Jedro

Pri ugotavljanju invalidnosti in pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji, je treba izhajati iz določb slovenske zakonodaje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, za priznanje pravice invalida I. kategorije invalidnosti in za priznanje sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da ni bilo mogoče ugotoviti, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma da nima več preostale delovne zmožnosti, zato pri njem ni invalidnosti I. kategorije. Glede na to ne izpolnjuje pogojev za pridobitev invalidske pokojnine po prvi alineji 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1). Prav tako pa kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje starostnega pogoja za pridobitev take pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnik vložil revizijo (in predlog za dopustitev revizije) zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Avstrijski nosilec socialnega zavarovanja tožnika na podlagi njegove bolezni in delanezmožnosti invalidsko upokojil 25. 1. 2006. Glede na zbrano dokazno gradivo in razhajanja v ocenah tožnikove delazmožnosti, je predlagal, da jo oceni Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, vendar sodišči temu predlogu neutemeljeno nista sledili. Sodišče je zmotno uporabilo določbe 3., 4. in 5. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Avstrijo o socialni varnosti. Evidentno je, da tožnik po prvi alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in so podani zdravstveni razlogi za priznanje pravic invalida I. kategorije invalidnosti, kakor tudi za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine. Zato je utemeljena trditev, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

5. Tožnik revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka sicer navede, vendar pri tem ne navede izrecno za katero kršitev naj bi šlo. Edine revizijske navedbe v zvezi s tem so, da sodišče (prve) stopnje ni izvedlo dveh predlaganih dokazov (postavitev izvedenca in vpogled v zdravstveni karton) ter da ni navedlo razlogov za neizvedbo teh dokazov.

6. Revizijske navedbe o tem, da sodišče ni navedlo razlogov za neizvedbo dokazov, sploh ne držijo. Obe sodišči sta navedli jasne in prepričljive razloge za to. Presodili sta, da je bilo z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje potrjeno predhodno mnenje invalidskih komisij in da ta mnenja niso v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, s katero so invalidske komisije razpolagale. Tožnik ni predložil dokumentacije na katero se je skliceval in ki naj bi kazala na drugačno zdravstveno stanje in delovno zmožnost. Zgolj splošno nasprotovanje dopolnilnemu mnenju invalidske komisije II. stopnje, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in medicinsko dokumentacijo pa ne utemeljuje potrebe po izvedbi dokaza s sodnim izvedencem in je bil tak dokaz utemeljeno zavrnjen (213. in 287. člen ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožeče stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Evidentno pa se vse revizijske navedbe (tudi navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca) nanašajo zgolj na to, saj tudi zmotno uporabo materialnega prava tožnik utemeljuje na podlagi drugačnega dejanskega stanja kot pa ga je ugotovilo sodišče. 9. Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik ne utemelji. Za kaj takega ni mogoče šteti sklicevanja na to, da je tožnik invalidsko upokojen v Republiki Avstriji. Pri ugotavljanju invalidnosti in pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji, je treba izhajati iz določb slovenske zakonodaje. Ker so predpisi obeh držav lahko različni, so tudi kategorizacija invalidnosti in pravice iz tega naslova lahko različne. Vendar to ne pomeni, da bi organi tožene stranke morali upoštevati Avstrijsko zakonodajo in odločbe (enako na primer sodbi VIII Ips 415/2006 in VIII Ips 205/2009).

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, tudi 67. člen ZPIZ-1. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po prvi alineji 67. člena in zaradi neizpolnjevanja starostnega pogoja tudi ne po tretji alineji navedenega člena ZPIZ-1. 11. Tožnik je svojo vlogo naslovil tudi kot „predlog za dovolitev revizije“ in predlaga, da se revizija „dopusti“. Predmet spora je priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tovrstnih sporih je na podlagi 4. točke 31. člena ZDSS-1 revizija vselej dovoljena. Zato je predlog za dopustitev revizije nepotreben, zaradi česar revizijsko sodišče o njem ni odločalo.

12. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).