Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe prvo tožnika, ko je le-ta stopil na njeno dvorišče in brskal po smetnjaku, prav tako pa tudi ne žaljivke in psovke s strani sošolcev. Pravilno je ugotovila, da navedena dejanja ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje. Kot dejanj preganjanja tudi ni mogoče šteti razlogov, ki se nanašajo na zdravstvene in socialne pravice, saj je bila drugo tožnici zdravniška pomoč v nujnih primerih vedno nudena, ne glede na to, da ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, druge zdravstvene storitve pa je morala plačati, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, in ne zato, ker je romske narodnosti, prav tako so ji na socialni službi dali denar za ponovni priklop elektrike, policija je v primeru fizičnega napada odreagirala, razen tega pa sosedov ni mogoče šteti kot subjektov preganjanja.

Primerneje bi bilo, če bi organ, ki odloča v azilnem postopku, v odločbi določil tudi rok za prostovoljno zapustitev države, vendar pa po mnenju sodišča ne gre za nobeno kršitev, če tega roka ni, ker je določen že s samim zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvo tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito 13. 5. 2010, dne 20. 7. 2010 pa še drugo tožnica tako zase kot za svoje mld. otroke A.A. in B.B. ter C.C., za mld. hčerko Č.Č. pa je podala prošnjo dne 12. 4. 2011. V prošnji je prvo tožnik kot glavni razlog, da je zapustil izvorno državo, navedel, da je Rom, da ga nenehno žalijo sosedje in tudi njegovi otroci niso imeli miru na dvorišču, ker so jih sosedje zmerjali in žalili. Na zavodu za zaposlovanje v Tuzli mu je uslužbenka napisala, katere listine mora pripraviti in ko jih je prinesel, mu je dejala, da potrebuje še potrdilo Zveze borcev, čeprav tega ni bilo na seznamu. Ni kazala pripravljenosti, da bi overila knjižico, ki jo je kupil in ga je s svojim obnašanjem pripravila do tega, da je odšel in raztrgal vse listine. Ko je njegova žena poskušala dobiti zdravstveno knjižico, so od nje zahtevali 350 konvertibilnih mark za izdajo knjižice in še 55 konvertibilnih mark za overitev ter 30 konvertibilnih mark za vsakega otroka, kar pa je bilo za njih veliko denarja, ki ga niso imeli. Njegova žena je bolna in ko je šla k privatnemu zdravniku, je morala preglede plačati. Na socialni službi so jim enkrat dali pomoč v višini 40 konvertibilnih mark, ker niso imeli denarja za elektriko. Sin A.A. hodi v prvi razred osnovne šole, kjer ga drugi otroci pretepajo. Nekoč mu je nek učenec zlomil tri zobe. Težav sovaščanov ni prijavil policiji, ker ga je strah, da ga ne bi potem še bolj napadali. Drugo tožnica pa je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedla, da je izvorno državo zapustila, ker je bila preganjana kot Romkinja predvsem s strani sosedov, ki so različne narodnosti. Njenega sina A.A. so v osnovni šoli maltretirali sošolci in ga žalili, ker je Rom. Dogodke je prijavila učiteljici, a ona ni nič konkretno odgovorila, temveč je rekla le to, da so to otroci. Ko pa je enkrat to povedala ravnateljici, ji je ta predlagala, naj sina vpiše na drugo osnovno šolo, kjer je več romskih otrok. Prav tako je drugo tožnica navedla, da se njeni otroci niso mogli igrati pred hišo, ker so jih sosedje zmerjali ter jih odganjali. To je večkrat prijavila policiji. Policisti so na kraj dogodka prišli, vzeli izjave od nje in od sosede, ki je bila priča. Od policije ni bilo nobenega odgovora ali kakršnegakoli ukrepa. Enkrat ji je eden od sosedov po imenu Nuhan celo grozil s sekiro, pri čemer je dogodku prisostvoval tudi prvo tožnik. Nuhan je vzel sekiro in ji grozil, da bo vse pobil in da se morajo odseliti, ker so samo oni Romi. Ko pa je Nuhanov sin videl, da je situacija nevarna, je svojega očeta odpeljal v hišo. V tem primeru je drugo tožnica poklicala policijo, policisti so prišli in sprejeli njeno izjavo kot tudi Nuhanovo. Dejali so jim, naj se ne kregajo in naj se pomirijo, da ne bi bilo še večjih problemov. Tožnici ni znano, da bi kakorkoli ukrepali. To se je zgodilo pred štirimi meseci. Razen tega ni nikoli dobila zdravstvenega zavarovanja, čeprav je za to zaprosila na socialni službi v Tuzli. Prošnje mladoletnih prosilcev so oprte na razloge, ki jih je v svoji prošnji navedla drugo tožnica. Na osebnem razgovoru je drugo tožnica med drugim povedala, da njen mož ni želel, da dogodke prijavi policiji, ker ga je bilo strah. V primeru, ko je poklicala policijo, je ta dva do trikrat prišla, nekajkrat pa tudi ni prišla. Policisti so rekli, da se take stvari vedno dogajajo in da ne bodo vedno prihajali. V zvezi z zdravstvenim zavarovanjem je povedala, da so jo enkrat v bolnišnico sprejeli, ko je bilo nujno, enkrat pa je tudi niso sprejeli, ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in ni plačala računa. Pri socialni službi ni dobila zdravstvenega zavarovanja, pri čemer so ji odvrnili, da so do tega upravičene osebe, starejše od 50 let, ona pa je še premlada. Rekli so ji, da bi morala zdravstveno zavarovanje plačati in da bi potem dobila zdravstveno izkaznico. Denarja za to pa ni imela. Ko so ji enkrat odklopili elektriko, je prosila pri socialni službi za pomoč in so ji dali 40 ali 50 konvertibilnih mark za ponovni priklop. Prvo tožnik pa je na osebnem razgovoru ponovno povedal, da so ga v izvorni državi vsak dan žalili, kot tudi njegove otroke. Najhujši dogodek je bil, ko je videl soseda, da je s sekiro krenil nad njegovo ženo. Tedaj je prišel sosedov sin, ki je poskušal pomiriti očeta in mu rekel, naj gre v hišo, naj pusti otroke in ostale ljudi na miru, naj ne preklinja in ne dela zgage. Ob tem dogodku so poklicali policijo, ki je prišla čez petnajst minut in napravila zapisnik. Njega fizično niso napadali, edino enkrat, ko je šel brskat po smetnjakih. Nek človek je ravno iz svojega dvorišča zapeljal smetnjak, prvo tožnik ga je odprl in videl v vrečki dve majici, ko pa jih je hotel vzeti, ga je ta človek grobo zgrabil in rekel, kaj išče na njegovem dvorišču. Sicer pa ga fizično niso napadali, edino žalili so ga. Sam nikoli ni želel poklicati policije, drugo tožnica pa jo je nekajkrat poklicala. Policisti so prvič, drugič še prišli, ko pa jim poveš, kdo in od kod kličeš, že vedo, da je v vprašanju sosed. V primeru, da policija pride na kraj dogodka, situacije ne umirijo.

Tožena stranka na podlagi izjav in osebnih razgovorov ugotavlja, da tožniki prosijo za priznanje mednarodne zaščite zaradi romske narodnosti, pri čemer so navedli, da je meseca marca 2010 sosed šel s sekiro nad drugo tožnico. Sosedje so jih nenehno zmerjali, žalili in jim govorili grde besede, prav tako pa so mld. prosilca A.A. na osnovni šoli maltretirali sošolci. Navajajo pa se tudi težave drugo tožnice pri uveljavljanju zdravstvenih in socialnih pravic. Tožena stranka ugotavlja, da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe prvo tožnika, ko je le-ta stopil na njeno dvorišče in brskal po smetnjaku, prav tako pa tudi ne žaljivke in psovke s strani sošolcev. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da so bili tožniki po lastnih izjavah deležni žaljivk in zaničevanj, vendar pa navedena dejanja ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje. Kot dejanja preganjanja ni mogoče ovrednotiti fizičnega nasilja, ki se je drugo tožnici zgodil s strani soseda, saj je pri tem treba upoštevati dejstvo, da se tudi Nuhanov sin z ravnanjem svojega očeta ni strinjal, saj mu je dejal, naj otroke in druge ljudi pusti pri miru ter ga odvlekel v hišo in je s tem ravnanjem preprečil spor že pred prihodom policije. Kot dejanj preganjanja pa ni mogoče šteti niti razlogov, ki se nanašajo na zdravstvene in socialne pravice. Tožena stranka je tudi upoštevala, da je drugo tožnica poiskala zdravniško pomoč v Tuzli, poiskala je tudi socialno pomoč, kot tudi zaščito s strani policije. Zdravniška pomoč ji je bila v nujnih primerih vedno nudena, ne glede na to, da ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja. Iz tega izhaja, da je drugo tožnici bila zagotovljena nujna zdravstvena oskrba. Druge zdravstvene storitve bi morala plačati, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, in ne zato, ker je romske narodnosti. Prav tako je drugo tožnica navedla, da so ji na socialni službi dali denar v višini 40 ali 50 konvertibilnih mark za ponovni priklop elektrike, na podlagi česar tožena stranka zaključuje, da je drugo tožnica denar dobila, česar ne bi bilo mogoče pričakovati, če bi bilo to odvisno od njene narodnosti. Prav tako je policija v primeru fizičnega napada odreagirala in na kraj dogodka prišla v roku petnajstih minut in zadevo pomirila. Ravno tako je policija prišla na kraj dogodka dva do trikrat v primeru verbalnih groženj. Kljub temu, da policija ni odreagirala v vsakem primeru verbalnih groženj, se tožniki ne morejo uspešno sklicevati, da jim zaščita izvorne države ni bila nudena. Sosedov ni mogoče šteti kot subjektov preganjanja, saj bi po 24. členu Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 11/2011 – UPB, v nadaljevanju ZMZ) ti lahko bili le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo bistveni del države ali njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka ugotavlja, da je subjektivni element prošenj tožnikov, ki se nanaša na priznanje statusa begunca, neutemeljen, saj dejanja, ki so jih bili deležni, ne predstavljajo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, poleg tega pa v postopku niso izkazali, da jih izvorna država pred temi dejanji ni sposobna zaščititi. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o stanju v Bosni in Hercegovini s poudarkom na položaju pripadnikov romske narodnosti na območju, kjer so tožniki živeli (Tuzla). Iz teh poročil med drugim izhaja, da je Bosna in Hercegovina članica Sveta Evrope in je ratificirala Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošna varnost vseh narodnostnih manjšin, vključujoč Rome, je na enaki ravni kot varnost drugih državljanov. Glavna težava te populacije pa je predvsem revščina in pomanjkanje formalne izobrazbe. V zadnjem času je večina dejavnosti za varstvo tega dela prebivalstva organizirana preko številnih nevladnih organizacij, s katerimi policija dobro sodeluje. Bosna in Hercegovina se je obvezala, da bo priznavala pravice vseh manjšin, zlasti romske manjšinske skupnosti v skladu z najvišjimi mednarodnimi standardi in konvencijami ter drugimi akti o človekovih pravicah ter narodnostnih manjšinah. Zakon o varstvu pravic pripadnikov narodnostnih manjšin Bosne in Hercegovine priznava petnajst manjšinskih skupnosti, med njimi tudi Rome in ureja temeljni položaj vseh manjšin na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine. Za varstvo Romov je bila sprejeta „Strategija Bosne in Hercegovine za reševanje problemov Romov“, po kateri so bili sprejeti akcijski načrti na področjih šolanja, zaposlovanja, nastanitve in zdravstvene nege. S pomočjo svojih društev so Romi dosegli sodelovanje z vladnimi organi ter institucijami Bosne in Hercegovine na vseh ravneh organizacij za reševanje njihovih življenjskih problemov. Pooblaščenec tožeče stranke je bil s temi poročili seznanjen in je na njih podal svoje mnenje, pri čemer je predložil študijo Mednarodnega instituta za bližnjevzhodne in balkanske študije iz Ljubljane, ki je pripravil analizo aktualnih dogajanj v Bosni in Hercegovini ob začetku volilne kampanje za volitve za dne 3. 10. 2010. Iz te analize izhaja, da je v Bosni in Hercegovini težko stanje v vseh segmentih življenja. Tožena stranka po preučitvi vseh poročil ugotavlja, da je Bosna in Hercegovina sprejela vse obvezne ukrepe za preprečitev preganjanja, saj s sprejetjem učinkovitega pravnega sistema poskuša vsem narodnostnim manjšinam na svojem teritoriju zagotoviti enake pravice ne glede na njihovo narodnostno pripadnost. V ta proces so se uspešno vključile tudi same romske organizacije, ki so dosegle sodelovanje z vladnimi organi ter institucijami BiH na vseh ravneh organizacije za reševanje njihovih življenjskih problemov. Bilo je sprejetih več akcijskih načrtov, kateri so uspešno zaključeni oziroma so se nadgradili oziroma se uspešno izvajajo še danes. Državni in lokalni organi ne diskriminirajo Romov zaradi njihove narodnosti, ko le-ti urejajo zadeve pred njihovimi organi. Do diskriminacije sicer lahko pride med nedržavnimi subjekti, katere pa državni subjekti kot tudi ostale organizacije preprečujejo in zatirajo, saj si ne želijo, da bi do diskriminacije v bosanski družbi prihajalo, za kar so bili sprejeti številni načrti in se uspešno izvajajo. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožniki v postopku mednarodne zaščite niso uveljavljali razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako niso zatrjevali in tudi na podlagi splošno znanih dejstev ni znano, da bi jim v izvorni državi grozila resna nevarnost za njihova življenja ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je tudi preverjala, ali bi tožniki v primeru vrnitve v izvorno državo utrpeli resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ, in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Glede na to, da je tožena stranka razlog za mednarodno zaščito, in sicer fizični napad na prvo tožnika in drugo tožnico ter žalitve, obravnavala v sklopu preverjanja pogojev za podelitev statusa begunca, kjer je bilo ugotovljeno, da kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je Bosna in Hercegovina sposobna nuditi zaščito prosilcem. V primeru vrnitve v Bosno in Hercegovino, bo drugo tožnici vedno nudena nujna medicinska pomoč, kot ji je bilo to zagotovljeno že pred samim odhodom iz izvorne države. Dejstvo, da ji zdravstvene storitve niso dostopne v celoti, pa nima zveze z njo osebno, temveč dejstvom, da ni vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja, za katerega je, podobno kot v Sloveniji, potrebno plačevati. Torej tožniki v primeru vrnitve v izvorno državo ne bodo izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru vrnitve.

Tožeča stranka v tožbi najprej citira tožbo iz nekega drugega upravnega spora, nato pa navaja, da prvih pet strani obrazložitve izpodbijane odločbe vsebuje samo povzemanje navedb prosilcev brez vsakega vrednotenja in se šele v petem odstavku na šesti strani začne ugotavljanje dejanskega stanja. Šele iz subsumpcije na sedmi strani je mogoče sklepati, kaj je tožena stranka štela za ugotovljeno dejansko stanje, ne da bi bilo to pojasnjeno in obrazloženo, zakaj drugih navedb tožnikov ni štela za del ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje tožeča stranka navaja, da je napačna ugotovitev, da „prosilci ne zatrjujejo da bi bili v izvorni državi preganjani s strani državnih subjektov“. Po mnenju tožeče stranke so njihove navedbe o težavah pri zaposlovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter šolstvu, zatrjevanje diskriminacije na vseh teh področjih. Nadalje tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni zavzela svojih stališč do pridobljenih poročil. Pooblaščenec tožnikov je na tuja poročila podal natančen odgovor na osmih straneh, tožena stranka pa ga je pomanjkljivo prikazala v odločbi znotraj enega samega odstavka. Tožeča stranka se ne strinja s tem, da bi a priori zanikala navedbe v teh poročilih. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na gradivo z imenom „Romi v BiH“ iz leta 2005, ki jasno poudarja izključenost iz javnega življenja, odnos uradnikov in policistov do njih, diskriminacijo državnih inštitucij itd. Do tega pa tožena stranka ni zavzela nikakršnega stališča. Nadalje glede pridobljenih poročil navaja, da so Svet Evrope, UNHCR in Odbor za človekove pravice res ugledne mednarodne organizacije. Tožena stranka pa se pogosto opira tudi na britansko notranje ministrstvo in ameriško zunanje ministrstvo. Ti ne le da nista mednarodni organizaciji, ampak je lahko problematična tudi objektivnost in neodvisnost njunih poročil. Tožena stranka ni naredila sinteze in ugotovila, ali navedbe prosilcev o stopnji diskriminacije tuja poročila potrjujejo, dopuščajo kot verjetne ali zanikajo. Nadalje tožeča stranka citira odgovor pooblaščenca v upravnem postopku, češ da tožena stranka ni navedla nobenega vira, ki bi poročal o realnih oblikah in dejanski stopnji diskriminacije Romov v BiH. Nadalje tožeča stranka meni, da gre za napačno uporabo materialnega prava, ko tožena stranka navaja „da je subjektivni element prošenj prosilcev…, neutemeljen, saj dejanja, ki so jih bili po lastnih izjavah v izvorni državi deležni, ne predstavljajo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ...“. Takoj za to ugotovitvijo tožena stranka navaja, da je pridobila tudi informacije o stanju v BiH. Tožena stranka najprej ugotavlja dve različni dejanski stanji in nato izvede subsumpcijo za vsako od teh dveh dejanskih stanj posebej, brez sinteze. Tožeča stranka očita toženi stranki, da ni opravila sinteze treh ločenih subsumpcij, in sicer da zatrjevana dejanja ne predstavljajo preganjanja, da v BiH sploh ne gre za preganjanje in da je zato zahteva očitno neutemeljena in da državni subjekti v BiH Romov ne diskriminirajo zaradi njihove narodnosti. Po mnenju tožeče stranke gre za metodološko slabost, ki onemogoča sodno kontrolo zakonitosti odločbe. Nadalje tožeča stranka navaja, da so bili po ugotovitvah varuha človekovih pravic povratniki v nekaterih delih BiH brez možnosti za zaposlovanje ali dohodek in da pri tem tožena stranka ni navedla, da te ugotovitve ne sprejema kot del ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje očita toženi stranki ugotovitev, da drugo tožnica ni mogla biti deležna zdravstvenega varstva, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja in ne zato, ker je romske narodnosti, tožeča stranka pa meni, da tega zavarovanja ni mogla skleniti, ker ga ni mogla plačati, tega pa ni mogla plačati zaradi splošne diskriminacije Romov pri zaposlovanju in šolanju, to pa je po mnenju tožeče stranke tožena stranka prezrla. Nadalje še navaja, da iz ene dobljene denarne pomoči 40 mark tožena stranka zaključuje, da je drugo tožnica denar dobila, česar pa nedvomno ne bi bilo mogoče pričakovati, če bi bilo to odvisno od njene narodnosti. Torej po mnenju tožeče stranke iz tega sledi, da bi bilo možno o diskriminaciji Romov govoriti samo v primeru, če Rom sploh ne bi dobil niti minimalne pomoči. Tožena stranka iz ugotovitvene študije IFIMES tudi izpelje sklep, da je v BiH težko stanje v vseh segmentih življenja ne glede na narodnostno pripadnost, kar pomeni, da so vsi državljani v enakem položaju in ne le pripadniki romske narodnosti, čeprav navedena ugotovitev nič ne govori o specifičnem problemu diskriminacije Romov. Nadalje tožeča stranka citira tožbo iz nekega drugega upravnega spora, ki se nanaša na pojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Opozarja tudi na izredno težak položaj Romov v BiH predvsem iz razlogov, ker naj bi bili, podobno kot na Kosovem, le-ti zaničevani s strani pripadnikov dveh ali treh večjih narodov v državi, ki so še med seboj v hudem konfliktu. Tožeči stranki se zdi sporna tudi uporaba pojma dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ kot kriterijev za presojo utemeljenosti prošnje za status begunca po Ženevski konvenciji o beguncih. Po tej konvenciji kriterij ni preganjanje, ampak utemeljen strah pred preganjanjem. Ta določba je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo biti zakoni v skladu z ratificiranimi in zavezujočimi mednarodnimi konvencijami. Ženevska konvencija o beguncih predpisuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa že izvršena kakršnakoli preganjalna dejanja. ZMZ je v 2. odstavku 2. člena ta pojem korektno povzel, vendar pa ga je nato spregledal v 3. členu pri opredelitvi pojmov, v 26. členu pa preskočil kar na dejanja preganjanja, torej očitno na dejanja, ki so se že zgodila. ZMZ je sicer skladen z Direktivo EU št. 2004/83/ES, vendar pa je sama direktiva v očitnem neskladju z Ženevsko konvencijo o beguncih. Pojem dejanj preganjanja bi se lahko interpretiral v smislu dejanj, pred katerih nevarnostjo ima prosilec utemeljen strah in ne v smislu že izvršenih dejanj. Taka interpretacija pa je v nasprotju z dosedanjo ustaljeno upravno in upravno-sodno prakso. Nadalje tožeča stranka navaja kot zgrešeno pojmovanje tožene stranke, »da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe…«, da »navedena dejanja… nikakor ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko vrednotili kot preganjanja« ter da »dejanja, ki so jih bili po lastnih izjavah deležni, ne predstavljajo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ…«. Povsod se torej navaja že pretrpljena dejanja, nikjer pa ni z Ženevsko konvencijo skladnega kriterija utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem, izraženem v stavku, da je prag preganjanja in ravnanja v nasprotju s 3. členom EKPČ zelo visok. Ta kriterij je namreč pomemben za presojo, ali prosilec izpolnjuje pogoj za subsidiarno zaščito, ne pa za presojo izpolnjevanja pogojev za status begunca. Pogoji za status begunca se presojajo po Ženevski konvenciji o beguncih in po 2. odstavku 2. člena ZMZ, pogoji za subsidiarno zaščito pa po 3. odstavku 2. člena ZMZ. Glede presoje upravičenosti za priznanje subsidiarne zaščite pa tožeča stranka navaja, da je drugi stavek v tretjem odstavku na 12. strani odločbe treba razumeti tako, da bi poniževalno ravnanje sicer lahko povzročali tudi nedržavni subjekti, a da je po oceni tožene stranke država to sposobna preprečiti, vendar bi po tem kot razlog za to odločitev moralo biti to zapisano, ne pa da „nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja“. Tožeča stranka tudi zatrjuje, da je nesklepčna trditev tožene stranke glede drugo tožnice, da „dejstvo, da ji zdravstvene storitve niso dostopne v celoti“, nima zveze z njo osebno, temveč z dejstvom, da ni vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja, za katerega je, podobno kot v Sloveniji, potrebno plačevati. Eden od znakov splošne diskriminiranosti Romov v BiH je namreč tudi njihova nevključenost v sistem zdravstvenega zavarovanja in v sistem socialnega varstva. Za tem tožeča stranka ponovno citira ugotovitve iz gradiva, imenovanega „Romi v BIH“ iz leta 2005. Tožeči stranki se zdi sporno tudi to, da v izpodbijani odločbi ni določen paricijski rok, v katerem morajo tožniki zapustiti državo. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011. Čeprav besedilo 1. odstavka 76. člena ZMZ ne govori o dolžnosti nemudoma ali v določenem roku zapustiti državo, še vedno veže pomembne pravne posledice na trenutek izvršljivosti odločitve in na zapustitev ali nezapustitev prav tem trenutku. Brez vsakega paricijskega roka po 2. odstavku 76. člena ZMZ pristojni organ takoj obvesti policijo in ji izroči osebo iz prejšnjega odstavka. Če pa ji izroči osebo, to logično pomeni, da je s tem mišljen odvzem prostosti in odvzem svobode gibanja. Preden pa pride do tako hudega posega v svobodo, bi zavrnjenemu prosilcu v zavrnilni odločbi Ministrstva za notranje zadeve vsekakor moral biti določen paricijski rok za prostovoljno zapustitev države, s čimer bi se temu posegu v te svoje ustavne pravice lahko izognil. Po mnenju tožeče stranke je vsebina 1. odstavka 76. člena ZMZ ustavno sporna, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti ZMZ zaradi vsebine 1. odstavka 76. člena ZMZ in zaradi neustavne pravne praznine, ki je nastala s črtanjem 20. člena ZMZ. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in njeno nadomestitev s tako, s katero bi sodišče podelilo prosilcem status begunca ali subsidiarno zaščito oziroma odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v 1. odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo nobenega od teh dveh statusov. Pravilno je namreč ugotovila, da ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza definiciji statusa begunca oziroma statusa subsidiarne oblike zaščite, kot sta opredeljena v 2. členu ZMZ. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Upravni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da en fizični napad na drugo tožnico, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja, kot tudi ne en grob prijem neke osebe prvo tožnika, ko je le-ta stopil na njeno dvorišče in brskal po smetnjaku, prav tako pa tudi ne žaljivke in psovke s strani sošolcev. Pravilno je ugotovila, da navedena dejanja ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje ter da kot dejanj preganjanja tudi ni mogoče šteti razlogov, ki se nanašajo na zdravstvene in socialne pravice, saj je bila drugo tožnici zdravniška pomoč v nujnih primerih vedno nudena, ne glede na to, da ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, druge zdravstvene storitve pa je morala plačati, ker ni imela sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, in ne zato, ker je romske narodnosti, prav tako so ji na socialni službi dali denar za ponovni priklop elektrike, policija je v primeru fizičnega napada odreagirala, razen tega pa sosedov ni mogoče šteti kot subjektov preganjanja, saj se ti po 24. členu ZMZ lahko štejejo kot subjekti preganjanja samo v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo bistveni del države ali njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je Bosna in Hercegovina sprejela vse obvezne ukrepe za preprečitev preganjanja ter da tožniki tudi ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj v postopku mednarodne zaščite niso uveljavljali razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako niso zatrjevali in tudi na podlagi splošno znanih dejstev ni znano, da bi jim v izvorni državi grozila resna nevarnost za njihova življenja ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Prav tako pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožniki v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi utrpeli resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ.

V tožbi tožeča stranka očita, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kaj šteje za ugotovljeno dejansko stanje in kaj ne. S tem v zvezi sodišče meni, da ni bila storjena nobena kršitev, saj je ob preučitvi celotne odločbe povsem nedvoumno razvidno, kaj se šteje za ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je navedla, kaj sta prvo tožnik in drugo tožnica navedla v njunih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite in kaj sta navedla v osebnih razgovorih, pri čemer jima ne očita, da bi bile te izpovedbe neskladne, iz tega pa logično sledi, da je tisto, kar sta povedala, hkrati del ugotovljenega dejanskega stanja. Nadalje tožena stranka v odločbi citira povzetke poročil posameznih mednarodnih organizacij, torej tudi ugotovitve iz teh poročil predstavljajo del ugotovljenega dejanskega stanja. Ni pa storjena nobena kršitev, če ni izrecno napisano, kaj se šteje za ugotovljeno dejansko stanje, če je to razvidno iz odločbe.

Nadalje tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka zapisala neresnično trditev, češ da prosilci ne zatrjujejo, da bi bili v izvorni državi preganjani s strani državnih subjektov. Po mnenju tožeče stranke so navedbe tožnikov o težavah pri zaposlovanju, zdravstvenem in socialnem varstvu ter šolstvu zatrjevanje diskriminacije na teh področjih. S tem v zvezi sodišče meni, da tožniki niso zatrjevali, da bi bili preganjani s strani državnih subjektov in se v tem pogledu strinja s stališčem tožene stranke. Glede dogodka na zavodu za zaposlovanje je prvo tožnik v svoji prošnji za azil navedel to, da mu je uslužbenka rekla, da potrebuje še potrdilo Zveze borcev, čeprav ga ni bilo na seznamu listin. To ga je sicer razjezilo, vendar pa iz tega ni mogoče sklepati, da je imel z uslužbenko težave, ker je romske narodnosti, ampak ker pri sebi ni imel enega od dokumentov. Nadalje je na strani 7 te prošnje navedel, da ga preganjajo sovaščani zaradi tega, ker je Rom. Ni torej rekel, da ga preganjajo državni organi. Drugo tožnica pa je pri podaji prošnje na strani 7 povedala, da zdravstvenega zavarovanja v Bosni in Hercegovini ni dobila, čeprav je zanj prosila v socialni službi v Tuzli, vendar pa ni rekla, da ga ni dobila zaradi pripadnosti romski narodnosti. Na vprašanje na strani 8 prošnje, ali je bila kdaj preganjana zaradi narodnosti, je povedala, da je bila zaradi narodnosti preganjanja, kot tudi njena družina, vendar pa pri tem ni rekla, da bi jo preganjali državni organi. Tudi v osebnem razgovoru je drugo tožnica rekla, da ne more pridobiti zdravstvenega in socialnega zavarovanja, vendar pa je tudi povedala, da so jo nujno sprejeli v bolnišnico in potem odpustili, čeprav še ni bila zdrava. Nadalje je povedala, da je niso sprejeli zato, ker nima zdravstvena zavarovanja in ni plačala računa. Naslednjič, ko je bilo nujno, pa so jo sprejeli (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej tudi iz tega izhaja, da niso bile težave zaradi njene romske narodnosti, ampak zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja. Nadalje je iz tega razgovora razvidno, da naj bi socialna služba poskrbela za zavarovanje oseb, starejših od 50 let, medtem ko bi drugo tožnica morala zanj plačati, denarja pa ni imela. Torej ponovno iz tega izhaja, da pri zdravstvenem zavarovanju težave ne izhajajo iz tega, ker je romske narodnosti, ampak ker zavarovanja ni mogla plačati. Socialna služba pa ji je dala 40 ali 50 konvertibilnih mark za elektriko.

Nadalje tožeča stranka očita toženi stranki, da je v upravnem postopku pooblaščenec tožnikov podal odgovor na pridobljena poročila mednarodnih organizacij na osmih straneh, tožena stranka pa je odgovor povzela povsem na kratko. Vendar pa sodišče pri tem ugotavlja, da precejšen del odgovora pooblaščenca tožnikov na poročila predstavlja citiranje tožbe iz nekega drugega upravnega spora, sicer pa je ne glede na to po mnenju sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi povzela tisti del odgovora pooblaščenca tožnikov, ki je bistvenega pomena. Nadalje se tožeča stranka v tožbi sklicuje na gradivo tožene stranke z naslovom „Romi v BiH“ iz leta 2005. Pri tem sodišče ugotavlja, da tega poročila v obravnavanem upravnem sporu tožena stranka ni pridobila, ta dokument torej ni predmet tega postopka, sicer pa gre za gradivo iz leta 2005, od tedaj pa je minilo že nekaj časa in torej ne gre za poročilo iz novejšega obdobja.

Tožeča stranka meni, da je po njenem mnenju objektivnost poročil notranjega ministrstva Velike Britanije problematična, ker gre za državo, ki je v marsičem po mnenju tožeče stranke politično soodgovorna za položaj v Daytonski BiH, vendar pa sodišče meni, da ni nobenega razloga, da bi odrekli kredibilnost temu organu.

Tožeči stranki se zdi tudi sporno, da je tožena stranka ločeno ugotavljala dejansko stanje posebej na podlagi izjav prosilcev in posebej na podlagi tujih poročil, ne da bi potem naredila sintezo in ugotovila, ali navedbe prosilcev o stopnji diskriminacije ta poročila potrjujejo, dopuščajo kot verjetne ali zanikajo. S tem v zvezi sodišče meni, da se v obravnavani zadevi med izjavami prosilcev in poročili ni razhajanj. Iz poročil je mogoče razbrati, da zoper Rome ni bilo kaznivih dejanj na podlagi etničnega, narodnostnega ali verskega sovraštva, da je splošna varnost na enaki ravni kot varnost drugih državljanov, da se je BiH obvezala, da bo priznavala pravice vseh manjšin, da je bil sprejet zakon o varstvi pravic pripadnikov narodnostnih manjšin, sprejeta je bila strategija BiH za reševanje problemov Romov. S pomočjo svojih društev so Romi dosegli sodelovanje z vladnimi organi ter institucijami BiH na vseh ravneh organizacije za reševanje vseh njihovih življenjskih problemov. Iz vseh teh poročil torej na kratko izhaja, da se v Bosni in Hercegovini ne dogaja preganjanje Romov s strani državnih organov, tega pa tudi niso zatrjevali tožniki, to pa pomeni, da so njihove izjave skladne s poročili in ni potrebna posebna sinteza med tem, kar so tožniki povedali in kar izhaja iz poročil. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na svoj odgovor na poročila iz upravnega postopka, pri čemer očita toženi stranki, da ne navaja nobenega vira, ki bi poročal o realnih oblikah in dejanski stopnji diskriminacije Romov v BiH. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zbrala zadostno število poročil o položaju Romov v BiH in ji ni mogoče očitati, da v tem pogledu ni dovolj popolno ugotovila dejansko stanje.

Tožeča stranka tudi očita, da subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo ni podana skupaj in celovito, ampak kar na treh različnih mestih, izrazito parcialno in po različnih kriterijih, brez nujne sinteze. Tožeča stranka očita toženi stranki pri odločbi metodološko slabost, ki naj bi že sama po sebi oteževala ali morda celo onemogočala sodno kontrolo zakonitosti odločbe. Pri tem navaja tri ločene subsumpcije in se sprašuje, kje je sinteza vseh treh subsumpcij. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da sodna kontrola zakonitosti odločbe ni onemogočena, ampak je po mnenju sodišča obrazložitev odločbe logična in lahko razumljiva.

Sodišče se tudi ne strinja z navedbami tožeče stranke, iz katerih naj bi izhajala nelogična sklepanja tožene stranke (str. 7 in 8 tožbe). Tako npr. tožeča stranka navaja, da tožena stranka citira tudi ugotovitev varuha človekovih pravic, da so bili povratniki v nekaterih delih BiH brez možnosti za zaposlovanje ali dohodek, ne da bi pri tem bilo navedeno, da te ugotovitve ne sprejema kot del ugotovljenega dejanskega stanja. S tem v zvezi sodišče meni, da ni potrebno, da bi tožena stranka posebej navedla, ali to šteje kot del ugotovljenega dejanskega stanja. Gre zgolj za navajanje podatka, ki izhaja iz nekega poročila. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi logično sklepala, da drugo tožnica ni mogla biti deležna zdravstvena varstva, ker ni imela zdravstvena zavarovanja, prav tako ni nikakršne nelogičnosti v zvezi z sklepanjem tožene stranke glede denarne pomoči za elektriko in glede ugotovitev študije IFIMES.

Nadalje tožeča stranka navaja, da so določbe 26. člena ZMZ v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo biti zakoni v skladu z ratificiranimi in Slovenijo zavezujočimi mednarodnimi konvencijami. Neskladnost naj bi bila v tem, da Ženevska konvencija kot temeljni pogoj za dodelitev azila predpisuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa že izvršena kakršnakoli preganjalna dejanja. S tem v zvezi sodišče meni, da je potrebno zakon obravnavati kot celoto. V 2. odstavku 2. člena ZMZ namreč piše, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem... nahaja izven države, katere državljan je... Torej je v tem določilu govora o utemeljenem strahu pred preganjanjem, in zato je treba 26. člen ZMZ, ki definira zgolj to, kaj so dejanja preganjanja, uporabljati v povezavi z 2. členom ZMZ. V zvezi s pojmom utemeljenega strahu pred preganjanjem se zdi v konkretnem primeru tožeči stranki sporno pojmovanje tožene stranke, da en fizični napad še ne dosega standarda preganjanja, da navedena dejanja nikakor ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih bilo lahko vrednotiti kot preganjanje in da dejanja, ki so jih bili po lastnih izjavah deležni, ne predstavljajo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ. S tem v zvezi sodišče meni, da je treba pri ugotavljanju statusa begunca upoštevati to, ali so se kakšna dejanja preganjanja že zgodila, saj je le v tem primeru možno govoriti o utemeljenem strahu pred preganjanjem.

Tožeča stranka nadalje navaja kot zgrešeno pojmovanje materialnega prava, ki se izraža v stavku: „Prag preganjanja in ravnanje v nasprotju s 3. členom EKČP je zelo visok“. Pri tem sodišče ugotavlja, da gre pri tem za citat iz navodil Notranjega ministrstva Velike Britanije. V tožbi na strani 13 je tudi navedeno, da je eden od znakov hude splošne diskriminiranosti Romov v BiH njihova nevključenost v sistem zdravstvena zavarovanja in v sistem socialnega varstva. S tem v zvezi je sodišče že zgoraj pojasnilo, da nihče od tožnikov ni rekel, da bi imel pri tem težave zato, ker je romske narodnosti. Iz navedenega razloga tej tožbeni navedbi ni mogoče slediti. Nadalje tožeča stranka ponovno citira gradivo „Romi v BiH“ iz leta 2005, za katerega pa sodišče meni, da je nerelevantno za ta postopek, saj gre za gradivo iz nekega drugega sodnega postopka, gradivo je iz leta 2005, od tedaj naprej pa je minilo že daljše časovno obdobje.

Tožeča stranka tudi meni, da bi moral biti v odločbi naveden rok, v katerem morajo tožniki zapustiti državo. Pri tem se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-89/10 z dne 24. 2. 2011. Sodišče se ne strinja s tem, da bi bila dolžna tožena stranka v izreku odločbe določiti paricijski rok, v katerem bi lahko prosilec prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. V odločbi ustavnega sodišča, na katero se tožeča stranka sklicuje, je sodišče ugotovilo protiustavnost prekrškovne določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/09 – UPB, ZTuj-1), ki sankcionira nezakonito prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Ta določba ZTuj-1 ni bila podlaga za odločanje tožene stranke v tem postopku. Enako stališče je zavzelo tudi vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Up 313/2011 z dne 30. 6. 2011. 76. člen ZMZ ne nalaga organu, ki odloča o mednarodni zaščiti, da bi moral določiti rok, v katerem mora prosilec zapustiti državo. To določilo določa, da če oseba ob izvršljivosti odločitve ne zapusti ozemlja Republike Slovenije, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. O izvršljivosti odločitve pristojni organ takoj obvesti policijo in ji izroči osebo iz prejšnjega odstavka. Policija mora pristojni organ obveščati o odstranitvi oseb iz Republike Slovenije, ki so bile v postopkih po tem zakonu. Iz tega določila torej izhaja, da je že v samem zakonu določen rok, v katerem mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo. Ta rok je trenutek izvršljivosti odločitve. S tem določilom je povezan tudi 2. odstavek 32. člena ZMZ, ki določa, da se oseba, ki ji v postopku ni bila priznana mednarodna zaščita, od izvršljivosti odločitve obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Sodišče sicer meni, da bi bilo primerneje, če bi organ, ki odloča v azilnem postopku, v odločbi določil tudi rok za prostovoljno zapustitev države, vendar pa po mnenju sodišča ne gre za nobeno kršitev, če tega roka ni, ker je rok določen že s samim zakonom. Če pristojni organ osebo, katere prošnja za azil je bila zavrnjena in je postala izvršljiva, izroči policiji, to še ne pomeni, da je tej osebi odvzeta prostost. Pristojni organi morajo namreč taki osebi dati dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, kar izhaja iz obrazložitve zgoraj navedene odločbe ustavnega sodišča, ki določa tudi to, kako je treba uporabljati 47. člen ZTuj-1. V 18. točki obrazložitve je namreč navedeno, da morajo pristojni organi in sodišče pri odločanju, ali gre za nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, upoštevati rok, postavljen v skladu s 1. odstavkom 47. člena v zvezi s 4. odstavkom 47. člena ZTuj-1, v katerem mora tujec zapustiti državo. Ta rok je potrebno določiti poleg roka, ki izhaja iz upravne odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. S tem v zvezi sodišče še ugotavlja, da je bil v Uradnem listu RS št. 50/2011 z dne 27. 6. 2011 objavljen nov Zakon o tujcih (ZTuj-2), kjer je v 60. členu določena celo obveznost pristojnemu organu, da mora tujcu postaviti rok za prostovoljno zapustitev države, razen v primeru, če gre za tujca, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red in mir, javno varnost ali državno varnost (3. odstavek 60. člena ZTuj-2). Vendar se ta zakon začne uporabljati šele tri mesece od njegove uveljavitve, razen določbe 4. odstavka 34. člena. V zvezi z navedenim sodišče tudi meni, da 1. odstavek 76. člena ZMZ ni v neskladju z ustavo, zato ne bo prekinilo postopka in sprožilo postopka za oceno ustavnosti, kot predlaga tožeča stranka.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.