Jedro

Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da se prosilcu za mednarodno zaščito lahko prizna status begunca.

Tožniki niso uspeli izkazati, da bi jim grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, kar je pogoj za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 6. 2011, s katero je tožena stranka v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v njeni odločbi ter se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza definiciji statusa begunca oziroma statusa subsidiarne oblike zaščite, kot sta opredeljena v 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

3. Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Če je tožena stranka menila, da ugotovitve iz takratnih poročil o diskriminaciji Romov v BiH ne držijo več, bi morala ta poročila demantirati z novejšimi poročili istih ali podobnih kritičnih in objektivnih opazovalcev, k čemur jih je pooblaščenec tožnikov izrecno pozval. Tožnica zdravstvenega varstva ni mogla skleniti, ker ga ni mogla plačati zaradi splošne diskriminacije Romov pri zaposlovanju, šolanju itd., kar pa je tožena stranka prezrla. Iz ene same dobljene denarne pomoči tožena stranka zaključuje, da ne gre za diskriminacijo Romov na tem področju. Določba 26. člena ZMZ v povezavi z 2. členom ZMZ je bila napačno uporabljena. Pogoji za status begunca se presojajo po Ženevski konvenciji o beguncih in po drugem odstavku 2. člena ZMZ, pogoji za subsidiarno zaščito pa po tretjem odstavku 2. člena ZMZ (in posledično po kriterijih 3. člena EKČP). Tožena stranka zakonski pojem resne škode zaradi poniževalnega ravnanja razume in uporablja tako, kot da bi bilo iz tega izključeno poniževalno ravnanje s strani nedržavnih subjektov. Eden od znakov hude splošne diskriminiranosti Romov v BiH (ki po kriterijih priročnika UNHCR že lahko pomeni preganjanje po ŽKB in zelo verjetno tudi poniževalno ravnanje v smislu 28. člena ZMZ), je tudi njihova nevključenost v sistem zdravstvenega zavarovanja in v sistem socialnega varstva. Odločba tožene stranke je nezakonita tudi zaradi nedoločitve paricijskega roka. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011. Sodišče prve stopnje ni predlagalo presoje ustavnosti 26. člena ZMZ.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebe brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po določbi tretjega odstavka istega člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi navedb tožnikov v prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, osebnega razgovora s prvim tožnikom in drugo tožnico ter na podlagi informacij v izvorni državi in celotnega izvedenega upravnega postopka pravilno in zakonito zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker dejanja zoper tožnike ne dosegajo standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ. Poleg tega tožniki niso izkazali, da jih izvorna država pred dejanji posameznikov ni sposobna zaščititi.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov, je glavni razlog, zaradi katerega so tožnika in njuni mladoletni otroci zaprosili za mednarodno zaščito, nadlegovanje, žalitve in zaničevanje sosedov in sošolcev mld. A. zaradi njihove romske narodnosti ter razlogi, ki se nanašajo na njihove zdravstvene in socialne pravice. Tožniki so bili po navedbah polnoletnih tožnikov namenjeni na Švedsko k sorodnikom prvega tožnika. Ker so jih prijeli v Avstriji, so tam zaprosili za mednarodno zaščito, vendar so se pred odločitvijo vrnili v izvorno državo.

9. Tožniki so bili po lastnih navedbah v izvorni državi sicer izpostavljeni določenim oblikam zaničevanja ter so imeli težave pri urejanju socialne pomoči in uveljavljanju zdravstvenega varstva, vendar iz dejanj in situacij, ki sta jih navedla in opisala polnoletna tožnika, ni razvidno, da bi šlo za hudo diskriminacijo Romov, ki bi lahko pomenila preganjanje v smislu Ženevske konvencije o beguncih. Tako stališče Vrhovnega sodišča temelji na navedbah v informacijah o stanju v Bosni in Hercegovini s poudarkom na položaju pripadnikov romske narodnosti na območju, kjer so tožniki živeli, preden so zapustili izvorno državo. Iz poročil, na katere se sklicuje tožena stranka, izhaja, da je bilo za varstvo Romov kot izredno ranljive manjšinske skupnosti v Bosni in Hercegovini sprejetih več akcijskih načrtov različnih vladnih in nevladnih organizacij in da je splošna varnost vseh narodnostnih manjšin na enaki ravni kot varnost drugih državljanov, ter kažejo na izboljšanje situacije položaja Romov v BiH, kot je ta izhajala iz gradiva „Romi v BiH“ iz leta 2005, na katero se sklicujejo tožniki v pritožbi.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejanja, ki so jim bili tožniki po lastnih navedbah prvega tožnika in druge tožnice izpostavljeni, v objektivnem smislu ne utemeljujejo strahu tožnikov pred vrnitvijo v izvorno državo.

11. Pritožbeni ugovor, da je 26. člen ZMZ (ki izvira iz Direktive EU, št. 2004/83/ES) v nasprotju z Ženevsko konvencijo o beguncih, ni utemeljen. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009, s katero je (med drugim) zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ (2. točka izreka), v obrazložitvi odločbe navedlo, da so očitki pobudnikov, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z ŽK, neutemeljeni. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi navedlo, da pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti izpostavljen preganjanju. Ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen. Vendar pa to ne pomeni, da sta vsako dejanje ali situacija, za kateri se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, preganjanje v smislu ŽK o beguncih. Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da se prosilcu za mednarodno zaščito lahko prizna status begunca.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka določb 26. člena ZMZ ni uporabila in razlagala v nasprotju z navedenimi stališči Ustavnega sodišča. 13. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na (ne)priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 2. člena in 28. člena ZMZ. Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Na podlagi 28. člena ZMZ pa resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno ali individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Da bi tožnikom grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ s strani državnih (ali nedržavnih) organov, iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno. Prvi tožnik se zaradi dejanj, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, nikdar ni obrnil na pristojne organe v izvorni državi, zato ni mogoče sklepati, da ne bi bil deležen ustrezne pomoči oziroma, da bi mu zaradi njegove narodnosti s strani državnih organov v takem primeru grozila resna škoda. Druga tožnica je v primeru napada soseda s sekiro poklicala policijo, ki pa se je pozivu odzvala. Prav tako je druga tožnica bila sprejeta v nujnem primeru v bolnico, čeprav ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja. V primeru odklopa elektrike je drugotožnica prosila pri socialni službi za pomoč in dobila nekaj denarja. Ker so sošolci žalili njenega sina, se je druga tožnica obrnila na učiteljico in ravnateljico. Tožniki torej niso uspeli izkazati, da bi jim grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, kar je pogoj za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

14. Tudi pritožbeni ugovor o neopredelitvi sodišča prve stopnje do tožbenih ugovorov, kar naj bi predstavljalo kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, ni utemeljen, Vrhovno sodišče in tudi Ustavno sodišče (npr. v sklepu Up-409/03) sta sprejeli stališče, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev v zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Glede postopkovne kršitve sodišča prve stopnje v zvezi z navedbami tožbe o poročilih v izvorni državi tožnikov, je Vrhovno sodišče v tej sodbi že navzelo stališče. Glede ostalih tožbenih navedb in trditev pa Vrhovno sodišče navaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Pri tem je treba poudariti, da so v tožbi navedbe in trditve, ki so jih tožniki zmotno šteli za dokazane, čeprav za njih niso predlagali izvedbe nobenih dokazov.

15. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka v izreku negativne odločbe o mednarodni zaščiti določiti paricijski rok, v katerem bi lahko prosilec (tujec) prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-89/10, s katero je to sodišče ugotovilo protiustavnost prekrškovne določbe ZTuj-1, ki sankcionira nezakonito prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ta določba ZTuj-1 namreč ni bila podlaga za odločanje tožene stranke v tem postopku. Z novelo ZMZ-B (Ur. l. RS, št. 99/2010) spremenjena določba 76. člena ZMZ tudi ne more biti podlaga za določitev paricijskega roka tožnikom za prostovoljno zapustitev države. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevah I Up 225/2011 in I Up 425/2011. 16. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 17. Ker niso podani razlogi zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).