Jedro

Nasprotna udeleženka grozi s samomori, prav tako je na varovanem oddelku razbila steklo, se porezala in s takšnim vedenjem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, hudo ogroža svoje zdravje in življenje, kakor tudi hudo ogroža zdravje drugih.

Pritožbeno sodišče je prepričano, glede na izvedeni dokazni postopek, da je dokazano hudo ogrožanje zdravja in življenje udeleženke in drugih ter je zaenkrat to možno preprečiti le ob stalnem nadzoru na varovanem oddelku, vendar pa je potrebno udeleženki nuditi postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru kratkih samostojnih izhodov na lokaciji zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pridržana oseba (v nadaljevanju nasprotna udeleženka) zadrži brez privolitve na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda Hrastovec (v nadaljevanju varovani oddelek SVZ) za čas 6 mesecev od 5. 6. 2020 dalje (pod točko I). Glede stroškov je odločilo, da le-ti bremenijo proračun (izrek pod točko II).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svoji pooblaščenki nasprotna udeleženka iz pritožbenih razlogov "zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe materialnega prava" s predlogom, "da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlog za podaljšanje zadržanja nasprotne udeleženke razveljavi in predlog za nadaljnje zadržanje zavrne, podredno pa naj se zadeva vrne v ponovno odločanje ter naj se hkrati odloči o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka". Izpostavlja, da je na podlagi diagnoze nasprotne udeleženke, to je čustveno neuravnovešene osebnostne motenosti (impulziven tip) nemogoče pravno zaključiti, da je pri njej podana duševna motnja, ki bi povzročila ogrožanje in bi imela zaradi takšne duševne motnje nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Prepričana je, da mora pritožbeno sodišče opraviti preizkus ali je temeljni pogoj - ali je torej pri nasprotni udeleženki podana duševna motnja, upoštevaje dejstvo, ki izvira iz objektivnih okoliščin (Mednarodne klasifikacije bolezni - MK - 10 - AM), ki ločuje osebnostne motnje od duševnih motenj. Pojasnjuje, da je izvedenec psihiater sicer osebnostno motnjo v svojem izvedenskem mnenju teoretično povezal v "širši pomen duševnih motenj, ki je ekstremen odklon od še normalnega in ni duševna bolezen v ožjem pomenu duševnih motenj", vendar se iz mednarodne klasifikacije bolezni razbere, da se osebnostna in duševna motnja ne povezujeta in nista sopomenki, stanje neuravnovešene osebnostne motenosti pa se uvršča v poglavje duševne in vedenjske motnje, pri čemer so duševne motnje v podpoglavjih izrecno poimenovane kot duševna stanja in ne osebnostna stanja". Prepričana je, da je od presoje obstoja ali neobstoja duševne motnje odvisno, ali so stanja, ki jih izvedenec psihiater poimenuje "psihotični preboji" ali "enkratne psihotične epizode", v katerih naj bi imela nasprotna udeleženka moteno presojo realnosti in/ali sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, sploh razlog za ogrožanje. Ob tem tudi opozarja, da gre pri nasprotni udeleženki za iskanje pozornosti ter da se je izvedenec kot strokovnjak izrekel tudi o tem, da je nasprotni udeleženki predpisana terapija, ki ni običajna in odstopa od običajnih praks, tako glede terapije same, kot tudi glede odmerkov, ter se je na vprašanje pooblaščenke opredelil, "da prav takšna odstopanja pri predpisani terapiji lahko povzročijo višjo stopnjo agresivnosti ali nemira in torej vplivajo na stopnjo sposobnosti obvladovanja ravnanja". Pritožba potrjuje, da po pregledu raportne knjige SVZ Hrastovec za obdobje od 1. 3. do 11. 5. 2020, ki je bila pregledana na naroku 3. 6. 2020, je razvidno, da se je pri nasprotni udeleženki pojavilo vedenje, ki bi lahko bilo ogrozujoče, vendar samo 12. 3. in 26. 4. 2020 in samo na navedene dneve je mogoče njeno vedenje pripisati psihotičnim prebojem, ki pa so lahko nenazadnje povzročeni zaradi neustrezne terapije in ne duševne motnje, ki pri njej niti ne obstaja. Preostale dneve je namreč nasprotna udeleženka umirjena in sodelujoča, poseda po sedežni, sodeluje v delovni terapiji, hodi po oddelku, spi in torej ni psihotična in nima motene presoje realnosti ter popolnoma obvladuje svoja ravnanja. Prepričana je, da dva preboja, pri katerih so razlogi vprašljivi in najverjetneje nepovezani z moteno presojo realnosti, ne opravičujejo njenega prisilnega zadržanja. Pritožba potrjuje, da je izvedenec pravilno ugotovil, da je za nasprotno udeleženko primernejša oblika oskrbe dolgotrajne vedenjske psihoterapevtske obravnave v bolnišnici, kar se navezuje na dejstvo obstoja osebnostne in ne duševne motnje. Prepričana je, da je izpodbijana odločitev prehud poseg v osebnostne pravice mladega dekleta, ki je že 3 leta zadržana na varovanem oddelku SVZ. Ukrep je mogoče očitno omiliti na način (dolgotrajna vedenjska psihoterapevtska obravnava v bolnišnici), kot ga ugotavlja izvedenec, in torej takšen milejši ukrep obstaja ter je nesprejemljivo, da bi se na račun tega, da ga sistem v Sloveniji v obstoječi regulativi ne predvidi, zadržanje nadaljuje. Nasprotna udeleženka je nedvomna upravičena do individualne obravnave, do terapij z najmanj nezaželenimi učinki in najmanjšimi možnimi posegi v osebno svobodo ter sorazmerno z njenim namenom in vse to je v njenem primeru prekršeno in zato je bilo materialno pravo pri izpodbijani odločitvi zmotno uporabljeno, kot je to potrebno ugotoviti tudi v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Prepričana je, da je neraziskano dejansko stanje, predvsem z dejanji drugih varovancev do nasprotne udeleženke "pripeljalo" sodišče in izvedenca do zaključkov, da je potrebno zadržanje na varovanem oddelku, vendar so neraziskane okoliščine lahko takšne, da so lahko "pripeljale, da je pri nasprotni udeleženki prišlo do psihičnih prebojev oziroma do obstoja motene obstoja realnosti, ki očitno sploh ni motena, ker dejansko prehaja med stiki med stanovalci, vendar pa odzivov nasprotna udeleženka ne zmore vedno nadzorovati zaradi neustrezne terapije in ne duševne motnje, saj slednje niti nima". Prepričana je, da z vidika pravic nasprotne udeleženke, le-ta upravičena do najmanj potrebnega omejevalnega okolja in zdravljenja na najmanj omejevalni in vsiljiv način, ki je na voljo, pri čemer pogoji, zaradi katerih ji je z izpodbijanim sklepom odrejeno nadaljnje zadržanje, ne obstajajo. Ob odločitvi sodišča tudi ni upoštevana njena volja, da se jo premesti na odprto enoto Agata, pri čemer izraža, da tam zaupa sestram in stanovalkam in bi ji takšna premestitev bila v korist. Prav tako predlagana postopna socializacija in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v smislu preizkusne dobe, kot predlaga izvedenec, ne opravičuje nadaljnjega zadržanja v varovanem oddelku SVZ. 6 mesečno obdobje zadržanja je zato neutemeljeno in tudi obdobje je določeno predolgo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

5. Udeleženka je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Lenartu Pr 56/2017 z dne 7. 9. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 883/2017 z dne 9. 9. 2017 sprejeta brez privolitve na varovan oddelek SVZ Hrastovec v Slovenskih goricah za dobo 3 mesecev. Po preteku te dobe je zavod po pridobitvi strokovnih mnenj lečečih zdravnikov udeleženke v skladu z določbo drugega odstavka 77. člena ZDZdr sodišču predlagal, da se zadržanje v varovanem oddelku podaljša. S sklepi so se nasprotni udeleženki podaljševala zadržanja v varovanem oddelku, nazadnje z izpodbijanim sklepom z dne 3. 6. 2020. 6. Materialnopravna podlaga za presojo o podaljšanju zadržanja v varovanem oddelku SVZ je podana v določbi 77. člena v zvezi s 75. členom in 74. členom ZDZdr. Na podlagi navedenih določb morajo zraven predloga SVZ za podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku biti izpolnjeni naslednji pogoji: - če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, - če oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 3. in 4. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda), v nadzorovani obravnavi, - če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisa s področja socialnega varstva.

7. Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč ter na podlagi zdravstvene dokumentacije udeleženke, zaslišanja udeleženke, izpovedb medicinskega tehnika B.M., socialne delavke M.J. ter predvsem na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke M.K., dr. med. spec. psih., je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, da je podaljšanje zadržanja brez privolitve utemeljeno.

8. Izvedenec je pri udeleženki ugotovil duševno motnjo - čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost - impulzivni tip. Pojasnil je, da gre "za trajno duševno motnjo v širšem pomenu duševnih motenj, ki je ekstremen odklon od še normalnega in ne duševna bolezen v ožjem pomenu duševnih motenj, vendar je njena duševna motnja v bistvu zelo huda, na meji sprejemljivega in zmožnega za preživetje v socialnem okolju. Za takšno duševno motnjo je znano, da so možne kratke psihotične epizode, ki lahko trajajo kakšno uro ali dve, ali kakšen dan ali dva in so v sklopu te duševne motnje". Iz dokumentacije nasprotne udeleženke je ugotovil, da "je posredno mogoče razbrati, da so nekatera njena stanja psihotična, ko izgubi stik z realnostjo (pripoveduje, da ima fante, da z njimi hodi, se počuti ogrožena s tem, da jo sostanovalci zasledujejo, da jo otipavajo in podobno, kar bi lahko bil morda tudi psihotični preboj), a je po drugi strani tudi možno, da je vse realno stanje življenja na varovani enoti, kjer imajo stanovalci izjemno malo življenjskega prostora in lahko prihaja zaradi tega do številnih kratkostičnih reakcij". Potrdil je, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da se njeno funkcioniranje z leti ne spreminja, vzorci vedenja ostajajo nespremenjeni in sama svojega vedenja ni zmožna obvladovati. Njeno mišljenje je preprosto obarvano, brez vsebinskih motenj mišljenja, brez motenj zaznavanja, pogostim hitrim nihanjem razpoloženja, ki je izrazito nepredvidljivo. Je torej impulzivna, nepredvidljiva, razpoloženje in vedenje se spreminjata na mah, od dokaj prešernega do stanj obupa, tudi s samomorilskim vedenjem. Njena stopnja empatije je zelo nizka, brez sposobnosti tolerance na stres ali pritiske, odziva se brez razmisleka, popolnoma odvisno od trenutnega razpoloženja in prisotno je tudi nepredvidljivo samopoškodbeno vedenje. Njen stik z realnostjo je mestoma prekinjen, večinoma odvisen od reakcij na vsakodnevne običajne življenjske dogodke.

9. Pritožbeno sodišče, kot tudi sodišče prve stopnje, ugotavlja, da iz mnenja izvedenca izhaja, da bolnišnična obravnava v okviru zakonsko možnih oblik, kot so zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ni potrebna in ni smiselna, smiselna pa bi bila dolgotrajna vedenjsko psihoterapevtska obravnava v bolnišnici, vendar tovrstnih oblik terapij v Sloveniji ni. Pri udeleženki je torej ugotovljena duševna motnja, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar hudo (s poskusi samomorov) ogroža svoje življenje in svoje zdravje. Zaradi narave bolezni in postopanja udeleženke, oskrbe in varstvo udeleženke zaenkrat ni mogoče zagotoviti v odprtem okolju ali na kakršenkoli drug način. Udeleženka, kar potrjuje izvedensko mnenje in njena medicinska dokumentacija, potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, saj, kot potrjuje izvedensko mnenje, je eventualno sposobna samostojnega življenja izven varovanega oddelka le za kakšne pol do ene ure. Njena impulzivnost in nepredvidljivost s hudo konfliktnostjo v medsebojnih odnosih je tako huda, da bi bilo življenje trenutno na odprti enoti SVZ preveliko tveganje za njeno življenje, saj bi bila neposredno življenjsko ogrožena, lahko pa bi tudi življenjsko ogrožala druge ljudi.

10. Ogrožanje je posledica duševne motnje, čustveno neuravnovešeno osebnostne motenosti - impulzivni tip in vzrokov teh ogrožanj po mnenju izvedenca v trenutni situaciji ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči izven socialno varstvenega zavoda ali v nadzorovani obravnavi v domačem okolju, saj potrebuje udeleženka postopno gradnjo zaupanja ter postopno socializacijo in učenje tehnik gibanja v odprti enoti v okviru kratkih samostojnih izhodov na lokaciji zavoda v začetku morda pol ure ali celo manj, ki pa se ob njenem ugodnem odzivu lahko postopno časovno podaljšujejo.

11. Pritožbeno sodišče, kot tudi sodišče prve stopnje, v celoti povzema izvedensko mnenje dr. K., ki je potrjeno tudi z izpovedbami socialne delavke M. J., medicinskega tehnika B.M. in izpovedbe udeleženke same, mnenjem lečeče psihiatrinje, multidisciplinarnega tima ter z zapisi v Raportni knjigi in zato so pritožbeni ugovori, da pri nasprotni udeleženki ni diagnosticirana duševna motnja, neutemeljeni.

12. Nasprotna udeleženka grozi s samomori, prav tako je na varovanem oddelku razbila steklo, se porezala in s takšnim vedenjem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, hudo ogroža svoje zdravje in življenje, kakor tudi hudo ogroža zdravje drugih. Izvedenec je strokovnjak na področju psihiatrije in zato pritožbeno sodišče vsa strokovna polimeriziranja nasprotne udeleženke z izvedenskim mnenjem zavrača kot neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je prepričano, glede na izvedeni dokazni postopek, da je dokazano hudo ogrožanje zdravja in življenje udeleženke in drugih ter je zaenkrat to možno preprečiti le ob stalnem nadzoru na varovanem oddelku, vendar pa je potrebno udeleženki nuditi postopno socializacijo in učenje tehnik bivanja v odprti enoti v okviru kratkih samostojnih izhodov na lokaciji zavoda.

14. Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve sprejema v varovani oddelek, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz ZDZdr izrek navedenega ukrepa potreben in primeren ter ni moč upoštevati volje osebe, torej nasprotne udeleženke, ki zadržanje odklanja. Izrečen ukrep je po prepričanju pritožbenega sodišča sorazmeren z njegovim namenom in ni porušeno načelo sorazmernosti, tudi dolžina izrečenega ukrepa (6 mesecev) je glede na izvedensko mnenje primerna.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zadržanje udeleženke v varovanem oddelku potrebno podaljšati in to za dobo 6 mesecev, torej za čas, ko se bo zdravstveno stanje udeleženke (tako izvedenec psihiatrične stroke) tako stabiliziralo, da ne bo več potrebe za njeno zadržanje v varovanem oddelku SVZ. Nasprotna pritožbena izvajanja, da ne obstajajo pogoji za podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku SVZ brez privolitve, so zato neutemeljena.

16. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da v primeru, ko po izreku tega ukrepa psihiater ugotovi, da zadržanje ni več potrebno, lahko udeleženko odpusti iz varovanega oddelka tudi pred potekom časa, za katerega je sodišče izreklo zadržanje in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 78. člena v zvezi z 71. členom ZDZdr).

17. Glede na obrazloženo, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 336. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

18. Stroški postopka bremenijo proračun in zato bo sodišče prve stopnje o priglašenih pritožbenih stroških pooblaščenke nasprotne udeleženke odločilo s posebnim sklepom.