Jedro

V 7. členu ZST je določeno, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz. predmeta izraženem v odstotkih, vrednost zahtevka oz. predmeta in razponi vrednosti pa so v zakonu določeni s številom točk. To določilo je potrebno razlagati tako, da mora sodišče po prejemu tožbe vrednost zahtevka opredeliti s številom točk in tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na zahtevo tožeče stranke izdalo sklep o odmeri sodne takse za odgovor na pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.1.2005. Sodno takso je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 2.941 točk, nakar je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni manjkajoči del sodne takse v višini 309,42 točk, kar znaša 5.789,00 SIT in sodno takso za opomin v višini 100 točk, kar znaša 1.900,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Navaja, da je tožeča stranka plačala sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 50.000,00 SIT, podlaga za plačilo takse v navedeni višini pa je v 7. členu Zakona o sodnih taksah, ki določa, da je taksna obveznost sorazmerna z vrednostjo zahtevka in v tar. št. 1, ki določa, da se za odgovor na pritožbo plača polovico takse kot velja za tožbo. Tožbeni zahtevek v tej zadevi znaša 10.000.000,00 SIT. Po oceni pritožnice je šlo v tej stvari za popolnoma preprost in nezahteven obračun sodne takse. Obračun sodnih taks kot ga je opravilo sodišče prve stopnje manivrira z nižjo vrednostjo točke na dan vložitve tožbe tako, da vrednost spora deli z nižjo vrednostjo točke in potem množi z višjo vrednostjo, kar vsekakor da rezultat, ki je ugoden le za proračun, kajti dobljeni zneski so višji, kot bi sicer z enostavnim izračunom bili. Smisel taksnih obveznosti ni v tem, da se s podobnimi inovacijami polni proračun, temveč v odmeri takse, ki je zakonita in strankam v naprej znana. Še zlasti je to pomembno iz razloga, ker ima sodišče pristojnosti in možnosti odmerjenja kazenske takse za nepravočasno plačano ali manjkajočo takso. Še pomembnejša je manjkajoča taksa, kajti če stranka takso računa kot to zahteva Zakon o sodnih taksah, bo po sistemu sodišča vedno naračunala premalo takse in bo proračun vedno upravičen do kazenske takse. Sodišče svojega načina obračuna takse ni z ničemer utemeljilo. Izračunan je v korist sodišča in na strankam neznan način. Pooblaščenka tožeče stranke je ugotovila, da je način Okrožnega sodišča Koper edinstven, je sicer zanimiv in inovativen, vendar je nezakonit, saj je v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o sodnih taksah, ki pravi, da se pri odmeri takse vzame kot osnova takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti (ne omenja nikakršnega preračunavanja). Sprememb vrednosti med postopkom, kot jih našteva 25. člena ZST, pa v tej pravdi ni bilo. Tudi odvetniška tarifa operira s točkami in vrednostjo točke, vendar ne na način, da bi se vrednost spora najprej delila z nižjo vrednostjo točke, potem pa dobljene točke poračunale po višji vrednosti. Tožeča stranka je prepričana, da bi sodišče tak način obračuna odvetniške tarife ne priznalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po tarifni številki 1 ZST se za odgovor na tožbo plača polovica takse kot velja za tožbo. Pri vrednosti zahtevka nad 100.000 točk, se za tožbo plača taksa v višini 1 % od tolarske vrednosti zahtevka. Pritožnica trdi, da je potrebno ves čas postopka obračunavati sodno takso v odstotkih od nominalne vrednosti zahtevka, vendar nima prav. Taksna tarifa je le poseben del ZST, zato jo je potrebno razlagati v povezavi s splošnim delom zakona. V 7. členu ZST je določeno, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz. predmeta izraženem v odstotkih, vrednost zahtevka oz. predmeta in razponi vrednosti pa so v zakonu določeni s številom točk. To določilo je potrebno razlagati tako, da mora sodišče o prejemu tožbe vrednost zahtevka opredeliti s številom točk in tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da je glede na vrednost spornega predmeta, ki je 10.000.000,00 SIT znašala taksa za tožbo 5882 točk, ker je vrednost točke na dan vložitve tožbe znašala 17,00 SIT (pri odmeri takse se vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti – 4. odstavek 7. člena ZST). V času nastanka taksne obveznosti za odgovor na pritožbo je bila vrednost točke 19,00 SIT, zato je sodišče prve stopnje pravilno obračunalo takso v višini 2941 točk oziroma 55.879,00 SIT. Pravilnost takšnega načina obračunavanja taksne obveznosti izhaja tudi iz 7. odstavka 7. člena ZST, ki tudi pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka in pri odločanju vrnitvi takse predpisuje za primer, ko je taksna obveznost določena v sorazmerju z vrednostjo zahtevka, da se znesek plačane takse preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila, nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba povrniti oz. zneska takse, ki ga je treba vrniti, uporabi vrednost točke na dan odločanja. S tem se ohranja razmerje med vrednostjo zahtevka in taksno obveznostjo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).