Jedro

Nesorazmerno oziroma v nasprotju z namenom varovanja je vsako zadrževanje na varovanem oddelku SVZ, če niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. ZDZdr. Pogoji niso izpolnjeni, če ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, in to ne glede na to, ali je predviden z zakonom ali ne.

Določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne možnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dejansko stanje in dosedanji potek postopka**

1. Nasprotna udeleženka je mlajša polnoletna oseba, roj. 2. 4. 1999, z diagnosticirano čustveno neuravnovešeno osebnostno motenostjo - impulzivni tip, ki se na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Lenartu Pr 56/2017 z dne 7. 9. 2017 in drugih sklepov o podaljšanju zadržanja od 9. 9. 2017 nahaja na varovanem oddelku predlagatelja.

2. Nasprotna udeleženka ima po mnenju izvedenca psihiatrične stroke trajno duševno motnjo v širšem pomenu duševnih motenj, ki je ekstremen odklon še normalnega, in ne duševna bolezen v ožjem pomenu duševnih motenj. Gre pa za zelo hudo obliko, na meji sprejemljivega in zmožnega za preživetje v socialnem okolju. Prisotni so psihotični preboji, ko je stik z realnostjo porušen. Funkcioniranje nasprotne udeleženke se z leti ne spreminja in vzorci vedenja ostajajo nespremenjeni, številni med agresivnimi in avtoagresivnimi preboji so posledica stika z mamo. Bolnišnična obravnava v okviru zakonsko predvidenih oblik, kot so zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom, ni potrebna niti smiselna. Smiselna bi bila dolgotrajna vedenjska psihoterapevtska obravnava v bolnišnici, vendar tovrstnih terapij pri nas ni. Nasprotna udeleženka je sposobna samostojnega življenja zunaj varovanega oddelka za kakšne pol do ene ure. Le z dolgotrajnim postopnim prilagajanjem je dolgoročno mogoče pričakovati, da bi lahko funkcionirala zunaj varovanega okolja. Impulzivnost in nepredvidljivost s hudo konfliktnostjo v medosebnih odnosih je tako huda, da bi bilo življenje na odprti enoti socialno varstvenega zavoda (v nadaljevanju SVZ) preveliko tveganje za njeno življenje, pa tudi življenje drugih ljudi.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 3. 6. 2020 sklenilo, da se nasprotni udeleženki podaljša zadržanje na varovanem oddelku predlagatelja od 5. 6. 2020 dalje, najdlje za šest mesecev. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. Na predlog predlagatelja je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 386/2020 z dne 17. 7. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: − ali je pravilna odločitev sodišča, da je pogoj nesposobnosti obvladovanja ravnanja osebe iz četrte alineje prvega odstavka 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) izpolnjen, če je oseba nesposobna obvladovanja svojega ravnanja zaradi terapije, ki ni običajna in odstopa od običajnih praks tako glede terapije kot glede odmerkov, prav takšna odstopanja pri predpisani terapiji pa lahko povzročijo višjo stopnjo agresivnosti ali nemira in vplivajo na stopnjo sposobnosti obvladovanja ravnanja in torej njena nesposobnost obvladovanja ni posledica duševne motnje? − ali je dopustno nadaljnje zadržanje nasprotne udeleženke na varovanem oddelku SVZ brez njene privolitve, četudi izvedenec psihiater ugotovi, da obstaja milejši ukrep, ki ga pri nas ni? **Povzetek relevantnih revizijskih navedb**

5. Nasprotna udeleženka je zoper izpodbijani sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da predlog za podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku z dne 11. 5. 2020 zavrne ali pa zadevo vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

6. Uvodoma opozarja, da po določbi tretjega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDZdr določa, kdaj oziroma pod katerimi pogoji je mogoče osebo brez njenega soglasja sprejeti v katero od predvidenih oblik zdravljenja oziroma oskrbe. Zdravljenje oziroma obravnava brez privolitve v varovanem oddelku SVZ pomeni poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), zato ni dopustno brez intervencije sodišča. Za zakonitost odločbe sodišče je treba nedvoumno ugotoviti obstoj vseh pogojev za zakonito zadržanje na varovanem oddelku SVZ, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. V konkretnem primeru jih določa 74. člen v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZDZdr.

7. Navaja, da pogoj nesposobnosti obvladovanja ravnanja osebe iz četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr ni izpolnjen, če je oseba nesposobna obvladovanja svojega ravnanja zaradi terapije, ki ni običajna in odstopa od običajnih praks tako glede terapije same kot tudi glede odmerkov. Prav takšna odstopanja pri predpisani terapiji pa lahko povzročijo višjo stopnjo agresivnosti ali nemira in vplivajo na stopnjo sposobnosti obvladovanja ravnanja. V konkretnem primeru je izvedenec psihiater na naroku na kraju samem 3. 6. 2020 ugotovil, da je nasprotni udeleženki „predpisana terapija, ki ni običajna in odstopa od običajnih praks tako glede terapije same kot tudi glede odmerkov, prav takšna odstopanja pri predpisani terapiji pa lahko povzročijo višjo stopnjo agresivnosti ali nemira in torej vplivajo na stopnjo sposobnosti obvladovanja ravnanja”. V prvem odstavku 74. člena ZDZdr je v četrti alineji določen pogoj, da mora biti pri osebi ogrožanja posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb o tem, da nesposobnosti obvladovanja ravnanja nasprotne udeleženke ni mogoče pripisati duševni motnji, temveč neustrezni terapiji, ni opredelilo, temveč je pavšalno zapisalo, da je pri njej ugotovljena duševna motnja, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Na podlagi ugotovitve izvedenca psihiatra se takšen zaključek sodišča druge stopnje izkaže za materialnopravno zmoten. Ni namreč mogoče enoznačno zaključiti, da nasprotna udeleženka v stanjih impulzivnosti in konfliktnosti ne zmore obvladovati svojega ravnanja zaradi duševne motnje, saj je izvedenec nezmožnost obvladovanja ravnanja pripisal neustrezni terapiji. Četudi je ogrožanje nasprotne udeleženke morda res posledica duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je nesposobnost obvladovanja njenega ravnanja mogoče pripisati neposredno duševni motnji. Določba 74. člena ZDZdr zahteva kumulativni obstoj duševne motnje ter hudo moteno presojo realnosti in hkrati nezmožnost obvladovanja ravnanja osebe, oboje kot posledico duševne motnje in ne drugega vzroka. Pogoj iz četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr ni izpolnjen, če nasprotna udeleženka trpi za duševno motnjo, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in je hkrati nesposobna obvladovati svoje ravnanje, ki je posledica neustrezne terapije in ne duševne motnje same.

8. Izvedenec psihiater je ugotovil, da „bi bila za nasprotno udeleženko smiselna dolgotrajna vedenjsko psihoterapevtska obravnava v bolnišnici, vendar tovrstnih oblik terapije pri nas ni”. Sodišče mora v okviru ugotavljanja kumulativnega obstoja pogojev za podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku SVZ brez privolitve presojati tudi, ali obstaja kakšna druga oblika pomoči, ki bi odvrnila vzroke in ogrožanje iz tretje in četrte alineje 74. člena ZDZdr. S primeroma naštetimi oblikami pomoči v nadzorovani obravnavi zunaj SVZ možne oblike niso izčrpane oziroma bi bilo tako tolmačenje v nasprotju z namenom zakona. Sodišče druge stopnje temu ni posvetilo dolžne pozornosti, saj je le povzelo, da tovrstnih oblik terapije v Sloveniji ni ter da vzrokov ogrožanja ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči. Izvedenec je ugotovil, da za nasprotno udeleženko obstaja druga oblika pomoči, ki je zanjo ustreznejša, jo poimenoval in ji celo pripisal ustrezno obliko, v kateri bi se izvajala („terapevtski ukrep bi bili bolj vzgojni kot psihoterapevtski, saj ima za slednje bolj malo naravnih danosti, tako da bi bila najprimernejša obravnava v SVZ”, na podlagi česar je mogoče razumeti, da je med več možnimi kot najbolj primerno omenil obravnavo v SVZ). Edina okoliščina, ki je botrovala ugoditvi predloga za nadaljnje zadržanje nasprotne udeleženke v varovanem oddelku SVZ, je bila torej, da pri nas ni ustreznih oblik terapije. Nadaljnje zadržanje nasprotne udeleženke ni in ne sme biti utemeljeno s tem, da druge možnosti, ki dejansko obstaja, „pri nas ni”. Nasprotna udeleženka je mlado dekle, ki je že tri leta na varovanem oddelku SVZ, najbolj drastičen ukrep pa je po mnenju izvedenca psihiatra očitno mogoče nadomestiti z drugo obliko pomoči. ZDZdr v drugem odstavku 3. člena nalaga izvajalcem zdravstvenih storitev obveznost nudenja individualne obravnave in vzpostavlja kot postulat neodtujljivo pravico do terapije z najmanj neželenimi učinki in najmanjšimi možnimi posegi v osebno svobodo ter sorazmerno z njenim namenom. V skladu z 8. členom ZDZdr pa mora biti zdravstveni poseg sorazmeren z njegovim namenom, med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo preverljive učinke, pa se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov. Nobena od povzetih zakonskih določb ne omejuje izbire ukrepov ali oblik pomoči le na predvidene v ZDZdr.

9. Revizija je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. 10. Revizija je utemeljena.

**Obseg revizijskega preizkusa**

11. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Prvo dopuščeno vprašanje ima procesni in materialnopravni vidik. Čeprav nasprotna udeleženka eksplicite uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa artikulirano in utemeljeno graja tudi uporabo postopkovnih določb pred sodiščem druge stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

**Glede prvega dopuščenega vprašanja**

12. Izvedenec psihiater je na naroku na kraju samem 3. 6. 2020 ugotovil, da „je nasprotni udeleženki predpisana terapija, ki ni običajna in odstopa od običajnih praks glede terapije same, saj prejema terapijo, značilno za osebe s hujšimi oblikami duševnih bolezni, prav tako pa ji je predpisan višji odmerek anksiolitika od najvišjega dovoljenega“. Po njegovem mnenju ni izključeno, da to povzroči zvišano vrednost hormona prolaktin, kar bi lahko v manjši meri vplivalo na stopnjo obvladovanja njenega vedenja.

13. Osebo z duševno motnjo se lahko prisilno pridrži na varovanem oddelku SVZ, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena v zvezi s 75. členom ZDZdr. Prvo dopuščeno vprašanje se dotika pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, ki zapoveduje, da se oseba sprejme v varovani oddelek SVZ, če „je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja“. Predpogoj za strokovno dognano in pravno prepričljivo odločitev o obstoju te predpostavke je na spoznanjih medicinske znanosti utemeljena ugotovitev o naravni vzročnosti med 1) hudo moteno presojo realnosti in sposobnostjo obvladovanja ter duševno motnjo; 2) ogrožanjem sebe in drugih ter duševno motnjo. Ali drugače povedano, sporni pogoj je izpolnjen le tedaj, če je ogrožanje sebe in/ali drugih posledica duševne motnje, hkrati pa mora biti duševna motnja tista, ki povzroči hudo moteno presojo realnosti in zmanjšano sposobnost obvladovanja.

14. Odsev velikega pomena varovane dobrine - osebne svobode -, v katero se pri sprejemu osebe z duševno motnjo posega, je z materialnopravnega vidika dokazni standard, ki je v sodnih postopkih potreben za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek SVZ, s procesnopravnega vidika pa obseg in natančnost obrazložitve o obstoju pogojev za prisilno pridržanje oziroma njegovo podaljšanje.

15. Za odločanje, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek SVZ, je potrebna visoka stopnja dokaznega standarda: izključen mora biti vsak razumen dvom o obstoju kateregakoli pogoja, abstraktno vsebovanega v prvem odstavku 74. čena ZDZdr, in njegovih prvin. To velja tudi za sklep o medsebojni odvisnosti duševne motnje in sposobnosti obvladovanja, ki sta si v razmerju vzroka in posledice. V 12. točki povzeto mnenje izvedenca poraja dvom o trdnosti in sprejemljivosti argumentov nižjih sodišč v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za podaljšanje prisilnega pridržanja, nanizanih v 7.-10. točkah sklepa sodišča prve stopnje in 9.-14. točkah sklepa sodišča druge stopnje.

16. Res je, da je standard obrazloženosti za nadrejeno sodišče nižji kot za nižje sodišče, a pritožbeno sodišče sodišče se lahko strinja z nižjim sodišče in se nanj sklicuje le tedaj, kadar v pravnem sredstvu ni bistvenih novih argumentov. Kadar pa so, in tako je bilo v konkretnem primeru, mora pritožbeno sodišče nanje odgovoriti. Pravici stranke do izjavljanja, torej tudi v pritožbi, na drugi strani ustreza obveznost (pritožbenega) sodišča da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli. To še posebej velja v postopkih prisilnega pridržanja, kajti pomen varovane dobrine (oziroma intenziteta posega v primeru odvzema osebne svobode) je v procesnopravnem pogledu tista okoliščina, ki sodoloča natančnost obrazložitve sodišča druge stopnje. Drži, kar zatrjuje nasprotna udeleženka v reviziji, da na pomembno navedbo v pritožbi, da nesposobnosti obvladovanja ni mogoče pripisati duševni motnji, ampak neustrezni terapiji, ni dobila odgovora. Osebi z duševno motnjo je treba v postopku sprejema na varovani oddelek SVZ brez privolitve zagotavljati vsa ustavno procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. člena Ustave.1

17. Ker je sodišče druge stopnje kršilo pravico nasprotne udeleženke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Če bo sodišče druge stopnje spoznalo, da je **Glede drugega dopuščenega vprašanja** **O obveznostih negativnega in pozitivnega statusa v postopkih sprejema v varovani oddelek SVZ**

18. Tudi drugo vprašanje ima ustavnopravno jedro. Nanj ni mogoče pravilno odgovoriti, ne da bi najprej opredelili, katere so negativne in pozitivne obveznosti države v zvezi z osebami z duševnimi motnjami. V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča, ki se je izoblikovala predvsem v zvezi z drugim odstavkom 19. člena Ustave, in obsežno sodne prakso Vrhovnega sodišča gre pri negativnih dolžnostih države zlasti za omejitev pooblastil državnih organov, ki posegajo v svobodo osebe z duševno motnjo. Sprejeta stališča je mogoče strniti v pravilo, da se sme prostost omejiti samo v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, in po postopku, ki ga določa zakon (lex certa).2 Pri tem imata v postopkih sprejema v varovani oddelek SVZ posebno težo načelo (ne)sorazmernosti posega in načelo milejšega ukrepa. Odvzem osebne svobode mora biti sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, to je s premoženjem, zdravjem in življenjem samoogrožajoče pridržane osebe in drugih oseb. Med več možnimi zdravstvenimi posegi se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov (drugi odstavek 8. člena ZDZdr).

19. Za učinkovito varovanje telesne in duševne integritete ranljivih skupin pa ni dovolj, da se državni organi vzdržijo nesorazmernih posegov v osebno svobodo oseb z duševno motnjo; za zagotovitev enakih dejanskih možnosti in njihovega enakega obravnavanja so v skladu z drugim odstavkom 52. člena Ustave potrebni tudi aktivni zdravstveni in socialnovarstveni ukrepi, s katerimi se jim skuša z upoštevanjem njihovih posebnih potreb zagotoviti dostojno življenje.3 Tovrstni ukrepi morajo biti prilagojeni posamezniku, torej individualizirani. Načelo individualne obravnave je tudi eno od temeljnih načel ZDZdr (drugi odstavek 3. člena ZDZdr), ki na zakonski ravni podrobneje določa vsebino pravic oseb z duševnimi motnjami.4 **Presoja kršitve v konkretnem primeru**

20. Izvedenec psihiatrične stroke je na naroku na kraju samem 3. 6. 2020 ocenil, da „bi bila za nasprotno udeleženko smiselna dolgotrajna vedenjsko psihoterapevtska obravnava v bolnišnici, vendar tovrstnih oblik terapije pri nas ni“. Pri tem bi bili „terapevtski ukrepi bolj vzgojni kot terapevtski, saj ima za slednje malo naravnih danosti, tako da bi bila najprimernejša obravnava v SVZ, kjer pa glede na vse podatke v negovalni in zdravstveni dokumentaciji ni sposobna vključitve na odprti enoti, saj je samostojnega življenja zunaj varovanega oddelka sposobna od pol do ene ure dnevno“.

21. Izhajajoč iz v 18.-19. točkah opisanega (pasivnega in aktivnega) dolžnostnega ravnanja države v postopkih sprejema v varovani oddelek SVZ, je odgovor na drugo dopuščeno vprašanje lahko le nikalen. Nesorazmerno oziroma v nasprotju z namenom varovanja je vsako zadrževanje na varovanem oddelku SVZ, če niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. ZDZdr. Pogoji niso izpolnjeni, če ta ukrep ni prilagojen zdravstvenim potrebam nasprotne udeleženke in bi bil zanjo po spoznanjih psihiatrične stroke primernejši milejši ukrep, in to ne glede na to, ali je predviden z zakonom ali ne. Vsak drugačen odgovor bi bil nesprejemljiv z vidika ustavne pravice nasprotne udeleženke do osebne svobode (negativni vidik). Nedopustno bi se bilo zadovoljiti s cinično razlago, da mora nasprotna udeleženka ostati v varovanem oddelku samo zato, ker oblik terapije, ki bi bile zanjo najprimernejše, „pri nas ni“. Določba drugega odstavka 52. člena Ustave ustvarja pozitivno obveznost države, da na normativni in izvedbeni ravni, kolikor to le dopuščajo njene finančne možnosti, sprejme celovite ukrepe za uresničevanje človekovega dostojanstva oseb z duševnimi motnjami.

22. Ker nižje sodišče okoliščin življenjskega primera ni ovrednotilo z vidika jamstev iz 19. člena ustave v povezavi s pravicami, ki nasprotni udeleženki pripadajo na podlagi 52. člena Ustave, je zmotno presodilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.

**Napotki za nadaljnji postopek**

23. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odpraviti procesno kršitev, nato pa dopolniti postopek (355. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr), če bo spoznalo, da je treba za popolno oziroma pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva ali izvesti dokaze (na primer dodatno zaslišati izvedenca), in ob upoštevanju gornjih izhodišč ponovno odločiti o predlogu za podaljšanje zdravljenja na varovanem oddelku SVZ brez privolitve.

24. V zvezi z zmotno uporabo prvega odstavka 74. člena ZDZdr bo moralo preizkusiti, ne da bi pri tem stopilo v polje zakonodajalca, ali je sporne določbe ZDZdr ob uveljavljenih metodah razlage mogoče razlagati ustavno skladno, tako da z odločitvijo v konkretnem primeru ne bo poseženo v ustavne pravice nasprotne udeleženke. Če oblika ukrepa – dolgotrajna vedenjsko psihoterapevtska obravnava v bolnišnici -, ki bi bila najprimernejša za nasprotno udeleženko, ni predvidena v formalnem smislu (drugi odstavek 1. člena ZDZdr), to še ne pomeni, da sodišče nasprotni udeleženki ne bi moglo nuditi pravnega varstva in skladno z načelom individualne obravnave oblikovati pravila za konkretni primer, ki bi se kar najbolj prilegalo potrebam nasprotne udeleženke. Pri tem se mora v procesnem pogledu vsebina pravnega varstva spričo objektivnih meja pravnomočnosti odraziti v izreku sklepa.

25. Izvedenec je ocenil, da nasprotna udeleženka za zdaj ni sposobna življenja na odprti enoti, saj potrebuje stalen nadzor in varstvo, priporočil pa je postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru kratkih (v začetku pol ure ali celo manj) samostojnih izhodov na lokaciji zavoda. Sodišče prve stopnje je vse te ugotovitve povzelo in sprejelo kot sestavni del spodnje premise odločanja. V tem delu v dejanskem substratu, na katerega materialno pravo veže nastop pravne posledice – zadržanja na varovanem oddelku SVZ, upoštevaje sedanje stanje stvari, tako ni pravno pomembnih vrzeli. Ne glede na to Vrhovno sodišče v zadevi zaradi storjene bistvene kršitve postopka pred sodiščem druge stopnje ni moglo sámo odločiti.

**Odločitev o glavni stvari in stroških**

26. Vrhovno sodišče je reviziji nasprotne udeleženke ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišče v novo odločanje.

27. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

28. Vrhovno sodišče je odločalo senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Odločba Ustavnega sodišče U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015, tč. 18. 2 Prvič v odločbi Ustavnega sodišča U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, tč. 26, sicer v zvezi z odvzemom prostosti v kazenskem postopku. 3 Pri obravnavi oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda „gre za obliko pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju, katerih (psihiatrično) zdravljenje je zaključeno oziroma pri katerih ne obstaja več potreba po akutnem bolnišničnem zdravljenju, njihove potrebe pa narekujejo stalno oskrbo in varstvo, saj same, s pomočjo družinskega pomočnika ali s pomočjo svojcev niso sposobne skrbeti za svoje življenjske potrebe (zaradi česar je lahko ogroženo njihovo zdravje, morebiti celo življenje). Ne gre torej samo za zdravljenje, ampak tudi za socialnovarstveni ukrep, zaradi česar je obravnavo v varovanem oddelku treba šteti za storitev, v kateri se prepletata pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave ter pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave.“ Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015, tč. 6. 4 "Osebi z duševno motnjo je treba pri obravnavi zagotoviti varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, individualno obravnavo in enako dostopnost do obravnave."