. Sodišče prve stopnje je odgovor na tožbo brez odlašanja vročilo tožeči stranki in tožeča stranka je imela sedem mesecev časa, da odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru, pa tega ni storila. Drugotožena stranka, ki je pravdno popolnoma sposobna oseba, je bila obveščena, da se bo narok za glavno obravnavo v tej pravdi opravil 16.3.2004, a se je kljub temu odločila, da se naroka ne bo udeležila. Tožeča stranka ves čas zavlačuje postopek. Sodišču se skuša prikazati kot prava neuka oseba s psihičnimi težavami, ki naj bi jih povzročila prvotožena stranka. Na navedbe nasprotne strani ne odgovarja, neposredno pred narokom za glavno obravnavo pa sodišču pošlje opravičilo, da se naroka zaradi bolezni ne more udeležiti. Na ta način je ravnala že večkrat. Ker ima tožeča stranka psihične težave, sodišče njenim opravičilom navadno ugodi. Ker tožeči stranki dosedaj še ni bila odvzeta poslovna sposobnost in ji nikoli ni bil določen skrbnik, pa bo na ta način tudi v bodoče lahko v nedogled dosegala prelaganje obravnav in toženi stranki preprečevala, da bi prišli do svoje solastnine. V nepravdnem postopku zaradi delitve solastnega stanovanja, se je to tožeča stranka kot nasprotna udeleženka vse do konca obravnave izrecno strinjala, da naj se sporno stanovanje razdeli s prodajo. Ko je sodišče skladno tudi z voljo tožeče stranke izdalo sklep o civilni delitvi spornega stanovanja, pa se je tožeča stranka nemudoma pritožila in tako dosegla, da se je delitev stanovanja odložila. Ni res, da je prvotožena stranka nedopustno razpolagala s sporno darilno pogodbo. Če spornega darila ne bi bilo, tožeči stranki iz naslova pridobivanja z delom v zakonski zvezi na stanovanju ne bi pripadal noben lastninski delež. Ničnostno tožbo gre torej razumeti le kot nov poskus tožeče stranke, da doseže odlog delitve spornega stanovanja. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je treba zavrniti že samo zaradi tega, ker tožeča stranka z le-tem zahteva ugotovitev, da je nična darilna pogodba, ki naj bi jo pravdne stranke sklenile dne

14.2.1994. Darilna pogodba med pravdnimi strankami je bila namreč sklenjena dne 25.1.1994. Tožeča stranka tudi zmotno meni, da je posledica nesklepčnosti tožbe zavrženje tožbe.

Tožeča stranka še vedno, niti v pritožbi, ne pove, katerim ustavnim načelom in prisilnim predpisom naj bi sporna darilna pogodba nasprotovala. Darilna pogodba je bila namreč sklenjena iz razloga, da sta si tožeča stranka in prvotožena stranka razdelili sporno stanovanje, kot njuno skupno premoženje, taka razdelitev pa je bila v času sklenitve pogodbe izrecno dopustna. Tudi ne drži sicer nedovoljena pritožbena trditev, da je sporna pogodba nična, ker naj bi bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Na nedopustnost nagiba se namreč lahko sklicuje samo darovalec. Ker sta pravdni stranki v pogodbi izrecno zapisali, da je premoženje iz darilne pogodbe skupno premoženje tožeče stranke in prvotožene stranke, ne more biti govora niti o tem, da sporna pogodba ne bi imela kavze ali, da le ta ne bi bila dopustna. Tožeča stranka je svoji pritožbi priložila listine, s katerimi je nedvomno razpolagala že v času, ko je zoper toženo stranko vložila tožbo, zato te listine predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Zgolj iz previdnosti, če bi sodišče druge stopnje utemeljenost pritožbe tožeče stranke presojalo tudi na podlagi le-teh listin, tožena stranka v dokaz resničnosti svojih trditev iz odgovora na pritožbo, le-temu prilaga nove listinske dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila laično tožbo in v le-tej med drugim navedla tudi, da uveljavlja ničnost darilne pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami, in stroške vzdrževanja in obratovanja v zvezi s sporno nepremičnino, ne da bi postavila tožbeni zahtevek. Skladno z načelom pomoči prava neuki stranki je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom z dne 16.12.2003 pozvalo na popravo tožbe tako, da bo ta vsebovala zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, na navedbo dejstev, na katera opira zahtevke, in na navedbo dokazov, s katerimi naj bi se ta dejstva ugotavljala. Po prejemu tega sklepa je tožeča stranka na sodišče dne 4.1.2004 poslala dopis in v njem navedla zgolj to, da vztraja le pri zahtevku na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Tožeča stranka je v konkretni pravdi postavila torej le tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in o tem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje razsodilo. Pritožnica torej sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni odločilo o umaknjenem tožbenem zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka v konkretnem primeru nikoli ni postavila tožbenega zahtevka na plačilo stroškov v zvezi s stanovanjem.

Tudi ni res, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah tožene stranke. Kot pravilno navajata prvo in tretjetožena stranka v odgovoru na pritožbo, je tožeča stranka imela sedem mesecev časa za odgovor na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka je bila na glavno obravnavo tudi pravilno vabljena, a na to, kljub temu, da jo sodišče ni preklicalo, ni prišla. Tožeča stranka je sicer predložila dokaz, ki je izkazoval opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave, vendar pa sodišče prve stopnje, s tem, ko je obravnavo opravilo v odsotnosti tožeče stranke, ni storilo nobene procesne kršitve. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki vročilo odgovor na tožbo tožene stranke, a ta nanj niti v sedmih mesecih ni odgovorila, in ker tožeča stranka, kljub temu, da s strani sodišča ni prejela obvestila o preklicu glavne obravnave, na le-to ni prišla, čeprav je bila nanjo pravilno vabljena, v konkretnem primeru ni mogoče pritožnici pritrditi, ko sodišču prve stopnje očita, da ji ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Izvedba glavne obravnave v odsotnosti stranke, ki je pravočasno iz opravičljivega razloga prosila za preložitev glavne obravnave, bi lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, pod pogojem, da bi tako ravnanje sodišča prve stopnje imelo za posledico nezakonito in nepravilno odločitev sodišča. Za kaj takega pa v konkretnem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tako odločitev bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti tudi v primeru, če bi tožeča stranka prišla na glavno obravnavo in bila na njej tudi zaslišana. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je prvotožena stranka z darilno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, razpolagala tudi z deležem tožeče stranke na stanovanju, ki je skupno premoženje tožeče in prvotožene stranke, in da je tožeča stranka predmetno darilno pogodbo sklenila zaradi nasilja in pritiskov družinskih članov. Take tožbene trditve tožeče stranke imajo lahko za posledico le tožbeni zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe, ne pa tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Kadar zakonec razpolaga z določeno stvarjo, ki predstavlja skupno premoženje obeh zakoncev, brez soglasja enega zakonca, ali kadar se zatrjuje, da je bila pogodba sklenjena zaradi sile, je tožeča stranka aktivno legitimirana, da veljavnost takega pravnega posla izpodbija, ne more pa uveljavljati njegove ničnosti. Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe pa v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (2. odst. 117. člena ZOR). Ker je bila sporna darilna pogodba med pravdnimi strankami sklenjena 25.1.1994, tožeča stranka pa je tožbo vložila dne

12.6.2002, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka pravico izpodbijanja darilne pogodbe izgubila. Ker torej iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, so neupoštevne pritožbene trditve tožeče stranke o nedopustni kavzi in o nedopustnem nagibu prvotožene stranke pri sklepanju sporne darilne pogodbe.

Poleg tega te pritožbene trditve tožeče stranke predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Nedovoljeni so tudi vsi dokazi, ki jih tožeča stranka predlaga v pritožbi v potrditev resničnosti njenih trditev, da je prvotožena stranka tista, ki zavlačuje postopke med pravdnimi strankami. Pritožbene trditve tožeče stranke o zavlačevanju postopkov s strani prvotožene stranke pa tudi niso relevantne za odločitev v konkretnem primeru.

Pravno zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo nesklepčnost tožbe, le-to zavreči in ne zavrniti. Nesklepčnost tožbe ima namreč za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka (3. odst. 318. člena ZPP). Nikakor pa ni mogoče pritrditi trditvam tožeče stranke, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena brez njenega soglasja. Darilno pogodbo je namreč tožeča stranka podpisala, njen podpis na pogodbi pa je bil kasneje tudi overjen. Drugotožena stranka je v konkretnem primeru res pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, vendar pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so prvo, drugo in tretjetožena stranka enotni sosporniki. V primeru nasprotovanja med dejanji enotnih sospornikov pa velja tisto ravnanje, ki je najkoristnejše, to pa je, glede na to, da je enotno sosporništvo na toženi strani, lahko le dejanje, ki ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo in v nasprotju z voljo drugotožene stranke prezrlo, da je ta pripoznala tožbeni zahtevek.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in ker pri tem ni storilo nobene procesne kršitve (ne v pritožbi očitane, ne kakšne druge, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, prvotoženi in tretjetoženi stranki pa povrniti njune potrebne stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. členom ZPP in

1. odst. 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je potrebne stroške prvo in tretjetožene stranke odmerilo v znesku

290.000,00 SIT. Ti obsegajo sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 90.000,00 SIT (2. odst. tar. št. 1 ZST) in nagrado pooblaščenki prvo in tretjetožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1500 točk (1. točka tarifne št. 21 Odvetniške tarife - OT), pisarniške stroške v višini

2.000,00 SIT (2. odst. 13. člena OT) in 20% DDV. Prvotoženi in tretjetoženi stranki pa sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenega stroška za nagrado pooblaščenke za sestanek s stranko v višini 50 točk, saj je ta strošek zajet v sestavi odgovora na pritožbo in torej v konkretnem primeru ni bil priznan.