Jedro

Upnik lahko realizira posojilo svojemu dolžniku tudi tako, da z dolžnikovim pooblastilom opravi asignacijo v korist dolžnikovega upnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora vrniti tožnikoma M. S. in R. S. skupno 10.000.000 SIT (41.729,26 EUR), od tega M. S. 7.500.000 SIT (31.296,94 EUR), R. S. pa 2.500.000 SIT (10.432,31 EUR), vse z obrestmi po obrestni meri R+10% letno, ki se plačujejo od 5. 8. 1996 do 12. 5. 2001, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik R. S. je tako spreten igralec, da je zavedel sodišči druge in prve stopnje, ki sta nasedli posameznim listinam, ustvarjenim z namenom, da se zadeva prikaže v njegovo korist. Za terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka, pogoji nikoli niso bili izpolnjeni. R. S. je vtoževani znesek dobil povrnjen, res pa je, da se je denar vrtel zaradi izpeljave posla. Glavni igralec in režiser celotne operacije je bil prav tožnik R. S., ki je pri tem spretno izrabil I. F. kot lastnika družbe G. Pri tem je tožena stranka bila premalo pazljiva. Firma G. d.o.o. nikoli ni razpolagala z opremo, ki naj bi jo dobavila tožena stranka, izstavljeni račun pa ni imel niti dejanske niti pravne podlage. Tudi tožnik je bil udeležen pri oškodovanju tožene stranke in ne samo I. F. Slednji je toženo stranko ogoljufal za dobrih 12.000.000 SIT, tožniku pa bo goljufija uspela z realizacijo izpodbijane sodbe. Sodišči druge in prve stopnje nista celovito upoštevali ugotovljenih dejstev, saj obe sodbi temeljita na drobcih. Tožnik je sicer angažiral vtoževani denar, ki pa ga je dobil nazaj. Pravni posel, ki s strani ene pogodbene stranke ni realiziran, ne more zavezovati druge stranke k izpolnitvi. Materialnopravna ocena je prepletena z dejansko oceno realizacije posameznih dejanj. Če bi bilo upoštevano, da je pogoj za nastanek terjatve poleg pravne podlage tudi dejanska podlaga pravnega posla, bi bili sklepi sodišč druge in prve stopnje popolnoma drugačni.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki jih vsebuje izpodbijana sodba. Po določbi 8. člena ZPP odloča sodišče po svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana. Dokazna ocena mora temeljiti na presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To sodišče navede v obrazložitvi sodbe (četrti odstavek 324. člena ZPP).

6. Sodbama sodišč druge in prve stopnje ni mogoče očitati, da bi se odločali v nasprotju z izvedenimi dokazi, ali da so razlogi za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka nejasni in med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizija navedeni očitek postavlja v ospredje s trditvijo, da se o odločilnih dejstvih sodišči nista celovito opredelili in da sodbi temeljita na drobcih, ne pa celotnem obratu angažiranega denarja. Vendar je revizijska presoja obratna. Izveden je bil obsežen dokazni postopek, v katerem so bila razjasnjena vsa sporna dejstva, ki so v sodbah nižjih sodišč celovito ocenjena. Revizija ne pove, kam meri z očitkom, da so bili ocenjeni le drobci iz dokaznega postopka. Nasprotno, gre za popolno oceno poteka različnih poslov med vpletenimi (tožnikom S., I. F. in njegovo firmo G., T. H. in toženo stranko) ob prodaji tožnikove kokošje farme in goljufiji, ki jo izpeljal I. F. z leasingom preko tožene stranke. Glede na tožbeno trditveno podlago pa se je izpodbijana sodba ob dokazni (in pravni) oceni utemeljeno osredotočila na vprašanje, ali je tožeča stranka resnično realizirala posojilo toženi stranki in ali ji to posojilo res ni bilo vrnjeno.

7. Revizija, ki graja dokazno oceno, bi zato morala navesti, katera dejstva v izpodbijani sodbi niso bila upoštevana in zakaj naj bi izostanek ustrezne ocene in razlogov zanjo pomenil izostanek razlogov o odločilnih dejstvih v smeri procesne kršitve iz določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ostala je namreč na ravni posplošenih trditev o tem, da je tožnik bil spreten igralec, da sta sodišči druge in prve stopnje nasedli posameznim prirejenim listinam, da je bil tožnik režiser in glavni igralec operacije prodaje kokošje farme, da je vodil celo igro in da bo tožena stranka zaradi realizacije izpodbijane sodbe že drugič izigrana. V tej smeri je tožena stranka sicer vložila obširno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje s prikazom svoje (dokazne) ocene dogajanja, ki pa jo je sodišče druge stopnje argumentirano zavrnilo. Navedena argumentirana obrazložitev izpodbijane sodbe pa je v reviziji izpodbijana le z vrednostno opredelitvijo tožnikovih osebnostnih lastnosti. Revizije zato v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti ni mogoče preizkusiti.

8. Pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju. Ne glede na to, da je tožnik R. S. vtoževani znesek izročil toženi stranki z asignacijo preko firme G. (I. F.), gre vendarle za posojilo toženi stranki (557. člen ZOR). Tožena stranka je namreč tožnika S. z asignacijo pooblastila, da posojilo realizira na opisani način. Izpodbijana sodba se je pravilno ogradila do poslovnega odnosa med F. in toženo stranko in do medsebojnih terjatev, ki so med njima obstajale. I. F. je toženo stranko ogoljufal s prikazom leasinga, ki ga ni bilo, vendar niti v kazenskem postopku proti njemu, niti v tej pravdi, ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik Semolič sodeloval v F. goljufiji. Zapleti s pogodbo o leasingu se torej tožnika ne tičejo. Kot pomembno je bilo izpostavljeno dejstvo, da bi morala po leasing pogodbi tožena stranka plačati I. F. 22.715.764 SIT, vendar je plačala le 12.715.769 SIT, kar pomeni, da je bil upoštevan znesek tožnikovega posojila v višini 10.000.000 SIT, ki je v breme tožene stranke z asignacijo bil nakazan F. Pri tem je tožena stranka, ki se je očitno zavedala svojega dolga do tožnika, temu v začetku celo nakazovala dogovorjene obresti od posojila.

9. Izpodbijana sodba se je v tej smeri opredelila do povsem nove pritožbene trditve tožene stranke (prvi odstavek 337. člena ZPP) o navideznosti posojilne pogodbe. Sprejela je namreč (utemeljeno) oceno, da tožena stranka med postopkom nikoli ni zatrjevala, da bi v zvezi s posojilno pogodbo obstojale okoliščine o njeni navideznosti v skladu z določbo 66. člena ZOR. Trdila je namreč, da posojila sploh ni prejela.

10. Dejanske ugotovitve, ki so celovite in medsebojno skladne, utemeljujejo v izpodbijani sodbi sprejeto pravno razlago, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).