Jedro

Prepričljivo in življenjsko logično jestališče sodišča prve stopnje, da če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal. Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1295/2023/29 (1222-12) z dne 7. 3. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po 64. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je kot razlog za vložitev navedenega zahtevka namreč navedel, da mu v izvorni državi grozi krvno maščevanje, ker naj bi njegov oče med leti 1990 in 1994 kot policist ubil terorista. Leta 2016 naj bi še prejel grožnje od dveh bratov družine ubitega, da ga bo nekdo ubil, leta 2017 je odšel iz Alžirije, do odhoda iz te države pa naj bi se skrival. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da te tožnikove navedbe predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oziroma že ob odhodu iz izvorne države. Tožnik bi zato moral zatrjevati in izkazati, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka, v katerem je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel, oziroma, kot navaja, tega dejstva dejansko ni hotel navajati, ker je želel oditi iz Slovenije. Pritrdilo je pojasnilu toženke, da je imel v prvem postopku več možnosti, da bi ta dejstva vsaj omenil, pa tega ni storil. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena,1 ker je v tedanjem postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prošnjo je utemeljeval s tem, da je bil posvojen in da ni dobil deleža zapuščine pri dedovanju po očetovi smrti, torej z ekonomskimi razlogi). Prav tako ni sporno, da je pritožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navajal nova dejstva - navedbe o krvnem maščevanju. Sporno pa je, ali je pritožnik navajal takšne okoliščine, ki predstavljajo opravičljive razloge, zaradi katerih teh dejstev ni navedel že v predhodnem postopku. Pritožnik tako ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, temveč pravni presoji tega sodišča. 8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno presodilo, da okoliščine, ki jih je pritožnik navajal pri podaji obravnavanega (prvega) zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ter ponovil kasneje v tožbi v upravnem sporu ter ob zaslišanju na glavni obravnavi, niso takšne, da bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj obstoja upravičenih razlogov, kot ga določa tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Prepričljivo in življenjsko logično je namreč stališče sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal. 9. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je imel pritožnik v prvem postopku več možnosti (npr. v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in osebnem razgovoru), da bi dejstva o grožnjah vsaj omenil, pa tega ni storil. Kot (edini) razlog za svoje ravnanje pa je pritožnik izrecno navedel, da v Sloveniji ni želel ostati, sedaj pa bi si naj glede dejstva ostati v Sloveniji, premislil. Pritožnik je bil pred začetkom razgovora pri toženki s strani pristojne uradne osebe opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter da mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Vrhovno sodišče ob tem pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je s tem toženka izpolnila svojo dolžnost ustrezno informirati tožnika, ter še dodaja, da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca. Glede na povzeto vsebino pritožnikovega odgovora na zastavljeno vprašanje o razlogih, zaradi katerih se je odločil oditi iz Alžirije, tudi ni bilo nobenega razloga, da bi ga toženka spraševala o nekih hipotetičnih specifičnih okoliščinah, ki jih ni niti omenil oziroma ki z njegovimi navedbami niti niso v nobeni zvezi.

10. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pritožnik s svojimi navedbami, da zatrjevanega dejstva krvnega maščevanja v prvem postopku priznanja mednarodne zaščite pred toženko zavestno ni navajal, ker je želel zapustiti Slovenijo oziroma ker "ni bil resen", kot je izpovedal na glavni obravnavi, dejansko priznava, da zatrjevanega dejstva v prvem postopku priznanja mednarodne zaščite pred toženko zavestno ni navajal in ga torej ni navajal po lastni krivdi. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik s tožbenimi navedbami, da drži ugotovitev toženke v izpodbijanem sklepu, da navaja nova dejstva, ki pa so že obstajala v času prvotnega postopka, dejansko sploh ne ponudi vsebinske obrazložitve, zakaj teh dejstev brez lastne krivde ni navedel že v prvem postopku. Navedbe o tem, da si je sedaj premislil in želi ostati v Sloveniji, pa so pavšalne in po vsebini ne morejo pomeniti opravičljivega razloga v smislu citiranih določb ZMZ-1. Tudi sicer jih sodišče prve stopnje na podlagi 52. člena ZUS-1 pravilno ni moglo upoštevati, ker pritožnik ni izkazal, zakaj jih ni podal že ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka.

11. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da naj bi se večkrat zgodilo, da prosilci pozabijo oziroma resnično menijo, da v nekem danem trenutku neko dejstvo ni tako pomembno. Vrhovno sodišče poudarja, da je že večkrat sprejelo stališče,2 da zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Glede na to, da je po izpovedbi pritožnika v obravnavani zadevi pritožnik po lastni krivdi (namenoma) opustil navajanje novo navedenih dejstev v že pravnomočno končanem postopku, taka zgolj splošna navedba ne more pripeljati do pritožbenega uspeha. Enako velja za pritožbeni očitek, da pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni bil prisoten pooblaščenec, ki bi pritožnika lahko opozoril na pomembnost dejstev, saj v obravnavani zadevi glede na predhodne izpovedbe samega pritožnika, to ni bil razlog, zaradi katerega navedenih okoliščin ni navedel že v prvotnem postopku (zgoraj 10. točka obrazložitve).

12. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena v povezavi s tretjim odstavkom 64. člena. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za dodelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo, je bilo odločeno v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Z odločbo tožene stranke št. 2142-1295/2023/17 (1222-12) z dne 7. 6. 2023. 2 Prim. s sodbo I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 in I Up 247/2023 z dne 2. 11. 2023.