Jedro

ZZ s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 12. 1967 ni mogel prenesti na XX lastninske pravice, saj ob sklenitvi pogodbe lastninske pravice ni več imel. Imel je zgolj pravico uporabe družbene lastnine in zgolj to je ZZ lahko na XX prenesel. Z odločbo št. 465-209/76-5/5 z dne 10. 2. 1977 je bil izpolnjen pogoj za vknjižbo pravice uporabe v korist XX, kar pa ne pomeni, da so bile šele s to odločbo predmetne nepremičnine nacionalizirane.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je prvotožena stranka lastnik nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v AA. pri parc. št. 590/1, 590/5, 590/8 in 590/9, vse k.o. BB. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna v roku 15-ih dni izstaviti prvotoženi stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v AA pri parc. št. 590/1, 590/5, 590/8 in 590/9, vse k.o. BB na ime prvotožene stranke, in sicer: Drugotožena stranka izrecno in nepogojno dovoljuje, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v AA pri parc. št. 590/1, 590/5, 590/8 in 590/9, vse k.o. BB, vpiše lastninska pravica v korist in ime: XX, do 1/1 deleža, sicer bo tako listino nadomestila izpodbijana sodba. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna drugo toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 671,97 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik kot upnik v izvršilnem postopku ni imel možnosti vplivati na potek upravnega postopka, v okviru katerega je prvotožena stranka sklep MOL izpodbijala in bila pri tem neuspešna. Zato je tožnik v tem postopku predlagal, da sodišče v okviru 12. člena ZPP razreši predhodno vprašanje, na kakšen način je drugotožena stranka obravnavala zahtevo prvotožene stranke za priznanje lastninske pravice. S tem je prikrajšalo tožnika obravnavanja o utemeljenosti priznanja lastninske pravice na nepremičninah, s tem pa storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 12. 1967 postala lastnica nepremičnin. Glede na to, da je v času sklenitve te pogodbe že veljal Zakon o nacionalizaciji, na podlagi katerega sporne nepremičnine niso bile razglašene za družbeno lastnino, temveč jih je nacionalizirala šele odločba št. 465-209-76-5/5 z dne 10. 2. 1977, tožnik meni, da je sklep MOL, ki ga je le-ta sprejela na podlagi ZSpo, nezakonit. Tako je prvotožena stranka že tedaj postala lastnik nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Sodišče je z zmotno presojo listin zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je navedba, da je pogodba z dne 14. 10. 1967 podlaga za izdajo odločbe z dne 10. 2. 1977, na podlagi katere je prvotožena stranka pridobila pravico uporabe navedenih nepremičnin. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da je bila pogodba z dne 14. 10. 1967 podlaga za pridobitev pravice uporabe navedenih nepremičnin, ampak je tožnik štel, da prodajna pogodba predstavlja pravno podlago za prenos lastninske pravice. Odločba št. 465-209-76-5/5 z dne 10. 2. 1977 ne more učinkovati za nazaj, kar pomeni, da je prvotožena stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki pa je bila z odločbo z dne 10. 2. 1977 omejena na pravico uporabe. Tudi iz zemljiške knjige pod dn. št. 2946 z dne 16. 4. 1970 izhaja, da je na nepremičninah vpisana lastninska pravica na ime ZZ, šele leta 1976 pa so bile razglašene za družbeno lastnino. Zaradi zmotne presoje listin je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 1967 in drugega odstavka 64. člena ZSpo sodišče moralo priznati lastninsko pravico prvotoženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se v izogib ponavljanju na njih sklicuje. Zmotne so pritožbene navedbe, da je prvotožena stranka postala lastnica nepremičnin parc. št. 590/1 in 590/5 (kasneje še 590/8 in 590/9) k.o. BB na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 12. 1967, sklenjene med ZZ in XX. Kot pravilno ugotovi že pritožnik, je ob sklenitvi te kupoprodajne pogodbe že veljal Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58), ki je v drugem odstavku 1. člena določal, da se nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina tudi gradbena zemljišča v mestih, v nadaljevanju pa je drugi odstavek 8. člena določal, da z odločbo pristojni organ ugotovi, kateri objekti so nacionalizirani. Iz omenjenih določb tako izhaja, da so se nepremičnine nacionalizirale že na podlagi zakona iz leta 1958, pristojni organ pa je kasneje zgolj ugotovil z deklaratorno odločbo, katera nepremičnina je bila z zakonom že nacionalizirana. ZZ na podlagi pojasnjenega s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 12. 1967 ni mogel prenesti na XX lastninske pravice, saj ob sklenitvi pogodbe lastninske pravice ni več imel. Imel je zgolj pravico uporabe družbene lastnine in zgolj to je ZZ lahko na XX prenesel. Z odločbo št. 465-209/76-5/5 z dne 10. 2. 1977 je bil izpolnjen pogoj za vknjižbo pravice uporabe v korist XX, kar pa ne pomeni, da so bile šele s to odločbo predmetne nepremičnine nacionalizirane, kot to zmotno meni tožnik. Z odločbo iz leta 1977 je bilo ugotovljeno, katere nepremičnine je zakon iz leta 1958 nacionaliziral in ne, kot to poskuša prikazati pritožnik, da je omenjena odločba šele vzpostavila družbeno lastnino od leta 1977 naprej.

Zgoraj obrazloženega zaključka ne omaja niti pritožbeno sklicevanje na izpisek iz zemljiške knjige za sporne nepremičnine. V B listu izpiska iz zemljiške knjige za vlož. št. 735 k.o. BB (A2) je pod dn. št. 2946 z dne 16. 4. 1970 zavedeno, da se iz vložka 559 k.o. KK prenese vpis s sledečo vsebino: „vlož. 22. 3. 1954, dn. št. 752. Po izjavi z dne 15. 3. 1953 se vknjiži lastninska pravica za ZZ, ztv v Ljubljani“. Iz izpiska tako izhaja, da se je pod dn. št. 2946 zgolj prenesla vknjižba nepremičnin iz vložka 559 k.o. KK v vložek 735 k.o. BB. Iz nadaljevanja pa izhaja, da je bila lastninska pravica v vložku 559 k.o. KK vknjižena že 22. 3. 1954, torej pred začetkom veljavnosti Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, zato v času vknjižbe spornih nepremičnin družbena lastnina niti ni mogla biti vpisana. Kot že rečeno, pa so nepremičnine postale družbena lastnina z začetkom veljavnosti zakona iz leta 1958. Navedb tožnika pa ne potrjuje niti zapis v C listu vlož. št. 735 k.o. BB, ampak prav nasprotno potrjuje zgoraj pojasnjene zaključke sodišča. V drugem odstavku 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), ki je bil podlaga za vpis pod dn. št. 9991 z dne 14. 12. 1976, je bilo med drugim določeno, da ima prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je prišlo v družbeno lastnino po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, še nadalje pravico uporabljati to zemljišče do dneva, ko ga mora po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku. Tako je tudi v tem zakonu eksplicitno omenjena ex lege nacionalizacija spornih nepremičnin po zakonu iz leta 1958. Sodišče prve stopnje tako ni zmotno presodilo listin, hkrati pa je pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva potrebna za pravilno presojo v predmetni zadevi.

Sodišče prve stopnje je kot rečeno pravilno presodilo priložene listine, predvsem pa je pravilno sledilo trditvam strank v postopku, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila kupoprodajna pogodba med ZZ in XX podlaga za odločbo, št. 465-209/76-5/5 z dne 10. 2. 1977, saj je to zatrjeval že tožnik v tožbi (list. št. 3). Tožnik je v nadaljevanju tožbe tudi eksplicitno navedel, da je na podlagi pogodbe z dne 14. 10. 1967 pridobil družbeno lastnino na nepremičninah, zato je sodišče tudi to dejstvo štelo za nesporno. Kljub temu pa na podlagi zgoraj pojasnjenega, tudi če bi tožnik tekom postopka zatrjeval, da je s kupno pogodbo prvotožena stranka pridobila lastninsko pravico, ta navedba ni materialno pravno pravilna.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj pritožnik navede zgolj dejstvo, da v upravnem postopku, v katerem je prvotožena stranka neuspešno izpodbijala sklep drugotožene stranke z dne 25. 3. 1999 in s katerim je drugotožena stranka sporne nepremičnine določila kot objekt občinskega pomena, ni mogel sodelovati, nič pa ne navede, da tožnik v predmetnem postopku ni mogel sodelovati oziroma da mu je bila odvzeta pravica do izjave. Zatrjevana kršitev tako niti ni bila storjena v tem pravdnem postopku, zato tudi sama kršitev s strani sodišča prve stopnje ni mogla biti storjena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje dne 14. 7. 2005 prekinilo postopek do pravnomočno končanega upravnega postopka po tožbi prvotožene stranke zoper sklep mestnega sveta drugotožene stranke, št. 630-1/99-25 z dne 10. 11. 2003. Upravni postopek se je pravnomočno zaključil s sklepom Vrhovnega sodišča RS z dne 1. 3. 2007. V omenjenem upravnem postopku je organ odločal o veljavnosti sklepa, ki ga je drugotožena stranka izdala na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o športu (Ur. l. RS, št. 22/98; v nadaljevanju ZSpo) in v katerem je sporne nepremičnine določila za objekte občinskega pomena, ki pripadajo drugotoženi stranki. Tako je na matičnem področju predhodno vprašanje v predmetnem postopku, kdo je lastnik nepremičnin na podlagi določb o lastninjenju, že pravnomočno rešeno, zato je v skladu s 13. členom ZPP to sodišče na takšno odločitev vezano. Iz priloženih listin v spisu pa izhaja, da je prvotožena stranka veljavno priglasila lastninsko pravico na spornih nepremičninah drugotoženi stranki v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpor, in tudi glede tega vprašanja je upravni postopek že končan. Sodišče na podlagi tega ni kršilo določb postopka s tem, ko ni reševalo predhodnega vprašanja v zvezi z načinom obravnavanja zahteve prvotožene stranke za priznanje lastninske pravice. Prav tako pa se sodišče prve stopnje v tem postopku ni ukvarjalo z zakonitostjo sklepa drugotožene stranke z dne 25. 3. 1999 (Ur. l. RS, št. 22/99), saj kot rečeno, ta ni bil izpodbit v zato namenjenih upravnih postopkih, ki pa so pravnomočno zaključeni.

Sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je ob odločanju v predmetni zadevi vpogledalo v najnovejši izpisek iz zemljiške knjige vl. št. 735, k.o. BB, in ugotovilo, da je kot veljavni lastnik nepremičnin, ki so bile v času vložitve tožbe označene pod parc. št. 590/1, 590/5, XX , C. 10, 1000 Ljubljana, ki je sporne nepremičnine pridobil po uradni dolžnosti na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami). V zemljiški knjigi je kot veljaven lastnik vpisan drug subjekt, kot sta toženi stranki in glede katerih se kot sporno v tem postopku pojavlja vprašanje lastništva nad nepremičninami. Kljub temu pa takšna ugotovitev ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. Pod pogojem, da je prvotožena stranka ista pravna oseba (zgolj s spremenjenim imenom, ki pa še ni bil poočen v zemljiški knjigi), kot trenutni lastnik spornih nepremičnin, je sodišče tudi iz tega razloga pravilno zavrnilo zahtevek. Še več, prvo točko zahtevka bi bilo treba zavreči, ker tožnik ne bi imel pravnega interesa na ugotovitev lastninske pravice v korist prvotožene stranke, ker je to v zemljiški knjigi že vknjiženo, drugo točko zahtevka pa bi bilo potrebno zavrniti, ker drugotožena stranka ni pasivno legitimirana za izročitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine, saj ni lastnik nepremičnin.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni dokazal utemeljenost svojega zahtevka, zato ga je v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.