Jedro

Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik, ki naj bi bil državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, začasno nastanjen v Centru za tujce,..., je 20. 3. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1295/2023/29 (1222-12) z dne 7. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže.

Izpodbijani sklep

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju ZMZ-1), kot je navedeno v uvodu izpodbijanega sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je odločitev oprla na prvi odstavek 64. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka se sklicuje še na tretji odstavek 64. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Tožena stranka je po pregledu spisovne dokumentacije upravne zadeve najprej ugotovila, da tožnik s podano izjavo na zapisnik 29. 2. 2024 vlaga svoj prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Svoj zahtevek utemeljuje z drugimi razlogi, kot jih je navedel v svoji prvi prošnji, ko je navajal, da je bil posvojen in da ni dobil deleža zapuščine pri dedovanju po očetovi smrti. Zdajšnjih razlogov pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 7. 3. 2023 ni navedel, ker ni želel ostati v Sloveniji, sedaj pa se je odločil, da bo tukaj ostal. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, torej na tujca, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Tožena stranka sklepno ugotavlja, da tožnik pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, je pa navedel nova dejstva, in sicer, da je Alžirijo zapustil zaradi krvnega maščevanja.

Tožena stranka ugotavlja, da bi tožnik naveden razlog lahko navedel že leta 2023, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, a tega ni storil, ker je želel oditi naprej. Navedeno pa vsekakor ni utemeljen razlog, zaradi česar bi bil sedaj upravičen do vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka še dodaja, da je bil tožnik opozorjen, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Tožnik je navedel zgolj to, da v Sloveniji ni želel ostati, vendar pa navedeno, kot je bilo že ugotovljeno, nikakor ni utemeljen razlog, da teh dejstev ni povedal že 7. 3. 2023. Tožnik torej ni uspel izkazati, da zatrjevanih novih dejstev ni uspel uveljavati brez svoje krivde že v prvotnem postopku. Pogoj, kot ga določa 3. točka 64. člena ZMZ-1, po mnenju tožene stranke tako ni izpolnjen. Glede na zgoraj navedeno, v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek vlagatelja za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

Navedbe tožnika

Tožnik tožbo zoper izpodbijani sklep vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V tožbi navaja, da še vedno vstaja pri svojih navedbah oziroma novem dejstvu, da imajo v njegovi družini krvno maščevanje, zaradi katerega je moral zapustiti državo. Potrjuje navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki navaja, da bi tožnik kot vlagatelj zahtevka za mednarodno zaščito naveden razlog navedel že leta 2023, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, a tega ni storil, ker je želel oditi naprej. Tožnik se v tožbi izrecno strinja, da je navedeno dejstvo obstajalo že v času prvega postopka in tega ne zanika. Vendar se pa ne strinja, da ni upravičen do ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Namreč krvno maščevanje je še vedno aktualno v njegovi matični državi, saj se je njegova družina maščevala drugi družini, tako, da so ubili eno osebo in sedaj se hoče ta družina maščevati njegovi.

Iz tega razloga tožnik v tožbi prosi, da se mu ponovno omogoči zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da se mu pomaga, da si lahko uredi življenje.

Odgovor na tožbo

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka ponovila, da je imel tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito možnost, da na kratko navede vse svoje razloge za odhod iz izvorne države. Izrecno opozarja, da tožnik priznava, da dejstva krvnega maščevanja ni navajal pri prvotni prošnji za mednarodno zaščito leta 2023, čeprav naj bi krvno maščevanje takrat že obstajalo. Tožnik je kot razlog, zakaj krvnega maščevanja ni uveljavljal že v predhodnem postopku navajal, da takrat ni želel ostati v Sloveniji, kar tožena stranka ne more šteti za utemeljen razlog, saj se je tožnik zavestno odločil, da tega ne bo navajal. Tožnik tako ni zadostil pogojem, ki so določeni v 64. členu ZMZ-1 in je posledično tožena stranka njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite zavrgla.

Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine v upravnem spisu št. 2142-1295/2023, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. S soglasjem strank, podanim na glavni obravnavi, so se listine v sodnem in upravnem spisu štele za prebrane. Sodišče je tudi zaslišalo tožnika, zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 ni bilo potrebno, takšen dokazni predlog niti ni bil podan.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je bil na podlagi 64. člena in 65. člena ZMZ-1 zavržen prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je tožnik podal ustno na zapisnik 29. 2. 2024 v prostorih Centra za tujce, ... . Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik ob podaji zahtevka navedel, da po izdani odločbi o zavrnitvi mednarodne zaščite nima novih razlogov, zaradi katerih bi rad ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ima pa nova dejstva, ki so se zgodila pred izdajo prvotne odločbe, vendar pa jih ni navedel že v prvem postopku. Sedem let je minilo, od kar je zapustil Alžirijo. V balkanskih državah je trpel, v Sloveniji pa se ima dobro. V družini imajo krvno maščevanje, zaradi katerega je moral zapustiti državo. Njegova družina se je krvno maščevala drugi družini, tako, da so ubili eno osebo in sedaj se hoče ta družina maščevati njegovi. To se je zgodilo med letoma 1990 in 1994. Njegov oče je delal v policiji in takrat je ubil enega terorista. Oče je umrl leta 1995, ker so ga ubili teroristi. Sedaj pa je ogrožen on, ker ga lahko družina ubitega terorista kadarkoli ubije in tako maščuje smrt terorista. Ker je berberske narodnosti, je to pri njih v krvi in se bodo enkrat maščevali. Leta 2016 je prejel tudi grožnje od dveh bratov te družine, da ga bo nekdo ubil. Leta 2017 pa je odšel iz Alžirije. Do odhoda iz države se je skrival. Ti ljudje so premožni. Grožnje je sicer prijavil policiji, vendar o tem nima dokazov. V prvem postopku je sicer trdil, da ga je vzgajal stric, vendar pa so njegovi bratranci kot njegovi bratje. Alžirijo je moral zapustiti zaradi grožnje. Družina, ki se želi maščevati, se piše A. A. Ne ve, kateri teroristični skupini je pripadal ubiti terorist, ker je bila takrat v Alžiriji vojna. Ustanovljena je bila islamistična politična stranka, ki se je spremenila v teroristično organizacijo in začela povzročati težave. Nato je bilo vojne konec, a njemu še vedno grozijo. Ko je bil s strani uradne osebe vprašan, zakaj ni vsega navedenega povedal že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je takrat nameraval zapustiti Slovenijo in oditi v drugo državo, sedaj pa je mnenje spremenil in se je odločil, da bo živel v Sloveniji, saj tukaj ni veliko tujcev. Drugih razlogov nima. Sedaj je tudi spremenil slog svojega življenja in se ne drogira več. Tožena stranka je nato tožnika izrecno opozorila tudi na določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, po kateri mora vlagatelj sam predložiti nove dokaze oz. navesti nova dejstva, kar pomeni, da je dokazno breme izključno na njem. Tožena stranka v nadaljevanju povzema spisovno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je tožnik 7. 3. 2023 v Sloveniji podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Njegova prošnja je bila z odločbo št. 2142-1295/2023/17 (1222-12) s 7. 6. 2023 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Odločba je postala pravnomočna in izvršljiva 20. 6. 2023. Tožena stranka je zavrgla zahtevek tožnika za ponovno uvedbo postopka, ker tožnik pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, je pa navedel nova dejstva, in sicer, da je Alžirijo zapustil zaradi krvnega maščevanja. Tožena stranka ugotavlja, da bi tožnik kot vlagatelj zahtevka naveden razlog lahko navedel že leta 2023, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, a tega ni storil, ker je želel oditi naprej. Tožnik torej ni uspel izkazati, da novih dejstev ni uspel že prej uveljavati brez svoje krivde. Pogoj, kot ga določa 3. točka 64. člena ZMZ-1, tako po navedbi tožene stranke ni izpolnjen. V konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

Na zaslišanju na glavni obravnavi dne 4. 4. 2024 je tožnik navedel, da vztraja pri povedanem, svoje izpovedbe pred toženo stranko pa ni dopolnjeval oz. spreminjal. Dodal je zgolj, da navedb o zatrjevanem krvnem maščevanju v državi izvora v prvotnem postopku leta 2023 ni podal, ker ni bil resen.

12.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če prej vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13.Med strankama v tej zadevi ni sporno, da je bila z odločbo tožene stranke št. 2142-1295/2023/17 (1222-12) s 7. 6. 2023 tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena kot očitno neutemeljena, pri čemer je odločitev pravnomočna. Prav tako ni sporno, da tožnik v postopku pred izdajo omenjene odločbe ni navajal prav nobenih dejstev v zvezi s krvnim maščevanjem ter grožnjami, ki naj bi jih bil v zvezi s tem deležen. Tožnik je razloge za zapustitev izvorne države utemeljeval izključno s tem, da je bil posvojen in da ni dobil deleža zapuščine pri dedovanju po očetovi smrti, torej z ekonomskimi razlogi.

14.Tožnik je 29. 2. 2023 ustno na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Kot razlog za vložitev zahtevka je navedel, da mu v izvorni državi grozi krvno maščevanje zaradi dejstva, da bi naj njegov oče med leti 1990 in 1994 kot policist ubil terorista. Leta 2016 naj bi še prejel grožnje od dveh bratov družine ubitega, da ga bo, torej tožnika, nekdo ubil. Leta 2017 pa je odšel iz Alžirije. Do odhoda iz države naj bi se skrival.

15.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel, oz., kot sam navaja, tega dejstva dejansko ni hotel navajati, ker je želel oditi iz Slovenije. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavila, da je imel tožnik v prvem postopku več možnosti (npr. v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in na osebnem razgovoru), da bi dejstva v zvezi s posojilom in grožnjami vsaj omenil, pa tega ni storil. Kot razlog za to je tožnik izrecno navedel, da v Sloveniji ni želel ostati, sedaj pa bi se naj glede dejstva ostati v Sloveniji, premislil. Enako kot tožena stranka v izpodbijanem sklepu, tudi sodišče ugotavlja, da bi tožnik naveden razlog, torej zatrjevano nevarnost krvnega maščevanja, lahko navedel že leta 2023, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, a tega ni storil, ker je želel oditi naprej. Sodišče ugotavlja, enako, kot tožena stranka, da navedeno ni utemeljen razlog, zaradi česar bi bil sedaj tožnik upravičen do vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito. Pred začetkom razgovora pri toženi stranki je bil s strani pristojne uradne osebe opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter da mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpolnila svojo zakonsko dolžnost ustrezno informirati tožnika.

16.Glede na zgoraj navedeno sodišče tožniku ne more slediti, da v predhodnem postopku leta 2023, še zlasti pa ne na osebnem razgovoru, o grožnjah s smrtjo upravičeno ni povedal nič iz razloga, ker je mislil, da to ni pomembno oz. je želel oditi iz Slovenije. Če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal. Če sodišče sledi navedbam tožnika, ta dejansko priznava, da navedenega dejstva krvnega maščevanja v prvem postopku priznanja mednarodne zaščite pred toženo stranko zavestno ni navajal, torej ga ni navajal po lastni krivdi, ker je želel zapustiti Slovenijo oz. ker ni bil resen, kot je izpovedal na glavni obravnavi. Sodišče navedeno šteje kot priznanje, da v Sloveniji pri podaji prvega zahtevka za mednarodno zaščito dejansko ni želel biti deležen mednarodne zaščite v skladu z ZMZ-1.

17.Tožnik je sicer v tožbi poleg zatrjevanja, da drži ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da navaja nova dejstva, ki pa so že obstajala v času prvotnega postopka, dejansko sploh ne ponudi vsebinske obrazložitve, zakaj teh dejstev brez lastne krivde ni navedel že v prvem postopku. Navaja zgolj, da si je sedaj premislil in želi ostati v Sloveniji. V zvezi s tem sodišče primarno ugotavlja, da teh (pavšalnih) navedb v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati, saj tožnik ni izkazal, zakaj jih ni podal že ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka. Glede na tako priznana dejstva tožnika v tožbi sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbijanega sklepa vsebinsko sploh ne izpodbija, na obrazloženo zgolj navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja.

18.Glede na vse predhodno navedeno sodišče ne more zaključiti, da tožnik novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavjati in v celoti sprejema enak zaključek tožene stranke.

19.Sodišče ugotavlja, da tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni predložil ne novih dokazov, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve, ne dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, a jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljaviti. Pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito tako niso izpolnjeni in je odločitev tožene stranke za zavrženje ponovne prošnje za uvedbo postopka mednarodne zaščite v celoti pravilna.

20.Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke z dne 7. 3. 2024 o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 65, 65/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.