Jedro

Revizija je dopuščena zaradi pomembnega pravnega vprašanja utemeljenosti odškodninskega zahtevka ob smiselni uporabi nekaterih določb ZVPSBNO.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ob uporabi določb ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja.

Odločitev o stroških se pridrži za odločitev o reviziji.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in zaradi kršitve enakosti pred zakonom v skupnem znesku 3.338,34 EUR. Odškodnina se nanaša na postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelkom v Kranju, Pd 945/98, ki je potekal od 15. 12. 1998 do sklenitve sodne poravnave 14. 7. 2003. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (tožbo glede podrednega zahtevka pa zavrglo). Ugotovilo je, da so zatrjevane kršitve prenehale pred 1. 1. 2007, zato ni moglo uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS št. 49/2006 in 58/2009). Presodilo je, da tožnik ni dokazal obstoja duševnih bolečin, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine ter da ni pretrpel nobene škode zaradi kršitve pravice do enakosti pred zakonom.

3. Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbo tožeče stranke spremenilo odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je pritožbo glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je bil neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek. V predlogu predlaga dopustitev revizije, ker gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa Vrhovnega sodišča neenotna, pri čemer gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Sklicuje se na zadevo III Ips 41/2006, ki je zavzela stališče, da bi bilo mogoče zahtevati odškodnino zaradi kršitve do sojenja v razumnem roku na podlagi 26. člena Ustave. Nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 305/2009 in se zavzema za smiselno uporabo ZVPSBNO, ker bi bili sicer posamezniki, ki jim je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred 1. 1. 2007, v neenakem položaju z drugimi.

5. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v predlogu za dopustitev revizije pravilno opozarja na neenotno sodno prakso Vrhovnega sodišča in na protiustavno pravno praznino v ureditvi ZVPSBNO. Oškodovancem, ki jim je domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, in niso uveljavljali pravičnega zadoščenja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo te pravice. To je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-207/08; Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010. S to odločbo je ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. 7. Vrhovno sodišče je zato glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča in glede na neenotnost sodne prakse ugotovilo, da so podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je zato po tretjem odstavku 367.c člena ZPP dopustilo revizijo glede vprašanja utemeljenosti zahtevka ob smiselni uporabi določb ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in o višini ter določitvi pravičnega zadoščenja. Uporaba teh določb je sodišču naložena z odločbo Ustavnega sodišča. 8. Tožeča stranka je v predlogu za dopustitev revizije priglasila svoje pravdne stroške. Vrhovno sodišče je odločitev o povrnitvi teh stroškov pridržalo za odločitev o reviziji.