Jedro

Ker ni razhajanj med tožnikovo razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter med podanimi mnenji izvedenskih organov toženca, se je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odločb, s katerimi je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije, pravilno oprlo na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje (saj je bilo podano v ustrezni sestavi, na podlagi medicinske in delovne dokumentacije, povabilu na osebni pregled pa se tožnik ni odzval). Dodatnih dokazov ni bilo dolžno izvesti, saj je dejansko stanje popolno ugotovilo, z zavrnitvijo dokaza za določitev sodnega izvedenca pa tudi ni zagrešilo kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita in razveljavita odločbi toženca št. ... z dne 5. 2. 2007 in št. ... z dne 28. 8. 2006, da je toženec dolžan priznati tožniku I. stopnjo (pravilno: kategorijo) invalidnosti in invalidsko pokojnino od 24. 1. 2006 dalje, da se ugotovi, da je tožnik od 24. 1. 2006 nezmožen za delo zaradi bolezni, ter je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je nezmožen za delo, kar mu je v Avstriji tudi priznano, saj je invalidsko upokojen, v zvezi s čimer je predložil tudi dokumentacijo. Navaja, da je nesporno, da ima zdravstvene težave in je za delo nezmožen. Njegovo zdravstveno stanje se je poslabšalo in je že dlje časa nezmožen za delo, zato izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, in sicer bolezen, zaradi katere ne more delati, in dopolnjeno delovno dobo. Ne more delati s polnim delovnim časom, niti sede niti stoje, kar meni, da je dokazal s svojo izpovedbo. Vztraja, da bi moralo sodišče izvesti dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke in pribaviti tožnikov zdravstveni karton. Ker sodišče teh predlaganih dokazov ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Poleg tega pa sodišče tudi ni navedlo razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila že z dokončno odločbo toženca z dne 4. 11. 2005 zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 16. 11. 2004 in odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 23. 9. 2004 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine. Invalidska komisija II. stopnje je namreč v postopku izdaje te odločbe ocenila, da je pri tožniku od 23. 9. 2004 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen za drugo lažje delo v svojem poklicu, ki ga bo opravljal v ustreznih mikroklimatskih pogojih, sede in stoje in brez dela na nezavarovani višini (v izvedenskem mnenju z dne 2. 11. 2005). Na podlagi tožnikove zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbah Uredbe Sveta EGS 1408/71 o uporabi sistema socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (OJ L 149/71 s spremembami- v nadaljevanju: Uredba) z dne 24. 1. 2006, vložene pri avstrijskem nosilcu socialnega zavarovanja, je bilo z odločbo toženca z dne 28. 8. 2006 odločeno, da se tožnikova zahteva zavrne in ni nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ta odločba je bila izdana na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 8. 2006, ki je ocenila, da je tožnik zmožen za fizično lahko delo, delno sede, delno stoje s hojo, za dvigovanje bremen do 10 kg, brez pogostih prisilnih drž in v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 28. 8. 2006 je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 5. 2. 2007, in sicer na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 31. 1. 2007, da je tožnik zmožen za lahka in srednje težka fizična dela, ne na mrazu, ne na vročini, ne ponoči, izmenično sede in stoje, brez dela na višini in dvigovanja bremen nad 10 kg. Tožnik tako v tem socialnem sporu na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 5. 2. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 28. 8. 2008 in uveljavlja pravico do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Pravico do invalidske pokojnine pridobi po določbi 67. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Po določbi 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka citiranega člena ZPIZ-1 je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije pa je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in ocene delazmožnosti tožnika s strani izvedenskih organov toženca pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti. Pri tem je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov s pridobitvijo tožnikovega zdravstvenega kartona ter s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Izvedba omenjenih dokazov namreč ne bi v ničemur pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Po določbi 1. odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), ki s sklepom odredi tudi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dejansko stanje je tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov, zato drugih dokaznih predlogov ni bilo potrebno izvajati.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni namreč razhajanj med tožnikovo razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter podanimi izvedenskimi mnenji izvedenskih organov toženca. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo tako pravilno oprlo na dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 3. 12. 2008, ki je bilo podano na podlagi tožnikove medicinske in delovne dokumentacije, povabilu na osebni pregled pa se tožnik ni odzval. Dopolnilno izvedensko mnenje z dne 3. 12. 2008 je bilo glede na tožnikove zdravstvene težave podano tudi v ustrezni sestavi, v senatu je namreč sodeloval tudi specialist ortoped. Mnenja invalidskih komisij sicer niso mnenja izvedenca, ki ga po določbi 243. člena ZPP postavi sodišče, vendar niso brez dokazne vrednosti. Predstavljajo listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Invalidska komisija II. stopnje je v dopolnilnem izvedenskem mnenju ocenila, da je tožnikovo stanje nespremenjeno in je zaradi posledic bolezni od 23. 9. 2004 dalje podana III. kategorija invalidnosti. S polnim delovnim časom je zmožen za lažje delo, ki ga bo opravljal v ustreznih mikroklimatskih pogojih, sede in stoje ter brez dela na nezavarovani višini. Niti invalidska komisija I. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 17. 8. 2006 niti invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 31. 1. 2007, pridobljenima v predsodnem postopku pri tožencu, nista ocenili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za organizirano pridobitno delo, temveč da je zmožen za delo z določenimi, zgoraj navedenimi razbremenitvami. Tudi iz medicinske dokumentacije, na katero se invalidska komisija II. stopnje sklicuje v izvedenskem mnenju z dne 31. 1. 2007 (z dne 16. 2. 2004 in 7. 3. 2006 ter izvid ortopeda z dne 22. 2. 2006) izhaja, da so tožniku priporočene razbremenitve pri delu. Iz razpoložljive medicinske dokumentacije torej ne izhaja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za pridobitno delo. Ker torej tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1 (I. kategorija invalidnosti), kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let starosti (rojen dne 26. 12. 1953), mu ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela, na kar ne vplivajo niti pravice, ki so mu na podlagi invalidnosti priznane v Avstriji.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.