Jedro

Škoda, ki nastane zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je pravno priznana le v okviru zaprtega kraja pravno priznanih tipov škode. Kot samostojna škodna oblika pa ob sprejemu ZVPSBNO ni bila priznana in takšne razlage ne omogoča niti uporaba anologije.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke proti odločitvi o glavni stvari se zavrne ter se odločba sodišča prve stopnje v točkah 1 in 2 izreka potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke proti odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka) se ugodi ter se odločitev o stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 632,05 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi gre za pravdo, v kateri tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki ji je nastala zaradi predolgega sodnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zavrnilo. Podredni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrglo, saj je ugotovilo, da gre za isti zahtevek. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 641,41 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Podredno pa predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Pritožba v pretežnem delu ne podaja argumentov, ki bi že ne bili predmet presoje pred sodišči. V preostalem delu pa napada presojo sodišča, da tožnikovega vznemirjenja ni mogoče subsumirati pod pravni pojem duševnih bolečin. Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Meni, da tožena stranka ni upravičena do 20 točk nadomestila za končno poročilo stranki.

Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Pritožba proti odločitvi o stroških je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zato, ker je presodilo, da stopnja tožnikovega vznemirjenja ni bila takšna, da bi ustrezala pravnemu pojmu duševnih bolečin iz 179. člena OZ (1). Prav s tem vprašanjem se nato podrobno ukvarja pritožba. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, pa se to vprašanje izkaže za pravno nepomembno.

Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali slovenski pravni red priznava odškodnino za nematerialno škodo, če se ta odraža v obliki duševnih bolečin zaradi posega v pravico do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS). Sodna praksa je bila glede tega vprašanja sicer neenotna. Tudi to sodišče se je že izreklo, da je takšna škoda pravno priznana (2) ter odškodnino v zadevi II Cp 3460/2008 tožniku tudi prisodilo. Prav v tej zadevi pa je Vrhovno državno tožilstvo RS proti sodbi tega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Na ta način je bilo to pravno vprašanje nato predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, katerega osrednja naloga je, da skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS (3)). To je presodilo, da ta oblika nepremoženjske škode ni pravno priznana (4).

Prav na podlagi argumentov, ki utemeljujejo odločitvi v navedenih dveh zadevah vrhovnega sodišča, to pritožbeno sodišče odstopa od svoje dosedanje prakse ter sprejema celovito argumentacijo navedenih odločb. Tisto, kar je bistvenega pomena, je to, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sicer ustavno priznana, kar pa glede na naravo same pravice (gre za pravico procesne narave) pomeni to, da jo mora država zagotoviti v vsebinskem smislu. Ne pomeni pa tudi tega, da je v primeru kršitve državljan pridobil nasproti državi denarno terjatev, ki bi temeljila na pravilih odškodninskega prava. Slednja namreč (in takšno stališče je to sodišče zagovarjalo tudi do sedaj) namreč neposredno ne urejajo takšne pravne posledice. Takšno pravno posledico bi bilo mogoče določiti le z uporabo analogije - ob poprejšnji ugotovitvi, da je podana pravna praznina prav na področju, ki ureja plačilo denarne odškodnine za nematerialno škodo. Ob soočenju z argumenti navedenih dveh odločb VS RS, pritožbeno sodišče sedaj ugotavlja, da takšne pravne praznine, ki bi zevala prav na področju plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (ta je urejena v 179. členu OZ) v resnici ni. To nikakor ne pomeni, da pravni red v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ne priznava nikakršne odškodnine. Priznava jo, a le tisto, ki je pravno priznana. Tipičen primer bo na primer premoženjska škoda.

Takšno nosilno stališče ne pomeni, da pravni red ne priznava niti pravice do sojenja v razumnem roku kot take. Priznava jo v ustavi, k njej pa je zavezana tudi z mednarodno pogodbo. Res je tudi, da uresničevanje te pravice iz sistemskih razlogov v Republiki Sloveniji notorno ni zadostno. Vendar pa je to razlog, ki državi (vsem trem vejam oblasti) nalaga takšno sistemsko ravnanje, da bo ta pravica v resnici zagotovljena (pri čemer pa seveda ne sme iti na rovaš kakšne druge pravice, saj bi bilo takšno uresničevanje pravice ideološko). Ne pomeni pa to obenem tudi tega, da bi bilo neuresničevanje te pravice nadomeščeno s plačilom denarne odškodnine. Takšne sekundarne dispozicije slovenski pravni red ne vsebuje v nobenem veljavnem pravilu. Takšne pravne podlage torej naš pravni red doslej ni nudil. Povsem drugačna je narava odškodnine, ki jo prisodi v breme države podpisnice Evropsko sodišče za človekove pravice (5). Povsem drugačna pa je tudi narava odškodnine po sedaj veljavnem ZVPSBNO (6). Drugačni so navsezadnje tudi pogoji, da takšna denarna sankcija po tem zakonu (ki ga v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti že zaradi njegovih časovnih mej veljavnosti) sploh nastopi. Ti pogoji namreč celostno stremijo k uresničitvi primarnega cilja – zagotovitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Vse povedano velja tudi glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), ki predstavlja le nadgradnjo pravice iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, je torej pravilna. Pritožba ni utemeljena, podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je v skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP(7) pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Utemeljena pa je pritožba proti odločitvi o stroških postopka. Tožena stranka napada tisti del stroškovne odločitve, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo 20 točk nadomestila za končno poročilo stranki. Pritožba ima v celoti prav, ko pravi, da je takšna storitev že zajeta v ostalih postavkah, ki jih je sodišče toženi stranki priznalo. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločitev o stroških spremenilo tako, da je od priznanih stroškov odštelo 20 točk in ustrezajoč 2% delež priznanih materialnih stroškov. Stroškovno breme tožnika je tako znižalo za 9,36 EUR. Pooblastilo za to odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

Tožeča stranka je uspela z neznatnim delom svoje pritožbe. V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da stroški za pritožbo v celoti krije sama.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 – Ur. l. RS, št. 40/2007).

(2) glej sodbo VSL II Cp 5167/2007. (3) Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94).

(4) glej razloge sodbe VS RS II Ips 305/2009 in sodbe II Ips 591/2008. (5) glej razloge obeh citiranih sodb VS RS.

(6) Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006).

(7) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).