Jedro

Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnik zadržal oziroma toženi stranki ni izročil vsaj 8.314,83 EUR gotovine, prejete od strank. Trditev, da je bilo to protipravno, je dokazovala s tem, da tožnik porabe ni upravičil. Tožnik ni zanikal, da je gotovino, prejeto od strank zadržal, ni pa se strinjal, da je to protipravno. Na njem je bilo zato breme, da navaja dejstva in ponudi dokaze za upravičeno porabo, torej za to, da je bil znesek porabljen, kot je bilo dogovorjeno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 in da tožniku s tem dnem delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo do 30. 9. 2009, zato ga je za to obdobje tožena stranka dolžna prijaviti v zavarovanje, mu obračunati osnovno bruto plačo, povečano za dodatek na minulo delo in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek. Ugotovilo je, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa obstoja odpovednega razloga ni dokazala.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se s stališčem, da je tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni strinjalo. Postavilo se je na stališče, da določbe zakona, kdaj delodajalec izve za odpovedni razlog in za storilca, ni mogoče tolmačiti tako, da je že v trenutku, ko delodajalec izve za prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, in v zvezi s storilcem, izvedel za odpovedni razlog. Presodilo je, da se je tožena stranka šele na zagovoru prepričala o obstoju odpovednega razloga, to pa je bilo 28. 11. 2008, zato je izredna odpoved, podana 12. 12. 2008, pravočasna. Strinjalo pa se je, da tožena stranka ni dokazala resničnosti očitka v odpovedi, torej utemeljenega razloga za odpoved, kot se zahteva po drugem odstavku 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugotavljalo le obstoj kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa se ukvarjalo s tem, ali ima ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja. Če je po eni strani ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, mora sodna presoja obsegati zakonitost tega odpovednega razloga. Ne more zdržati razlogovanje sodišča druge stopnje, da se ob ugotovitvi, da tožnik ni kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, sodišču ni treba ukvarjati z znaki kaznivega dejanja. Ne strinja se z očitkom, da je tožena stranka v odpovedi podala le pavšalne očitke o zadržanju gotovine, saj to ne drži. Ne strinja se tudi s tem, da sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo podatkov iz knjige prejetih faktur. Knjigo prejetih faktur, ki ima izpisan datum 28. 10. brez letnice, je v spis vložil tožnik, tožena stranka pa je prerekala njeno verodostojnost. V dokaz je predložila izpis gotovinskih računov iz svojih poslovnih knjig za obdobje april 2007 – oktober 2008, ki se niso ujemali s podatki tožnika. Edino s temi podatki razpolaga, tožnik pa jih ni prerekal. Nižji sodišči sta to prezrli. Tožena stranka je le na ta način lahko dokazovala, da tožnik računov za domnevno porabo za toženo stranko ni izročal, da bi jih zavedla v svojih poslovnih knjigah, zato tudi ni mogla potrditi njegovih navedb iz zagovora, da je prejeto gotovino od strank porabil za toženo stranko. Če je to trdil, bi moral trditev dokazati on. Negativnega dejstva ne more dokazovati tožena stranka. Da je tožnik zadržal določene zneske, sploh ni bilo sporno in je to sam priznal, le da je opravičeval prisvojitev denarja z razlogi, ki ne držijo. Šlo je za njemu lasten način pobotavanja, ki ga tožena stranka ni mogla potrditi. Glede datuma prenehanja, zapisanega v odpovedi, pa tožena stranka vztraja na stališčih iz pritožbe in se pri tem sklicuje na judikat VIII Ips 262/2006. Pri izredni odpovedi gre za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ki pa ni možno, če je treba izredno odpoved delavcu vročiti po pošti oziroma po določbah ZPP, delavec pa se vročitvi izogiba. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da ima odpoved pogodbe o zaposlitvi pravne učinke šele od tedaj, ko je delavcu vročena. Če bi zakonodajalec štel, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele z njeno vročitvijo, bi tako tudi zapisal, pa ni. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba zaradi stališča, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ravnanjem tožnika oziroma znaki kaznivega dejanja ni nerazumljiva, saj ima razloge o odločilnih dejstvih. Če so ti razlogi zmotni, gre za zmotno uporabo materialnega prava in ne za očitano bistveno kršitev. Izpodbijana sodba ni v nasprotju sama s sabo, če kljub opisu kršitve, ki se je tožniku očitala, vsebuje oceno, da so ti očitki pavšalni. Tudi v tem primeru gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava, povezano s posledično nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati protispisnosti, če je sodišče druge stopnje pravilo ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), v povezavi z materialnopravno določbo o dokaznem bremenu iz 82. člena ZDR uporabilo in razlagalo zmotno.

9. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 12. 12. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik naj bi huje kršil pogodbene obveznosti, ravnanje pa naj bi imelo znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (209. člen Kazenskega zakonika, KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008) ter kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja v gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1). Tožena stranka mu je očitala, da ni spoštoval navodil glede poslovanja z gotovino, ki jo je prejemal pri poslovanju s strankami in ki bi jo moral v blagajno predati takoj, ko jo je prejel, pa je ni, s čimer naj bi si protipravno prilaščal gotovino, in sicer najmanj 8.314,83 EUR. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela jasnih in pisnih navodil glede poslovanja z gotovino, prav tako tudi ne vpeljanega sistema, s katerim bi bilo mogoče preverjati predajo gotovine. Tožnik je imel v primerjavi z ostalimi delavci specifičen položaj, saj je poleg M. S. pretežno vodil posle, čeprav je bila formalna nosilka dejavnosti P. Z.. Dovoljeno mu je bilo, da sproti porabi gotovino, prejeto od strank, za obveznosti tožene stranke. Tožnik je zato obveznosti tožene stranke plačeval z gotovino in delno tudi brez računov.

11. Po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede na tak opis je odpovedni razlog podan, če ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in če ima to ravnanje tudi vse znake katerega od kaznivih dejanj. Tako kot sodišče prve stopnje se je tudi sodišče druge stopnje ukvarjalo le s tem, ali je tožnik kršil navodila v zvezi s poslovanjem z gotovino oziroma s tem, ali je tožena stranka taka navodila imela. Dokazni zaključek, da tožena stranka ni imela jasnih navodil o poslovanju z gotovino in da je tožnik z njo ravnal tako, kot je bilo ustno dogovorjeno, je jasen. Nanj je revizijsko sodišče vezano in se glede na ugotovljeno strinja s presojo, da tožnik ni kršil (neobstoječih) pisnih navodil delodajalca. Vendar pa to ne zadošča za končni sklep, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan. V okviru tega odpovednega razloga se tožniku ni očitalo le nespoštovanje delodajalčevih navodil, ampak tudi prilastitev denarja, kar naj bi imelo znake kaznivega dejanja. Z očitkom, da si je tožnik znesek 8.314,83 EUR protipravno prilastil, se nižji sodišči nista ukvarjali. Da je vsaj tak znesek zadržal, ni bilo sporno; sporno pa je bilo, ali ga je res porabil za dogovorjene namene.

12. Tožnik gotovine, prejete od strank, ni bil dolžan sproti odvajati, vendar pa jo je lahko porabil le za kritje raznih obveznosti tožene stranke (materialne stroške, plačilo monterjem). Ob trditvi tožene stranke, da se navedeni znesek ni porabil za te namene, bi moralo sodišče presoditi, ali si ga je tožnik res protipravno prilastil in če si ga je, ali ima to ravnanje znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je to tožniku očitala dovolj jasno (in ne zgolj pavšalno). Zato bi moralo sodišče tudi v primeru, če je ugotovilo, da je tožnik z zadržano gotovino poravnaval stroške tožene stranke in je bilo to v skladu z dogovorom in ustaljeno prakso, obravnavati očitek protipravne prilastitve v višini 8.314,83 EUR, saj iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je znesek v takšni višini porabil v skladu z dogovorom. Tega očitka se sodišče prve stopnje ni niti dotaknilo, medtem ko je sodišče druge stopnje to pomanjkljivost pokrilo s stališčem, da tožnik ni bil dolžan pojasniti, za katere stroške je zadržal posamezne zneske gotovine.

13. Odpovedni razlog pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sicer na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, vendar pa je stališče, da tožniku ni bilo treba pojasnjevati, za kakšne namene je porabil gotovino, sodišče druge stopnje zmotno utemeljevalo s to določbo. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnik zadržal oziroma toženi stranki ni izročil vsaj 8.314,83 EUR gotovine, prejete od strank. Trditev, da je bilo to protipravno, je dokazovala s tem, da tožnik porabe ni upravičil. Tožnik ni zanikal, da je gotovino, prejeto od strank zadržal, ni pa se strinjal, da je to protipravno. Na njem je bilo zato breme, da navaja dejstva in ponudi dokaze za upravičeno porabo, torej za to, da je bil znesek porabljen, kot je bilo dogovorjeno. Podlaga za to dolžnost je podana v 212. členu ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je celo navajal dejstva in ponudil dokaze za svoje trditve, vendar pa se nižji sodišči zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča do njih nista opredelili.

14. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in drugega odstavka 82. člena ZDR dejanskega stanja nista popolno ugotovili, zato je obe sodbi na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob upoštevanju gornjih izhodišč bo moralo sodišče v ponovljenem postopku po temeljiti oceni že izvedenih dokazov in po potrebi z njihovo ponovitvijo ugotoviti, ali je si tožnik znesek 8.314,83 EUR protipravno prilastil, ali pa ga je porabil za namene v skladu z ustnimi dogovori in navodili tožene stranke. Šele potem bo lahko odločilo, ali je odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljen.

15. Čeprav v tej fazi postopka to ni odločilno, je pa za končno odločitev pomembno, revizijsko sodišče odgovarja tudi na stališče revidentke, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne začne učinkovati šele z vročitvijo. Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti po prvem odstavku 87. člena ZDR vročena delavcu, ker ima pravne učinke lahko šele od vročitve dalje (1). Od vročitve dalje teče pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni rok (93. člen ZDR), z vročitvijo prične teči rok za sodno varstvo (tretji odstavek 204. člena ZDR). V zadevi VIII Ips 262/2006 drugačno stališče ni bilo zavzeto, saj niti ne gre za primer, ki bi bil primerljiv z obravnavanim. Podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno učinkovanje sta dva različna pojma, ki ju sodišče druge stopnje ni tolmačilo v nasprotju s stališči vrhovnega sodišča (2).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodna praksa glede tega vprašanja je jasna. Prim. sodbe VS RS VIII Ips 436/2008 z dne 3. 2. 2008, VIII Ips 70/2007 z dne 2. 10. 2007 in druge Op. št. (2): Prim. sodbo VSRS VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010