Jedro

V trošarinskem inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da sporna pošiljka ni bila označena, in da torej ni šlo za plinsko olje za gorivo za ogrevanje, ampak za plinsko olje za pogonski namen. Plinsko olje mora biti ob vnosu v Slovenijo označeno v skladu z določbami ZTro (1. odstavek 56. čl.) in Pravilnika (1. odstavek 50. čl.)

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je bila ugotovljena višina neplačanih obveznosti plačila trošarine za tožečo stranko iz naslova premalo obračunane in premalo plačane trošarine v davčnem obdobju maj 2005 za 32.483 litrov plinskega olja iz KN 27101945 v skupnem znesku 1.956.988,65 SIT (1. točka izreka) ter določen rok za plačilo navedene obveznosti (2. točka izreka), iz 3. točke izreka pa izhaja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep ter iz 4. točke izreka, da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinski urad Ljubljana dne 16. 9. 2005 prejel od Generalnega carinskega urada, Oddelka za preiskave Sežana, RZT Sežana, dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je RZT Sežana dne 4. 5. 2005 na lokaciji A., opravljala trošarinsko kontrolo tovornega vozila, ki je prevažalo trošarinsko blago-plinsko olje. Blago je spremljal trošarinski dokument št. 971 VIS z dne 4. 5. 2005. Pri trošarinski kontroli blaga so bili vzeti vzorci trošarinskega blaga. Na podlagi analize vzorcev je bilo ugotovljeno, da gre pri plinskem olju (32.483 litrov), ki je bilo vneseno iz Italije za težko naftno olje – plinsko olje rdeče - rjavo obarvano in neoznačeno s predpisanim indikatorjem C.I. Solvent Yellow 124. Ugotovljeno je bilo, da je prejemnik trošarinskega blaga oziroma zavezanec za plačilo trošarine tožeča stranka, ki je bila v času prejema trošarinskega izdelka imetnica dovoljenja za pooblaščenega prejemnika.

Carinski organ se sklicuje na 13.a člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB2, v nadaljevanju ZTro), ki določa kdaj nastane obveznost za plačilo trošarine v Sloveniji, 33. člen ZTro, po katerem trošarinski zavezanci sami obračunavajo trošarino za trošarinske izdelke ter 34. člen in 35. člen ZTro. Iz prvega odstavka 56. člena ZTro izhaja, da morajo biti plinska olja iz tarifnih oznak od 2710 19 41 do 2710 19 49, ki se uporabljajo kot gorivo za ogrevanje, označena s predpisanim sredstvom za označevanje. Prvi odstavek 50. člena Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS št. 49/04, s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) določa, da mora biti plinsko olje, ki se uporablja kot gorivo za ogrevanje, obarvano z rdečo barvo in mora vsebovati predpisani enotni markirni indikator (najmanj 6,0 g in največ 9,0 g markirnega indikatorja „C.I. Solvent yellow 124“ s kemijsko oznako N-etil-N-(2-(1-izobutoksietoksi)etil(-4(fenilazo)anilin, na 1000 litrov plinskega olja pri 15°C).

Carinski organ je preučil prejeto dokumentacijo in sestavil ugotovitveni zapisnik z dne 27. 9. 2005. Ugotovil je, da je tožeča stranka dne 4. 5. 2005 pridobila iz druge države članice (Italija) 32.483 litrov plinskega olja iz KN 2710 1945 (trošarinski dokument št. 971 VIS) ter da navedeno plinsko olje ni bilo označeno s predpisanim sredstvom za označevanje, kar je v nasprotju s 56. členom ZTro. Za znesek, ki ga je tožeča stranka že plačala, se ji skupni trošarinski dolg zmanjša. Tožeča stranka je podala ugovor na ugotovitveni zapisnik, v katerem navaja, da se v kraju natovora v trošarinskem skladišču dobavitelja kurilno olje obarva z rdečo barvo. Nadalje navaja, da je indikator C. I. Solwent Yellow 124 v Italiji predpisan od 28. 5. 2005 (pravilno 23. 5. 2005). Carinski organ je preučil pripombe tožeče stranke in dne 29. 3. 2006 izdal dodatni zapisnik, v katerem ugotavlja, da je v Republiki Sloveniji označevanje energentov urejeno v 56. členu ZTro. Nacionalni predpisi držav članic, ki določajo postopek označevanja oziroma vrsto sredstva za označevanje, morajo biti usklajeni z Direktivo Sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 o davčnem označevanju plinskega olja in kerozina ter z Odločbami Evropske komisije št. 2001/574/EC z dne 13. 7. 2001, 2002/269/EC z dne 8. 4. 2002 in 2003/900/EC z dne 17. 12. 2003, ki nalagajo državam članicam uporabo enotnega fiskalnega oziroma davčnega markirnega indikatorja v primerih sprostitve plinskega olja za namene ogrevanja v porabo, kadar je le to oproščeno plačila trošarine ali pa zanj velja stopnja trošarine, ki je drugačna od stopnje trošarine, ki velja za plinsko olje za pogonski namen. Direktiva Sveta EU 95/60/ES dopušča posamezni državi članici, da poleg sredstva za označevanje dodaja plinskemu olju tudi nacionalno sredstvo za označevanje oziroma barvo. Usmeritvam iz evropskih predpisov je sledila tudi Republika Slovenija in sicer z določbo 56. člena ZTro in 50. člena PZTro. Plinsko olje, ki je bilo označeno v drugi državi članici in se odpremlja v Slovenijo, se šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le pod pogojem, če je plinskemu olju dodan markirni indikator, ki je določen z nacionalnim predpisom te države članice. Italijanska nacionalna zakonodaja v času od 1. 1. 2001 do 23. 5. 2005 ni predpisovala davčnega označevanja plinskega olja za namene ogrevanja in kerozina s predpisanim enotnim markirnim indikatorjem, ker je do 23. 5. 2005 veljala enaka davčna obravnava. Italijanski predpis ni bil usklajen z zahtevami Direktive Sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 ter ostalimi odločbami Komisije, ki zavezujejo države članice k davčnemu oziroma fiskalnemu označevanju plinskega olja z enotnim markirnim indikatorjem.

Pošiljke plinskega olja, ki so bile v času do 23. 5. 2005 odpremljene iz Republike Italije v Republiko Slovenijo, niso bile označene v smislu evropskih določb glede davčnega označevanja (z enotnim markirnim indikatorjem), niti jih ni mogoče šteti kot označene v smislu 1. odstavka 56. člena ZTro. Pošiljka obravnavanega plinskega olja, ki jo je tožeča stranka prejela 4. 5. 2005, ni bila označena v davčnem oziroma fiskalnem smislu z markirnim indikatorjem, kot to določa omenjena Direktiva Sveta, ampak je bila obarvana z rdečo barvo v nefiskalne namene, zaradi česar se v Republiki Sloveniji šteje za neoznačeno.

Carinski organ zavrača pripombe, ki jih je tožeča stranka vložila na dodatni zapisnik. Navaja, da je bil davčni postopek zoper tožečo stranko uveden po 90. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 21/2006, uradno prečiščeno besedilo, ZDavP-1-UPB2, v nadaljevanju ZDavP-1) in v skladu z 2. točko 2. odstavka 99. člena ZDavP-1 zaradi kršitve trošarinskih predpisov, ki so bile odkrite pri trošarinskem nadzoru pri tožeči stranki pri gibanju trošarinskih izdelkov (energentov) v režimu odloga plačila trošarine med državami članicami. Tožeča stranka se na vabilo carinskega organa, ki jo je povabil na razgovor, ni odzvala. Zavrača tudi pripombe tožeče stranke, ki se nanašajo na označenost in obarvanost plinskega olja ter se pri tem sklicuje na 56. člen ZTro in 50. člen Pravilnika, po katerem mora biti plinsko olje iz tarifne št. KN 27101945, namenjeno za ogrevanje, obarvano in označeno, v nasprotnem primeru se šteje za neoznačeno in se zanj obračunava in plačuje trošarina po stopnji predpisani za plinsko olje za pogonski namen, ne glede na končni namen uporabe. To pomeni, da carinskemu organu ni treba ugotavljati in dokazovati namena uporabe oziroma ali so ti energenti bili točeni v rezervoar motornih vozil, kot to meni tožeča stranka. Tožeča stranka je za neplačane zneske trošarinskih obveznosti dolžna plačati tudi zakonite obresti, izračunane na podlagi 30. člena ZDavP-1. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zadevi je sporno, ali šteti dobavo plinskega olja kot tisto plinsko olje, ki se bo uporabljalo kot gorivo za ogrevanje ali pa kot plinsko olje za pogonski namen. Omenjena delitev plinskega olja je pomembna zaradi različne višine trošarine in dejstva, da je trošarina za plinsko olje kot gorivo za ogrevanje nižja od trošarine za plinsko olje za pogonski namen. Razlog za spornost pa je najti v označevanju omenjenega plinskega olja, saj mora biti plinsko olje namenjeno za ogrevanje označeno s predpisanim sredstvom za označevanje. V skladu z 2. točko 3. odstavka 54. člena ZTro se plačuje trošarina od plinskega olja iz tarifnih oznak od 2710 19 41 do 2710 19 49 KN glede na namen uporabe in sicer za pogonski namen in za gorivo za ogrevanje. Če se plinska olja iz tarifnih oznak 2710 19 41, 2710 19 45 in 2710 19 49 uporabljajo kot gorivo za ogrevanje, morajo biti v skladu s 1. odstavkom 56. člena ZTro označena s predpisanim sredstvom za označevanje. Označevanje energentov se lahko opravlja le v trošarinskem skladišču, ki ima dovoljenje carinskega organa za označevanje. Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označen energent. V 4. odstavku istega člena je določeno, da vrsto in količino sredstva za označevanje ter postopek označevanja energentov na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za finance.

Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na Direktivo Sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 in na odločbe Evropske komisije, na katere se sklicuje že prvostopni organ ter dodaja, da Direktiva dopušča posamezni državi članici, da poleg sredstva za označevanje dodaja plinskemu olju tudi nacionalno sredstvo za označevanje oziroma barvo. Usmeritvam iz evropskih predpisov je sledila Republika Slovenija. Tako se plinsko olje za namene ogrevanja, ki je bilo označeno v Sloveniji, šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le, če vsebuje predpisani markirni indikator in barvo. V 67. členu ZTro je določeno pooblastilo ministru, pristojnemu za finance, da izda podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona. Italijanska nacionalna zakonodaja v času od 1. 1. 2001 do 23. 5. 2005 ni predpisovala davčnega označevanja plinskega olja za namene ogrevanja s predpisanim enotnim markirnim indikatorjem, saj je Republika Italija za plinsko olje za ogrevanje predpisovala označevanje šele od 23. 5. 2005. Italijanska nacionalna zakonodaja je tako v spornem obdobju do 23. 5. 2005 določala le barvanje (ne pa označevanja z markirnim indikatorjem) plinskega olja za namene ogrevanja.

V primeru, ki je predmet tega postopka, je šlo za pošiljanje plinskega olja za namene ogrevanja iz trošarinskega skladišča tujega dobavitelja pod režimom odloga plačila trošarine, kar pomeni, da je trošarinska obveznost nastala na področju Republike Slovenije, ki pa je v svojih predpisih, ki so bili usklajeni z evropskimi predpisi, v primerih sprostitve plinskega olja za namene ogrevanja v porabo, zahtevala označenost takšnega plinskega olja s predpisanim sredstvom za označevanje. V zvezi z očitkom, da carinski organ zahteva označenost po slovenskih predpisih, ne glede na to kako je označeno v Republiki Italiji, drugostopni organ pojasni, da je v konkretnem primeru potrebno označenost v smislu določb 56. člena ZTro razumeti tako, da mora biti plinsko olje za namen ogrevanja označeno s predpisanim sredstvom za označevanje (z markirnim indikatorjem in barvo). Nedvomno pošiljka plinskega olja, ki je bila dne 4. 5. 2005 odpremljena iz Republike Italije v Republiko Slovenijo pod režimom odloga plačila trošarine, in ni bila označena z markirnim indikatorjem, ni mogoče šteti za označeno v smislu 1. odstavka 56. člena ZTro. Tudi po mnenju drugostopnega organa je zadnji stavek iz 1. odstavka 56. ZTro razumeti v smislu predpisov tistih držav članic EU, ki so imele usklajene nacionalne predpise z evropskimi predpisi o enotnem davčnem označevanju plinskega olja za ogrevanje, če zanj velja oprostitev oziroma nižja davčna obremenitev. Dejstvo, da italijanska zakonodaja ni predpisovala sredstva za označevanje, ampak zgolj barvanje, pa ne pomeni, da je s takšnim označevanjem (torej samo barvanjem) zadoščeno pogojem glede zahtevanega označevanja v smislu določb 1. odstavka 56. člena ZTro. Zato so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je carinski organ zmotno uporabil materialno pravo s tem, ko naj bi napačno interpretiral določbe 56. člena in 57. člena ZTro. Carinski organ nadalje navaja, da tožeča stranka ne pojasni v čem je izkazana neustavna razlaga določb 57. člena ZTro. Po mnenju drugostopnega organa carinski organ določbe 1. odstavka 56. člena ZTro ni tolmačil v škodo tožeče stranke. Drugostopni organ ni našel razlogov, ki bi potrjevali navedbe tožeče stranke o kršitvi veljavnega prava. Ker v konkretnem primeru plinsko olje ob vnosu v Republiko Slovenijo ni bilo ustrezno označeno, zanj ne sme biti obračunana trošarina za plinsko olje za ogrevanje, temveč ga je potrebno šteti za neoznačenega in obračunati trošarino za plinsko olje za pogon. Tožeča stranka je namesto od plinskega olja za pogon obračunavala in plačevala trošarino za plinsko olje za ogrevanje, ki je nižja, zato je v spornem davčnem obdobju obračunala in plačala trošarino za namen ogrevanja v prenizkem znesku in je nastal trošarinski dolg.

Drugostopni organ zavrača tudi ostale ugovore tožeče stranke, da je prišlo do kršitve določb 3. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). Tožeči stranki so bili poslani vsi dokumenti, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, imela je tudi možnost, da se izjasni o dejanskem stanju in dejstvih, pomembnih za odločitev, oprava ustne obravnave pa ne bi vplivala na razjasnitev stvari. Kot nepotrebno pa je bilo treba zavrniti predlagano zaslišanje izvedenca. Navedbe tožeče stranke, da bi carinski organ moral pridobiti dokaze, da je bilo plinsko olje točeno v rezervoar motornih vozil oziroma uporabljeno za pogon motornih vozil, za odločitev niso relevantne. Tožeča stranka je lahko na podlagi dovoljenja kot pooblaščeni prejemnik samo nabavljala oziroma prejemala plinsko olje v režimu odloga plačila trošarine, ni pa ga mogla skladiščiti pod režimom odloga plačila. V konkretnem primeru je tako šteti, da je bilo blago sproščeno v porabo ob vnosu z ozemlja Republike Italije, saj je tožeča stranka kot pooblaščeni prejemnik samo nabavljala in sprejemala trošarinske izdelke, ne pa tudi skladiščila. Da se je sprostilo v porabo kot plinsko olje za ogrevanje, bi se štelo samo tisto plinsko olje, ki bi imelo ustrezno označenost, ki bi jo v konkretnem primeru lahko pridobilo le v trošarinskem skladišču tujega dobavitelja. Na drugačno odločitev ne vpliva tudi morebitna nadaljnja prodaja kot „kurilno olje“, saj je ugotovitev o neoznačenosti plinskega olja v konkretnem primeru vezana na vnos in ne na namen uporabe.

Neutemeljeni so tudi ugovori, ki se nanašajo na uporabo instituta obnove postopka in s tem povezani očitki o zastaranju. Iz 61. člena ZTro izhaja, da se sklicuje na uporabo zakona, ki ureja davčni postopek, kar v konkretnem primeru pomeni sestavo zapisnika in izdajo odmerne odločbe v skladu s 112. členom ZDavP-1. V trošarinskem dokumentu je sporno plinsko olje označeno kot kurilno olje, ki bi moralo poleg barve vsebovati še markirni indikator. Ker ga ne, se šteje plinsko olje za neoznačeno in se obračuna trošarina kot za plinsko olje za pogonski namen ne glede na namen porabe. Tudi predlagano zaslišanje člana uprave, niti izvedenca, ne bi vplivalo na drugačno odločitev, saj s temi zaslišanji ne bi bilo mogoče dokazati bistvenega, to je, da sporno plinsko olje vsebuje po slovenskih predpisih (usklajenih z evropsko zakonodajo) zahtevan markirni indikator, saj je njegovo odsotnost v spornem plinskem olju z analizami ugotovil carinski laboratorij. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na dopis Glavnega poveljstva finančne policije, II. Oddelek, Urad za preprečevanje prevar, Rim, ki ga k pritožbi ne prilaga, niti se ne nahaja med dokumenti zadeve, niti se carinski urad nanj ne sklicuje, kar pomeni, da se drugostopni organ glede tega dopisa ni mogel izreči. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Izrek odločbe je skladen z določbami 115. člena ZDavP-1 in 213. člena ZUP, obrazložitev pa je v skladu z določbo 214. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja vse razloge, ki so navedeni v 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V tožbi navaja, da je samovoljno odločanje sodišča in drugega državnega organ, ko sta sprejeli v kratkem časovnem presledku dve popolnoma različni odločitvi, sodišče in drugi državni organi pa niti ne utemeljijo, zakaj je v poznejši odločitvi o istem spornem vprašanju zavzelo popolnoma drugačno stališče, ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-22/94 z dne 7. 3. 1997. Nadalje se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da se novi podatki o blagu morajo obravnavati z izrednim pravnim sredstvom obnove. Meni tudi, da je carinski organ prepozno izdal odmerno odločbo, saj so pretekli roki iz 2. odstavka 263. ZUP in 123. člena ZDavP-1, ker je podatke za obnovo postopka prejel v letu 2005. Sodna praksa je sprejela stališče, da je davčni obračun iz 12. člena ZDavP vloga stranke, s katero se začne davčni postopek. Omenjena vloga pridobi lastnost odločbe v skrajšanem postopku, ko jo potrdi pristojni organ. Tako potrjen davčni obračun se spremeni v izvršilni naslov na podlagi 2. točke 2. odstavka 131. člena ZDavP. Mesečni obračun trošarine je davčni obračun, saj se enako obravnava v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kar pomeni, da se omenjeni obračun transformira iz vloge stranke v odločbo v skrajšanem postopku, ko ga pristojni organ potrdi. Iz tega sledi, da je potrebno ločiti odločbe, izdane v skrajšanem ugotovitvenem postopku in odločbe izdane v posebnem ugotovitvenem postopku. Odmerna odločba se namreč izda v posebnem ugotovitvenem postopku. Iz tega sledi, da se pristojni organ lahko spravi v zmoto zgolj v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj v odmernem postopku pristojni organ sprejme odločitev na podlagi rezultatov ugotavljanja navedb. Davčni obračun in carinska deklaracija sta primerljiva akta. Carinska deklaracija je definirana kot vloga stranke oziroma kot dejanje stranke. Davčni obračun in mesečni obračun trošarine pridobi lastnost odločbe v skrajšanem postopku, ko jo potrdi pristojni organ. Tožeča stranka se nadalje sklicuje na določbe 116. in 117. člena ZDavP-1 ter na 2. odstavek 145. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da se uradna oseba, ki vodi postopek, mora držati določb tega zakona in predpisov, ki se nanašajo na stvar, za katero gre.

Nadalje navaja, da je bilo blago, ki je predmet navedenega postopka, pravilno označeno v skladu z italijanskimi predpisi za kurilno olje in sicer kot rinfuza: gasolio 0,2 SOSP. ACC. SL s tarifno številko 2710 19 45. Pri tem poudarja, da se plinsko olje za pogonski namen (D2) označuje v Italiji z oznako rinfuza: gasolio 0,005% SOSP. ACC s tarifno številko 2710 19 41. Italijanski izvoznik je podal posebno izjavo naslednje vsebine: „V skladu z zahtevo, ki ste jo podali, izjavljamo, da je bil proizvod-plinsko olje-z vsebino žvepla v vrednosti 0,2 %, ki ste ga nabavljali v našem skladišču, ki se nahaja v B., in ga nato v obdobju leta 2004 in 2005 transportirali v Slovenijo, namenjen izključno za ogrevanje (kurilno olje), in da je pri tem bila upoštevana veljavna zakonodaja s tega področja.“ Tožeča stranka predlaga zaslišanje pooblaščenega člana uprave pošiljatelja. Če carinski organ dvomi, da bi se kurilno olje lahko uporabilo za pogon motornih vozil, bi moral tožečo stranko seznaniti z dokazi, ki bi potrjevali, da so energenti bili točeni v rezervoar motornih vozil oziroma uporabljeni za pogon motornih vozil. Predlaga zaslišanje izvedenca in dostavo dopisa Glavnega poveljstva finančne policije, II. Oddelek, Urad za preprečevanje prevar, Rim.

V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje na določbe ZUP, pravico stranke do poštenega dokaznega postopka, pravico, da mora biti odločba argumentirana ter 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva v postopku in 34. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva. Sklicuje se na načelo kontradiktornosti, carinski organ se v izpodbijani odločbi sploh ni ozrl na dokazne predloge tožeče stranke. Tožeča stranka je obračunala in plačala trošarino za obdobje, ki je navedeno v izreku izpodbijane odločbe, zaradi česar izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen. Kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje, v katerem delu odločbe je potrebno navesti konkretni dejanski stan, s tem v zvezi se sklicuje na kršitev pravice iz 25. člena Ustave RS, 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člena EKČP. V nadaljevanju se sklicuje na referat prof. dr. Toneta Jerovška glede vprašanja, ali lahko zakoni na posameznih upravnih področjih urejajo poseben upravni postopek, ki je povsem različen od splošnega upravnega postopka. Med drugim se sklicuje na načelo kontradiktornosti, ki ga ni mogoče uveljaviti brez glavne obravnave. Stranki mora biti omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, organ pa mora na njih odgovoriti. V postopku niso bili izvedeni predlagani dokazi in ni bilo izvedeno zaslišanje predlaganih strank. Sklicuje se na določbo 56. člena ZTro, ki določa: “Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označen energent.“ V 4. odstavku 56. člena ZTro je sprejeto „bianco“ pooblastilo ministru brez vsebinskih kriterijev, kar je v nasprotju z Ustavo.

Tožeča stranka sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, zasliši predlagane priče in izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi in postopek trošarine ustavi ter odloči o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga naslovnemu sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in razlogi tožene stranke in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Sodišče se strinja, da bistvo spora ostaja v vprašanju, ali je šteti dobavo plinskega olja kot plinsko olje, ki se bo uporabljalo kot gorivo za ogrevanje, ali pa kot plinsko olje za pogonski namen. Plinsko olje je namreč trošarinski izdelek – energent, od katerega se plačuje trošarina v skladu z določbo 54. člena ZTro. Zakon različno obremenjuje plinsko olje, in sicer je trošarina za plinsko olje za pogonski namen bistveno višja od trošarine za plinsko olje za ogrevanje. Dodatno pa 56. člen ZTro določa tudi označevanje energentov, podrobneje pa način označevanja določa 50. člen Pravilnika. V obravnavanem primeru je bilo po opravljenem trošarinskem nadzoru ugotovljeno, da je tožeča stranka v spornem davčnem obdobju (maj 2005) iz Italije prejela v režimu odloga plačila trošarine plinsko olje, in sicer po podatkih iz trošarinskih dokumentov plinsko olje za gorivo za ogrevanje. V trošarinskem inšpekcijskem postopku, v katerem je imela tožeča stranka ves čas možnost sodelovanja, je bilo po pregledu vse dokumentacije ugotovljeno, da sporna pošiljka ni bila označena, in da torej ni šlo za plinsko olje za gorivo za ogrevanje, ampak plinsko olje za pogonski namen. Tudi po presoji sodišča tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bilo uvoženo plinsko olje označeno kot določa 56. člen ZTro in zato kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo v Slovenijo vneseno plinsko olje za gorivo za ogrevanje.

Sodišče zavrača sklicevanje tožeče stranke na zadnji stavek prvega odstavka 56. člena ZTro, ki določa: „Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označen energent“. Navedena določba (ki se je prvotno glasila: „Mineralno olje, ki je označeno v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označeno mineralno olje“) je bila vnesena v določbo 56. člena ZTro s Spremembami in dopolnitvami Zakona o trošarinah, objavljenimi v Uradnem listu RS št. 126 dne 18. 12. 2003 z veljavnostjo od 1. 5. 2004 dalje. Ta stavek je bil črtan s Spremembami in dopolnitvami Zakona o trošarinah, objavljenimi v Uradnem listu RS št. 122 z dne 28. 11. 2006 z veljavnostjo od 1. 1. 2007 dalje. Omenjeni zadnji stavek 56. člena ZTro je v spornem obdobju veljal. Vendar pa se tožeča stranka po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati na ta stavek (v smislu, da je energent označen), saj je tudi po mnenju sodišča (enako kot carinskega organa) zadnji stavek iz 1. odstavka 56. člena ZTro razumeti v smislu predpisov tistih držav članic EU, ki so imele usklajene nacionalne predpise z evropskimi predpisi o enotnem davčnem označevanju plinskega olja za ogrevanje, če zanj velja oprostitev oziroma nižja davčna obremenitev.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je bilo blago, ki je predmet navedenega postopka, pravilno označeno v skladu z italijanskimi predpisi za kurilno olje, kar naj bi izhajajo iz dokumentov, ki so blago spremljali. „Označitev“ plinskega olja ne pomeni njegovega trgovskega imenovanja na listinah, ki ga spremljajo, saj označevanje zajema vrednost barvila in markirnega indikatorja, kot je predpisano v 50. členu Pravilnika, oziroma kot je (v skladu z že omenjeno Direktivo Sveta EU in odločbami Evropske komisije) določeno v predpisih drugih držav članic. Iz laboratorijskih vzorcev blaga pa izhaja, da blago ni bilo označeno s predpisanim indikatorjem. Poleg tega se tožeča stranka ne more sklicevati na dopis Glavnega poveljstva finančne policije, II. Oddelka, Urada za preprečevanje prevar, Rim, saj se navedeni dopis v upravnih spisih ne nahaja (enako je ugotovil že drugostopni organ).

Za ugotovitev trošarinske obveznosti po mnenju sodišča carinskemu organu tudi ni treba dokazovati, da je tožeča stranka dobavljeno plinsko olje uporabljala kot pogonsko sredstvo, namesto kurilnega olja. Dejstvo namreč je, da mora biti plinsko olje označeno v skladu z določbami ZTro in Pravilnika ob vnosu le-tega v Slovenijo in je ugotovitev o neoznačenosti plinskega olja v obravnavanem primeru vezana na vnos in ne namen uporabe. Ob vnosu je bilo plinsko olje neoznačeno, kar pomeni, da so vsi dokazi, ki bi jih bilo po mnenju tožeče stranke treba upoštevati (zaslišanje predlaganih oseb, zaslišanje izvedenca, ali so bili energenti točeni v rezervoar motornih vozil oziroma uporabljeni za pogon motornih vozil ...), neupoštevni, saj so edini relevanten dokaz laboratorijski vzorci blaga.

Sodišče meni, da so bili v konkretni zadevi, ki je predmet presoje, predpisi pravilno uporabljeni in zato kot nerelevantne zavrača ugovore, iz katerih izhaja, da naj bi organ v kratkem časovnem presledku sprejel o enakem vprašanju popolnoma drugačno stališče, kot tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na neuporabo instituta obnove in v tej zvezi ugovor zastaranja.

Postopek je bil pravilen in ni bilo potrebe za razpis ustne obravnave v skladu s 154. členom ZUP. Tožeča stranka je imela v postopku pravico do sodelovanja, imela je vse možnosti izjaviti se o dejstvih, pomembnih za odločitev. Neutemeljene so prav tako tožbene navedbe glede izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere je odgovoril že drugostopni organ. Izrek odločbe je skladen z določbami 115. člena ZDavP-1 in 213. člena ZUP, obrazložitev pa v skladu z določbo 214. člena ZUP.

Sodišče je po povedanem, potem ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, da izpodbijani akt ni ničen, da ni prišlo do kršitev Ustave RS in 6. člena EKČP in da so tožbeni ugovori neutemeljeni, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji (59. člen ZUS-1) potem, ko je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.