Jedro

Odločilen kriterij za nacionalizacijo gradbenih zemljišč po ZNNZ je bil lega zemljišča v ožjem gradbenem okolišu mesta in z dnem uveljavitve zakona so vsa ta zemljišča postala družbena lastnina. Vpis v zemljiško knjigo je bil zgolj deklaratoren in opravljen na podlagi prav tako deklaratorne odločbe ustreznega organa.

Poseben zakon, ki ureja lastninjenje nepremičnin športnih društev, je ZSpo, ki sicer v 64. členu govori le o „športnih objektih“, vendar pa je treba ta pojem razlagati širše, na kar napotuje določilo 1. člena ZLNDL. Predpisan režim lastninjenja športnih objektov velja tudi za nepremičnine, na katerih so športni objekti. Glede na v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZSpo sprejet sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena je lastnik nepremičnin postala toženka (primarno lastninjenje). Toženka je zahtevo toženca iz drugega stavka drugega odstavka 64. člena ZSpo zavrnila, toženec pa v upravnem sporu z izpodbijanjem te odločitve ni uspel. V tem pravdnem postopku se ne preizkuša pravilnost odločitve toženke niti to ne predstavlja predhodnega vprašanja, od rešitve katerega bi bila odvisna odločitev v tem pravdnem postopku. Odločilno (glavno) vprašanje v tem postopku je bilo vprašanje, ali je toženec pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je (prvi) toženec lastnik nepremičnin parc. št. 590/1, 590/5, 590/8 in 590/9 k.o. Bežigrad in je (druga) toženka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče pri teh nepremičninah vpisati lastninsko pravico na toženčevo ime. Tožniku je še naložilo, da toženki povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal s sodbo, izdano pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo, kar pomeni, da je zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija. Zato je Vrhovno sodišče vlogo, ki jo je mogoče po vsebini obravnavati kot revizijo, odstopilo sodišču prve stopnje, h kateremu je prispela še pred iztekom roka za vložitev revizije.

4. Tožnik v reviziji kot sporno izpostavlja vprašanje, kakšno pravico je pridobil toženec po kupoprodajni pogodbi z dne 14. 10. 1967. Poudarja, da je pravni položaj toženca specifičen in da je nepremičnine uporabljal za svojo dejavnost, zato niso bile nacionalizirane. Nepremičnine namreč niso stanovanjska hiša, deli stanovanjske hiše, poslovna stavba niti gradbeno zemljišče. Ker v času sklenitve kupoprodajne pogodbe odločba o nacionalizaciji ni bila izdana, ni mogoče zaključiti, da se po 20 letih od veljavnosti zakona nepremičnine nacionalizirajo retroaktivno. Zato se sprašuje, ali je odločba pristojnega organa po drugem odstavku 8. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) deklaratorna ali konstitutivna. V tem času je bila sklenjena prodajna pogodba, ki je urejala prenos lastninske pravice in ne pravice uporabe. Tudi iz zemljiške knjige izhaja, da je bila pod Dn 2946 z dne 16. 4. 1970 na nepremičninah vpisana lastninska pravica na ime Partizan Slovenije, šele leta 1976 pa so bile nepremičnine razglašene za družbeno lastnino. Če bi bile nepremičnine nacionalizirane že z uveljavitvijo ZNNZ, bi se lastninska pravica Partizanu spremenila tako, da bi bil izvršen vpis družbene lastnine. To pomeni, da so se nepremičnine nacionalizirale šele kasneje, zaradi česar bi sodišče moralo primarno uporabiti Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in šteti, da je na njegovi podlagi lastninsko pravico pridobil toženec. Zmotno pa je uporabljen tudi Zakon o športu (v nadaljevanju ZSpo). Toženka je zahtevo toženca za priznanje lastninske pravice kot neutemeljeno zavrnila. Ker tožnik ni imel možnosti vpliva na upravni postopek, v katerem je toženec izpodbijal sklep, je sodišče zmotno uporabilo 12. člen ZPP, da vprašanje reši kot predhodno, temveč je kot golo dejstvo upoštevalo odločitev Vrhovnega sodišča v upravnem postopku, v katerem pa ni bilo meritorno odločeno. Zato je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi bil toženec ustrezno zastopan v postopku pred upravnim sodiščem, bi nedvomno uspel dokazati lastninsko pravico na nepremičninah, in sicer s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 10. 1967. Judikati Vrhovnega sodišča kažejo, da je vse, kar mora društvo dokazati, obstoj lastninske pravice. Toženka je lahko razglasila za športni objekt občinskega pomena le tisti objekt, na katerem je bila vpisana družbena lastnina. Ker je bila na spornih nepremičninah vpisana družbena lastnina šele po sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 1967, bi morala toženka zahtevi toženca po priznanju lastninske pravice ugoditi. Zato razlaga sodišča druge stopnje, da je sodišče vezano na takšno odločitev, ni pravilna.

5. Revizija je bila po 375. ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik zatrjuje lastninsko pravico toženca na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 1967. Ker niti te pogodbe niti odločbe z dne 10. 2. 1977 stranki nista vložili v spis, sta sodišči prve in druge stopnje njuno vsebino ugotavljali na podlagi navedb pravdnih strank in vpisov v zemljiški knjigi, opravljenih na podlagi teh listin ter upoštevajoč v času sklepanja pogodbe in izdaje odločbe veljavno zakonodajo.

8. ZNNZ je v 1. členu določil, da se nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina najemne stanovanjske hiše in najemne poslovne zgradbe ter gradbena zemljišča. Nacionalizirane nepremičnine so postale družbena lastnina z dnem, ko je začel veljati zakon (prvi odstavek 8. člena ZNNZ). Pristojni organi so z odločbami le ugotovili, katero premoženje je bilo nacionalizirano (drugi odstavek 8. člena ZNNZ), na podlagi odločb o ugotovitvi nacionalizacije pa so bili opravljeni tudi zemljiškoknjižni vpisi (58. člen ZNNZ). Kot gradbena zemljišča so se nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja (prvi odstavek 34. člena ZNNZ). Pomembna je bila torej lega zemljišč, ne pa njihova vrsta ali način uporabe, prav tako ni bila pomembna oseba lastnika (prim. 3. in 4. člen ZNNZ; zakon se ni uporabljal le za zgradbe, dele zgradb in prostore v 10. in 11. členu izrecno naštetih subjektov, tj. tujih držav, mednarodnih organizacij in verskih skupnosti). Zato so neutemeljene tako tiste navedbe revizije, ki poudarjajo, kaj je bil predmet denacionalizacije, kot tiste, ki poudarjajo specifičen položaj toženca. Odločilen kriterij za nacionalizacijo je bil lega zemljišča v ožjem gradbenem okolišu mesta in z dnem uveljavitve ZNNZ so vsa ta zemljišča postala družbena lastnina. Vpis v zemljiško knjigo je bil tako zgolj deklaratoren in opravljen na podlagi prav tako deklaratorne odločbe ustreznega organa. Tudi P. S. je imel lahko na zemljišču v ožjem gradbenem okolišu mesta le pravico uporabe in kaj več ali kaj drugega s kupoprodajno pogodbo leta 1967 na toženca ni mogel prenesti. Sicer pa je vpise v zemljiško knjigo natančno pojasnilo sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na 3. strani in prvi na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Pod Dn 2946 je bil opravljen zgolj prenos določene vsebine vpisov zaradi odpisa posameznih parcel iz dosedanjega vložka, vpisi pa glede na prej povedano niso odražali pravega pravnega stanja. Družbena lastnina je bila tako vpisana (šele) po odločbi ObS Ljubljana – Bežigrad z dne 10. 2. 1977, istočasno s pravico uporabe toženca „po čl. 18/2 Zak. o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem“, za vpis katere je bila poleg omenjene odločbe podlaga tudi kupoprodajna pogodba s Partizanom. Vsebina teh vpisov tako potrjuje pravilnost presoje, da so sporna zemljišča prešla v družbeno lastnino že po ZNNZ, saj, kot je bilo tožniku pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, vpis pravice na tej zakonski podlagi pomeni, da je bila nepremičnina nacionalizirana že z uveljavitvijo ZNNZ, prejšnji lastnik pa je imel pravico še nadalje uporabljati nezazidano stavbno zemljišče. 9. Spremembi družbeno ekonomskega sistema je sledila postopna sprememba družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem Zakonodajalec je posamezne segmente družbene lastnine olastninil z različnimi zakoni. Lastninjenje nepremičnin športnih društev ni uredil ZLNDL (tako izrecno drugi odstavek 1. člena), zato se tožnik neutemeljeno zavzema za njegovo uporabo. Poseben zakon, ki ureja lastninjenje tega premoženja, je ZSpo. ZSpo sicer v 64. členu govori le o „športnih objektih“, vendar pa je treba ta pojem razlagati širše, na kar napotuje že navedeno določilo 1. člena ZLNDL. Predpisan režim lastninjenja športnih objektov velja tudi za nepremičnine, na katerih so športni objekti (po podatkih spisa gre za pomožna igrišča Centralnega stadiona). Drugačna razlaga bi pomenila, da družbena lastnina na nepremičninah športnih društev ne bi bila odpravljena v celoti, obenem pa bi bila v nasprotju z načelom superficies solo cedit kot temeljnim načelom stvarnega prava. Ni bilo spora o tem, da so športni objekti v upravljanju toženca, ki je športno društvo in je na dan uveljavitve ZSpo opravljal dejavnost v športu. To pomeni, da je do lastninjenja prišlo po določilu 64. člena tega zakona.

10. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, s katero je presojalo skladnost določila 64. člena ZSpo z Ustavo, zapisalo, da določa dve na videz vzporedni, v resnici pa zaporedni lastninjenji. Prvo, prednostno, a časovno omejeno lastninjenje, da športni objekti postanejo po sili ZSpo last lokalnih skupnosti, velja za tiste športne objekte, o katerih je pristojni organ lokalne skupnosti v letu dni po uveljavitvi ZSpo odločil, da so občinskega pomena. Do poteka tega roka drugega olastninjenja ni moglo biti. Po preteku tega roka pa je za vse športne objekte, ki na tak način niso postali last občine, obveljalo, da so po sili istega 64. člena ZSpo postali last društev, ki so z njimi upravljala. Zakonodajalec je torej določil, da predvsem in najprej lokalni skupnosti prepusti odločitev o tem, kateri športni objekti bodo (na predpisan način) postali lastnina lokalnih skupnosti. Drugi odstavek 64. člena v svojem drugem stavku pa po oceni Ustavnega sodišča ureja primere, ko bi pristojni občinski organ o nekem športnem objektu določil, da je občinskega pomena, čeprav bi ta objekt ne bil v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne ali fizične osebe. V takem primeru lastninjenje ne pride v poštev; zakonska določba daje napotek prizadetemu lastniku, kako in v kakšnem roku naj ga prepreči (18. in 19. točka obrazložitve odločbe).

11. Toženka je 25. 3. 1999 sprejela Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (objavljen v Uradnem listu RS, št. 22/99), s katerim je v 20. točki pod II za tak objekt določila Centralni stadion, ki med drugim obsega tudi parceli št. 590/1 in 590/5 k.o. Bežigrad. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, da sta parceli št. 590/8 in 590/9 k.o. Bežigrad nastali naknadno, po sprejemu tega sklepa, iz parcel št. 590/1 in 590/5 k.o. Bežigrad, zaradi česar delita njima enako usodo. Glede na v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZSpo sprejet sklep je lastnik nepremičnin postala toženka (primarno lastninjenje). Toženka je zahtevo toženca iz drugega stavka drugega odstavka 64. člena ZSpo zavrnila, prvi toženec pa v upravnem sporu z izpodbijanjem te odločitve ni uspel. Tožnik ni bil stranka tega postopka, v njem ni sodeloval, pravnomočnost odločbe, izdane v upravnem sporu, pa tudi ne vpliva na njegov položaj ter zasebne (civilne) pravice in obveznosti (udeleženih) subjektov. Zato ni razumljiva njegova trditev, da naj bi bila podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem pravdnem postopku se tudi ne preizkuša pravilnost odločitve toženke (ne tiste iz Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL ne tiste o zavrnitvi toženčeve zahteve, s katero je uveljavljal lastninsko pravico) niti to ne predstavlja predhodnega vprašanja, od rešitve katerega bi bila odvisna odločitev v tem pravdnem postopku. Zato ni podana niti kršitev 13. člena ZPP (revizija očitno pomotoma navaja 12. člen ZPP). Odločilno (glavno) vprašanje v tem postopku je bilo vprašanje, ali je toženec pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah – glede tega vprašanja pa sta sodišči prve in druge v kontradiktornem postopku obravnavali vse zatrjevane podlage njene pridobitve. Neuspeh tožnika v pravdi torej ni posledica vezanosti na predhodno odločitev v upravnem sporu, pač pa posledica presoje, da toženec lastninske pravice na spornih zemljiščih pred lastninjenjem ni imel niti je z lastninjenjem ni pridobil. 12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.